Mojca Luštrek: S čopičem in peresom v hribe in o njih

Zamisel o temle pogovoru sem začela uresničevati poleti, ko sem prebirala najnovejšo knjigo Rafaela Terpina Zrele poti (500 popotnih zapisov z gričev, hribov in gora, samozaložba, Idrija 2013).
Potem je prišel 10. september, Rafkov rojstni dan (letos lepo okrogel), in sem ga poklicala. Kaj se je zgodilo s poletno e-pošto, nisva dognala, a je najbrž povezano z njegovim nič kaj prijateljskim odnosom do računalnika. Rafko ne hodi okrog s tablico ali garminom, ne, po svojih hribovskih poteh pohaja predvsem s široko odprtimi očmi (in srcem!), s skicirko in svinčnikom. Izhodišča za vprašanja so kar odlomki iz njegovih zapisov.

Mojster podob in besed

G-L: »Rafael Terpin. Rojen 10. septembra 1944 v Idriji. Akademski slikar. O sebi pravim, da sem predvsem rovtarski krajinar.« Po izobrazbi ste torej akademski slikar, službovali ste kot učitelj likovnega pouka v cerkljanski osnovni šoli, po poklicu pa ste rovtarski krajinar in čedalje bolj tudi zapisovalec rovtarske sedanjosti, ki nekam (pre)hitro postaja preteklost. Imam prav, to o poklicu?

R. Terpin: Ne čutim se najbolj poklicanega, toliko se že poznam. Le to je: bolj na svoje hodim po gričih vsaj od mature dalje, torej od 1964. leta. To je okroglo petdeset let. Novih poti ali ponovitev se je nabralo še in še. Pri tem sem se že od malega zavedal, da moj spomin ni veliko vreden. Dnevniki, tudi popotni, in polne skicirke so se kar vrstili. In moj ubogi spomin je špasna reč: včasih zadošča, da vnovič pogledam kakšno trideset let staro skico, pa se mi pred očmi odstre cela zgodba, pogosto lahko tudi pot obnovim. Pri slikanju je prav tako. Onega dne sem na platno malal jutro na Kovku, bilo je skrajno živo in doživeto. Za tisto dopoldne sem upravičeno trdil, da sem se klatil po Kovku. No, hotel sem reči, da rovtarsko krajino dovolj poznam. To je breme in seveda tudi obveza. Z leti človek ne more zapravljati časa kar tako v tri dni.

G-L: »Tod mi je vse pri srcu. Ničesar ne bi izpustil /.../« ste zapisali v knjigi Klanec do doma (zbirka 262 risb kmečkih hiš iz svetov ob Idrijci (in 262 besedil), samozaložba, Idrija 2007). In dobro, da niste, kajti marsikaj, kar se je že podrlo in je preraslo grmovje, ste tako rešili pred pozabo. Bili ste tudi mentor pri več kot 500 nalogah svojih učencev, ki so raziskovali cerkljanske kmečke hiše (Dom mojih prednikov in Dom mojih prednikov 2, Osnovna šola Cerkno, Cerkno 1998 in 2008). So imeli s tem tudi tolikšno veselje kot vi?

R. Terpin: Delo s cerkljanskimi otroki me je zelo veselilo. Posebej vzpodbudne so bile raziskave kmečkih hiš. Bolj ko je šla stvar h koncu, bolj je tovrstno delo veselilo tudi otroke, čeprav seveda ne tako kot mene. Še posebej pa so bili veseli sodelovanja starši in stari starši. Precej kmečke zgodovine smo spravili na papir.

G-L: »Na mojih platnih je povodenj moje ljubezni do Rovtarije.« V svojih besedilih to ljubezen izpovedujete bolj izrecno, tudi med besedami pa je mnogo barv: modra (plava), zelena (vzpodbudno zelena), tudi bela, siva, vijoličasta (lilasta), rožnata, oranž, zlata, ampak največ je plave (čedno in celo strašno plave). Doživetja so včasih nepopisna; jih je laže ujeti v besede ali v barve?

