O znanem objektu, ki smo ga sedemdeset let napačno imenovali - Vojašnica Vittoria Emanuela pod Triglavom

Ta majhna lesena kočica je zaradi napačnega zapisa za sedemdeset let posodila ime naši najbolj znani ruševini pod Triglavom, vojašnici V.E.III. Vir Alpinismo Goriziano

Ime Morbegno (ali Morbegna), je tekom desetletij postal simbol italijanske navzočnosti v našem visokogorju ter še danes vzbuja mešane občutke v vsakem pohodniku, ki zagleda žalostno propadajoče ruševine nekoč najvišje zgradbe v slovenskih gorah. Sam sem se z njo srečal šele po nekaj letih sprva amaterskega, kasneje pa znanstvenega preučevanja utrjevanja Rapalske meje ter jo vzel poimensko takšno kot je – brez kančka dvoma o njeni zgodovini, saj je Morbegna neusihljiv vir tako slovenskih kot italijanskih člankov ter knjig. A vendar sem letos prejel italijanski dokument iz leta 1943, ki me je "vlekel" po arhivih toliko časa, dokler nisem sestavil celotne kronološke podobe slovenskega visokogorja od Mangarta do Porezna iz časov pod težko italijansko nogo. Prezrti italijanski arhivski viri se namreč v skoraj vsem razlikujejo od danes sprejete interpretacije tistega obdobja ter podajajo drugačno sliko planinskih koč, mulatjer ter vojaških objektov. S to objavo v Planinskem vestniku javnosti prvič predstavljam zgolj zelo majhen del svojega magistrskega dela z delovnim naslovom "Utrjevanje rapalske meje ter njen turistični potencial", s katerim želim prikazati celotno sliko območja za rapalsko mejo.

Italija zasede velik del našega visokogorja

Vse se je pričelo konec leta 1918, ko so avstrijski generali podpisali prekinitev ognja na italijanskem bojišču ter poiskušali ohraniti monarhijo, čeprav so že nastajale narodne države. Listine se je prijelo ime "Villa Giusti", v njem pa so bili po Londonskem sporazumu prvič postavljeni temelji kasnejše Rapalske pogodbe. Čeprav je bila uradna meja podpisana leta 1920, zakoličena pa v naslednjih šestih letih, so italijanski alpini in za njimi seveda tudi planinci, že leta 1919 ponosno zakorakali na novo pridobljeno ozemlje. Triglav, ki ga je nova meja delila med dve kraljevini, je imel že takrat številne dostope, vendar so vse obstoječe planinske koče ostale znotraj Kraljevine SHS. Italijani so za vzpon proti Triglavu lahko uporabili le tri poti – Čez Plemenice, staro Kugyevo pot ter plezalno pot čez Komar. Na območju med Sfingo ter Kanjavcem, pa so lahko le opazovali njim nedostopne planinske postojanke. To je bil razlog za gradnjo novih planinskih koč, ki jih (nekatere) še danes uporabljamo.

Postavitev prave Morbegne in drugih planinskih koč

Že septembra 1919 je bila uradno odprta Capanna Morbegno (2500 m), ki je "zakuhala" najbolj pomembno zmoto v modernem poimenovanju območja pod Triglavom. Morbegno je dobila po istomenskem manjšem italijanskem mestu v provinci Sondrio ob Švicarski meji. Capanna po italijansko pomeni preprosto leseno zgradbo - nekaj, kar bi po slovensko najbolje opisali kot brunarico, saj je termin baraka po italijansko baracca. Iz italijanskega planinskega vodnika izdanega leta 1930 (napisanega leto prej) izvemo, da je šlo le za zasilen bivak: "V Capanni Morbegno, ki je povojna lesena zgradba, odsvetujejo spanje. V njeni notranjosti ni veliko prostora, niti nobene klasične ponudbe planinske koče. Stoji pod ostenjem, 70 m južno ter 450 m zahodno od vrha Triglava." Dandanes na tej lokaciji najdemo le še kamnite temelje.



Izsek iz italijanske karte IGM 1:25.000 iz leta 1934, ki prikazuje območje Triglava (Tricorno). Jasno je razvidno, da gre za dva različna objekta. Levo velika vojašnica in desno lesena kočica Morbegna.

Prvih deset let italijanske okupacije je prineslo veliko novih planinskih poti ter koč (italijansko Rifugio). Tako so naprimer zrasle Rif. Sillani (danes koča na Mangrtskem sedlu, prvotno nemška koča), Rif. Suvich v Loški Koritnici (ne obstaja več), Rif. Antonio Seppenhofer (poleg današnjega Pogačnikovega doma na Kriških podih), Rif. U. Polonio (ob spodnji postaji tovorne žičnice do Pogačnikovega doma), Rif. Furioso in Rif. Bassano ob mulatjeri južno od Ozebnika mimo planine Trebišnice do Prehodavcev (ne obstajata več) ter Rif. Alba na Prehodavcih (blizu sedanje Zasavske koče). Bralec naj mi ob tem naštevanju seveda odpusti uporabo italijanskih imen, ki jih navajam zgolj zato, ker omogočajo lažje iskanje po italijanskih virih (tako vojaških kot planinskih).