R. Terpin: Pred nekaj dnevi sem sedel na odsekanem robu nad vipavsko Deželo in sem si skoraj kalnih oči rekel: Nisi samo srečnež, ti si izbranec! Le zavedaj se tega. Koliko ljudi po svetu ne more doživeti za trohico tega, kar je tebi ponujeno vsak teden! Koliko ljudi živi in umira v kakšnih pustih pokrajinah! Koliko jih je ujetih zgolj v asfalt in beton! Koliko ljudi o krajini nasploh ničesar ne ve! Je pa tako: z leti se po govcih vse težje premikam, a vse videno znam in tudi hočem občutiti. V rahlo pomoč mi je zapisana beseda. Na milijone lepih, ganljivih, pretresljivih, žlahtnih, veselih, tragičnih trenutkov ne bo nikoli zabeleženih, ne v barvi ne v besedi. Z besedo gre hitreje, slika na platnu pa nastaja zlagoma ob veliki zbranosti, potreben je čas in veliko dela. A laže se izražam z barvami.

G-L: »Pri Jelerju. Zamika me prva današnja skica. Hiša tiho čemi sredi svetlih jas in lilastorjavih host.« Nič koliko portretov domačij ste naslikali s čopičem in z besedami. In rož. Slikate tudi ljudi? Ste kdaj naslikali avtoportret? Z besedami že, vsaj jaz jih berem tako, kaj pa s čopičem?

R. Terpin: Kje pa. Kolegi na Akademiji so od prvega dne vedeli, da bom le krajinar. Figuralika me ni nikoli vlekla. Z upodabljanjem pokrajine, hiš, dreves, rož, gob in tihožitij sem docela potešen.

Samoten, a ne osamljen hodec

G-L: »Toliko veselja, kot ga ponuja ta sončna steza, je težko prestati. Moral sem biti sam!« Sicer včasih omenite kak skupinski izlet, vendar večinoma hodite sami. Na poseben način pa je z vami vedno žena Marta. Se vam kdaj tudi zares pridruži? Na odmaknjenih domačijah včasih poklepetate z njihovimi prebivalci. Ali kdaj srečate kakega sebi podobnega hodca? Pa s seboj se kaj pomenite ali si zapojete, kajne?

R. Terpin: Dnevi, ko skiciram, so najbolj slikarski, najbolj umetniški; takrat moram biti sam. Mislim pa, da tudi vrednote krajine najbogateje uživaš, če si na poti sam. Tako ni prav nobenih zadržkov, da ob doživetju ne bi zavriskal, se nasmejal, zapel, se zjokal ali pa se vrgel vznak v travo. Včasih se vsa obpotna sreča naplete okrog srca. Seveda, z Marto sva trdno povezana že peto desetletje. Tudi prek najinih dveh otrok in vnukov. Kratki pogovorčki po mobiju mi sladijo prav vsako pot. Z mano že nekaj časa ne more več, me pa kdaj zapelje na izhodišče ali me pride kam iskat, saj sam ne vozim.

S kmečkimi ljudmi se rad pogovarjam, vse bolj, bi rekel. Včasih se mi je zdelo, da jih motim pri delu, in sem bil zato zelo redkobeseden. Vem, zmotno je bilo. Dandanes to popravljam, a veliko se ne da več storiti. Kmečkih ljudi skoraj ni več. Večine mojih dragih sogovornikov po kmečkih samotah ni več. V mojih spominih pa bodo ostali živi in čez vse prijazni.

Z meni podobnimi pohodniki se stalno srečujem, seveda le na bolj prometnih poteh. Vedno se pogovorimo in kakšno sklatimo. Srečanja so mi strašno pri srcu. Na samotnejših poteh pa ni nikogar. Velikokrat lahko povem svoji Marti, da na vsej poti nisem srečal žive duše, da sem videl le lisico, gamsa ali sovo.