Dostop na Triglav

Nobena od teh koč pa ni stala na območju dostopa na sam Triglav. Stanje se je pričelo spreminjati leta 1928. Italijanski planinski vodnik iz tistega časa pot na Triglav že opisuje takole: Izhodišče je zaselek Na Logu, kjer pričnemo pot po dolini Zadnjice (Val Zadnizza) do njenega zatrepa, kjer prečkamo most. Tu se prične udobna mulatjera, ki nas pripelje do razcepa. Leva pot odcepi do Luknje (Passo Forame), desna pa proti Doliču (Passo Dolez). Na tem razcepu zavijemo desno na novo mulatjero (kar pomeni, da je bila zgrajena malo pred letom 1929; op. avtorja), ki se drzno vije nad dolino. Po eni uri pridemo do Capanne Jolanda (1840 m, kjer je bila do sredine tridesetih let končna postaja tovorne žičnice; op. avtorja). Kmalu nato pridemo do naslednje – Capanna Superiore, ki jo kasnejši viri omenjajo kot Rif. Gemona. Le ta leži na višini 1880 m. Tu je tudi odcep za staro Kugyevo pot (Via Kugy). Pot nadaljujemo po mulatjeri mimo "Vallone Kugy" in kmalu vstopimo v strm svet "Vallone Dolez", kjer je mulatjera vklesana v živo skalo ter na mnogih mestih podprta z zidovi. Po strmem vzponu pridemo do številnih barak, ki so jih za sabo pustili alpini, ki so gradili mulatjero. Od Capanne Jolande do barak je ena ura hoje. Pot se nato vzpne čez melišče, nato zopet poravna ter obrne proti vzhodu – to je "lažni" prelaz Dolič (false passo Dolez). Na pravem prelazu Dolič najdemo mejni sektorski kamen "Cippa Principale 11" ter čudovit pogled na jugoslovanske gore. Blizu lažnega prelaza oz. pod vrhom Svete Margarete (Šmarjetne glave) bodo leta 1930 pričeli z gradnjo nove planinske koče, ki jo bodo financirali Tržaški gimnastičarji ter planinski odsek CAI Trst. Kočo so res odprli 19. oktobra 1930 ter jo poimenovali Rifugio Napoleone Cozzi (po znanem alpinistu iz Trsta).

Položaj obeh nekdanjih objektov pod Triglavom. Foto: Grega Žorž

Vojašnica pod Triglavom

Leta 1929 se je mulatjera uradno končala na "lažnem" prelazu Dolič, viri pa nam povedo, da je bila od tu do Capanne Morbegno že v gradnji ter naj bi bila predvidoma končana leta 1930 ali 1931. Leta 1929 so tako planinci že hodili po deloma zgrajeni mulatjeri skozi divji kraški svet in v eni uri in pol prispeli do Capanne Morbegno, ki stoji pod Triglavsko škrbino. Kar je za nas najbolj pomembno pa je sledeče besedilo: "20 minut preden prispemo do Capanne Morbegno, se z mulatjere odcepi še ena pot. Ta nas pripelje do gradbišča večje zidane zgradbe na višini 2558 m, malo pod vrhom Glave v Zaplanji".
S tem dobimo prvi zaznamek v javnosti dostopni literaturi, o gradnji novega ter najvišjega objekta v naših gorah, vendar še ne izvemo pravega imena ter lastnika. Ti podatki so namreč dosegljivi le v vojaških virih. Prvo omembo imena te neznane zgradbe sem tako zasledil šele na karti italijanskega vojaškega geografskega inštituta v merilu 1:50.000, ki je bila narejena leta 1929 ter ponatisnjena leta 1932. Tam je označena kot "Cas.ma Rif." kar pomeni Caserma Rifugio oz. po slovensko "Gorska vojašnica". Njeno pravo ime pa sem zasledil šele kasneje v dokumentih, ki se navezujejo na gradnjo tovornih žičnic.

Tovorne žičnice, udobne poti in telefonska povezava

Opisan je potek tovorne žičnice do nove vojašnice. Odsek št. 1 je bil speljan s predela Utro (zatrep doline Zadnjice, levo od ceste pred kamitim mostom) do Capanne Jolande. Odsek št. 2 pa od Capanne Jolande do Caserme Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno. Če ime prevedemo v slovenščino, se torej pravilno ime ruševin, ki jim danes napačno pravimo Morbegna, glasi takole: Triglavska gorska vojašnica (kralja) Vittoria Emanula tretjega. Vojašnica je spadala v okvir enot G.A.F. – Guardia Alla Frontiera Zgornjesoškega sektorja, ki je imel svoj sedež v "Caserma GAF Cantore" v Trenti Na Logu, tam kjer je danes zgradba Informacijskega središča Triglavskega narodnega Parka.