G-L: »Brije, vendar ne prehudo in ne premrzlo. /.../ Nebo je gladko kot za štrudelj razvaljano testo; kar ga je preveč, visi čez rob.« Vaša zvesta popotna tovariša sta veter in nebo. Tudi kadar je veter močan in mrzel, pišete o njem prizanesljivo. Nebo vas pogosto razveseljuje s svojimi oblaki. Tako imenovana mrtva narava v vaših besedah oživi.

R. Terpin: Saj, če si navezan na krajino, ki ti je ponujena, si moraš biti dober z vetrom in z oblaki. Vsi smo navsezadnje popotniki skozi čas, smo in nismo, danes da in jutri ne. V nenehnem spreminjanju le krajina obdrži nekaj navidezne stalnosti.

G-L: »Zakaj ravno rože, ko pa je toliko lepega na svetu?« Res, zakaj? Ker so lepe, pisane, raznovrstne, zanimive? Ali tudi zaradi prijetne družbe rožcarjev in »pravih« botanikov, s katerimi si delite odkritja in navdušenje nad njimi? Katere rože so vam najbolj pri srcu?

R. Terpin: Zakaj me vlečejo rože (in gobe)? Ta ljubezen je hudo stara. Moj prvi, v otroštvu izbrani poklic je bil vrtnarski. Nagnjenje sva si včasih delila z mamo, a ona, reva, ni imela nikoli pravega časa, da bi se z njimi ukvarjala. Imam pa jaz svoj rožni vrt. Imel sem ga v otroških letih, imam ga od poroke dalje. Strast spoznati rože po imenu, tudi po posebnostih, me je obsedla šele v penzijonu. Od 2002. sem v skicirkah poslikal več kot 2.100 listov z rastlinami, tudi gobami. Sam pravim, da so rože vse rastline s priljudnimi cvetovi. A bolj za špas.

Rožcarji in botaniki so seveda moji prijatelji. Z njimi se potepati po kakšni razcveteli pomladni gmajni je užitek, ki se ne bi smel nehati.

Sem rožcar in imam rad kukavičevke, perunike, klinčke, svišče, primule. Botaniki naj bi bili glede tega bolj »nepristranski«. Denimo, da rečem, da trave niso posebej zanimive rastline, bodo planili po meni. A saj tudi kobulnicam do rož nekaj manjka! Ne ne, nekaj svobode v tej zvezi si pa že smem privoščiti, saj ne sodim med botanike.

Zrele poti

G-L: »Pot je zložena iz korakov, eden se drži drugega. /.../ Vsak od njih prinaša kaj novega. Hodim.« Sliši se, kot da hodite že vse življenje, kot »Hodim, torej sem.« V čem so vaše sedanje, zrele poti drugačne od prvih, ki ste jih prehodili?

R. Terpin: V mladosti se nisem ustrašil prav nobene poti. Nabit s kondicijo sem zmogel vse. Takrat (morda v študentskih letih) sem obrnil celo Rovtarijo povprek in počez, po stezah in po divjih brezpotjih. Sama krajina se me takrat ni zmeraj dotaknila, vase so me srkali le izjemni trenutki. Danes ne zmorem več vsega, noge mi na vseh koncih škripljejo, zato pa (se mi zdi) zmorem uživati sleherni trenutek, ki se mi ponudi: skoraj vse vidim, marsikaj dojamem. Moje poti so tako postale obupno čustvene, česar se ne sramujem. Tako pač je. Marti pa skoraj o vsem poročam, saj je stvar le treba oddati naprej.

G-L: »Vse glasove lahko strpam v škrnicelj z imenom ‒ tišina. Mir!« Z zrelostjo se najbrž poveča tudi potreba po miru ‒ pred hrupom in pred vsakršnimi pritiski vsakdanjika?

R. Terpin: Ha, Marta me včasih podraži, da ji uhajam na potepanje po gričih zaradi njene zgovornosti. Dajte no! V življenju sem pač prestal svoje gorje; hrupa, živžava in norih ur je bilo čez vso trezno mero. Vsa tišina, ki jo zadnja leta srkam po hribih, je obliž za nazaj. Ta zrelost je takšna, bolj počasna. Povsod se ji zatika. Dobro jo je pustiti pri miru, da se sama od sebe skoleha.

G-L: »Obupno uživam v teh jesenskih dneh. Najbrž sem premalo kultiviran.« Tem vašim besedam sem se najprej od srca nasmejala, potem pa sem se zamislila. Ali je tisti, ki ne zna ali ni zmožen uživati v lepoti jesenskega dne, potemtakem »preveč kultiviran«?

R. Terpin: Pustiva tisto o kultiviranosti, je bilo že dovolj povedanega. Od narave so odtujeni že vsi oni, ki si med pohodom ali trimom predvajajo muziko. Če sem malce oster, so taki tudi vsi, ki nosijo sončna očala, saj ves čas gledajo nekaj drugega. Kako naj bi nekdo s temnimi očali na nosu ob poti zagledal muholiko mačje uho? Kako naj bi nekdo ob svoji ljubi muziki izvedel tudi kaj o vetru in šelestenju krošenj? A na svetu je v resnici množica ljudi, ki do pokrajine nimajo nikakršnega odnosa. Zanje krajine sploh ni. To je nekaj, kar jih preprosto ne zanima. Imajo v življenju pač kaj drugega, kar jih vleče naprej. Gotovo. A če hočemo biti naravni ljudje, nam je pokrajina lahko le mati.

G-L: »Za priprtimi vekami se mi crklja domačnost. /.../ Gladko in na mehkem mi poležuje duša. /.../ Zdaj sede na robu koritca zevam skozi baročno klekljane krošnje v nebesno nedorečenost. Glas drobnega curka v korito mi boža ušesa.« V vašem pisanju mrgoli slikovitih opisov dobrega počutja na vaših poteh. Ali se vam zdi, da zrel človek te darove sprejema z večjo hvaležnostjo in manj samoumevno kot v mladosti?

R. Terpin: Ja, po hribih hodim zaradi dobrega počutja, ne zaradi telesnih naporov. Eden od sijajnih občutkov je v resnici domačnost. Tudi od doma zelo odmaknjeni kraji so utečenemu hodcu lahko domači. To pride z leti, ko imaš vse nekdanje popotne uganke rešene ‒ in v glavi. Lahko se preprosto prepustiš ugodju pričakovane ali nepričakovane sreče. Dobro veš, kdaj se bo treba dvigniti in se spustiti v dolino. Povsod razgrnjeno lepoto je treba uživati sproščeno, brez strahov in drobnih bojazni. Vsega tega se naučiš z leti, ki se sama od sebe sučejo mimo nas.

O pisanju pa še to: Rad imam slovenski jezik, materin, rad imam tudi narečje, ki je neverjetno bogato podob in prispodob. Tujkam se izogibam. Zlahka vozim brez njih. Tu in tam rajši vključim drobec narečnega, kakšen izraz ali kaj. Bogastvo govora, ki ga poznam iz svoje idrijske okolice, mi je drago in se mu ne mislim odreči.

Zaradi zrelih let pridejo naokrog zrele poti. Hvaležnost pa je povezana tudi z vljudnostjo in komur jo privzgajajo v otroštvu, mu to ostane. Oče mi je večkrat rekel: Če ti kdo dobrega srca kaj podari, zmeraj vzemi! A nikar se ne pozabi zahvaliti! Torej hvala, da sem ob vaših vzpodbudah lahko spet enkrat razmišljal o svojem življenju!

Besedilo: Mojca Luštrek 
Fotografije: Anka Vončina