Potek obeh italijanskih žičnic v dolini Zadnjici.
Izdelava zemljevida: Grega Žorž

Kot je bilo že napisano v nekaj člankih, je bila vojašnica z dolino res povezana s telefonskim kablom, žičnico ter mulatjero, po kateri se je na pregled vojašnice pripeljal tudi poveljujoči oficir – iz Trente z motorjem.
Z letom 1931, ko Italija tudi uradno prične z gradnjo utrdb Alpskega zidu (Vallo Alpino), se prvič pokaže potreba po novi vojaški enoti, ki bi v teh objektih nadomestila alpine. Znotraj armade se tako oblikuje enota obmejne straže (GAF), ki je v visokogorju nadomestila patrulje alpinov, ki poslej razen manjših enot tam niso imeli več nameščenega stalnega moštva. Slovenske gore pa ponovno dobijo bolj vojaško podobo, ko se s pričetkom tridesetih let prične militarizacija in utrjevanje meje.

Dogajanje na Doliču

Vojaški arhivi XI. Armadnega zbora nam odkrivajo zgolj zadnja leta fašistične vladavine na naših tleh. Iz njih izvemo, da je imela že prej omenjena tovorna žičnica do vojašnice Vittoria Emanuela še svojo sosedo, ki je oskrbovala Rif. Napolene Cozzi na Doliču. Ravno gradnja te planinske koče je povzročila zaton Capanne Morbegno, ki je ostala zaradi nefunkcionalnosti zapuščena. Tudi Rif. Napoleone Cozzi je kmalu po vojni doživel žalostni konec, saj se je leta 1951 sesedel pot težo snega. To kočo so sicer že pred drugo svetovno vojno planinci z Jugoslovanske strani meje imenovali Tržaška koča (po graditeljih in upraviteljih iz Trsta) tako, da se je ime prijelo tudi novozgrajene koče, ki jo leta 2009 na malce drugem mestu hudo poškodoval snežni plaz.

Stara koča Rif. Napoleone Cozzi je stala lučaj od današnje koče na Doliču. Njeni ostanki so še vidni. Foto Grega Žorž in razglednica C.A.I. Trst

Zadnjo omembo Vojašnice Vittoria Emanuela pa najdemo v dokumentu, ki je pravzaprav krivec vsega brskanja po arhivih. Dokument sta mi v želji po lociranju do sedaj neznanega objekta poslala goriška raziskovalca (ter uslužbenca) Finančne straže, Michelle Di Bartolomeo in Federico Sancimino, ki sta pred kratkim izdala knjigo o delu njune organizacije na italijanski vzhodni meji v 20. stoletju.

Vojašnica ostane zapuščena in obsojena na propad

V dokumentu z dne 26. 7. 1943 lahko preberemo, da je bila vojašnica zasedena s strani bande ribelli (skupine upornikov, torej partizanov), čeprav je bila tja že poslana poletna posadka. Vsebina tega dokumenta seveda odpira več vprašanj kot pa jih zapira, saj je bilo poletje 1943 obdobje med odstavitvijo Mussolinija ter kapitulacijo Italije, ko so vse enote dobile ukaz, da se morajo vrniti za staro mejo ter jo ponovno zasesti.^*
Vojašnica Vittoria Emanuela je torej le en izmed mnogih primerov napačne interpretacije objektov ali poteka dogodkov iz obdobja 1918 do druge svetovne vojne, ki smo jim z neprestanim ponavljanjem ter nekritičnim pristopom odprli pot v strokovno literaturo ter zgodovinske učbenike.

Izsek iz armadnega dokumenta, kjer so omenjena redna popravila na vojaški tovorni žičnici, ki je povezovala Zadnjico s postajo Jolando in to naprej z vojašnico Vittoria Emanuela. Dokaz, da je bila Jolanda pretovorna postaja žičnice in ne malce više ležeča ruševina.

Vsekakor pa si zaslužijo pravilno razlago ter zgodovinski spomin – navsezadnje potem potvarjamo svojo lastno polpreteklo zgodovino. Naj poudarim, da nisem zagovornik Italije in z velikim ponosom sprejemam dejstvo, da lahko ta članek objavim v svojem jeziku in Rapalsko mejo ter njene ostanke preučujem zgolj kot geograf in zgodovinar. Menim, da sem podal dovolj preverljivih ter originalnih virov, da bo tistemu žalostnemu kupu kamenja vrnjeno pravo ime, čeprav šele po dolgih 70 letih. Ponižanje edine po kralju poimenovane zgradbe na našem ozemlju z navadnim imenom "Capanna/brunarica" je pravzaprav povsem primerno odnosu do najvišje ležeče zgradbe, ki smo jo pustili propasti.

Grega Žorž

Viri:
Guida del Friuli, Societa Alpina Friuliana. Udine 1930.
Zemljevid IGM 1 : 25.000, list Trenta. Leto izida 1934 (hrani NUK).
Zemljevid IGM 1 : 50.000, list Trenta. Leto izida 1929 (hrani Kartografska
zbirka Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani).
Zemljevid 1 : 5000, sekcija 11.Commissione italo–S.H.S. per la delimitazione dei confini fra il Regno d'Italia e il Regno S.H.S. (hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU).