Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dvajset let

nedelja, 6. avgust 1944, ob 17:29, Boris Štupar, ogledov: 891

Boris Režek: Ob obletnici smrti dr. Klementa Juga

Le malo smo imeli velikih ljudi. Kadar se je pojavila izrazita osebnost, je ponavadi nastopila prekmalu, da bi jo ljudje mogli razumeti. Tako je človek, ki je bil započel kaj novega, ostal osamljen in če je kljub temu vztrajal, se je vse dvignilo proti njemu.
One temačne dni, ko smo prav v vsem tavali in ostajali desetletja za splošno evropsko ravnjo, smo izgubili nemalo mož. Obrnili so se drugam ali pa so se zapustili in so otopeli ob ždenju svoje generacije, katere gibalo je (nihalo v krogu družine, zamizniške druščine in malenkostnega političnega razlikovanja.

Zgodovini gorskih zavojevanj smo dali Valentina Staniča, ki ga je pozneje Purtscheller imenoval očeta nemške turistike. Staničevo delo nam res ni moglo dati plodu, saj je oral ledino takrat, ko je bilo na svetu še prav malo ljudi, ki so mislili na gorske vzpone. Osamljen je bil tudi med ljudstvom, ki je pozneje najmogočneje utemeljilo pojem in obseg gorništva, katerega početnik je bil prav ta goriški kanonik in narodni prosvetitelj.
Devetnajsto stoletje je naše takratne, še prav redke, evropski razvoj sodoživljajoče razumnike obremenilo z delom, pod katerim so malodane onemogli. Ljudstvo, ki se je šele prebujalo, si je najprej moralo postaviti streho nad glavo. Dati mu je bilo treba razgleda in mu vliti samozavesti. Torej bi tedaj težko našli človeka, ki bi poleg vsega drugega in važnejšega, mogel tekmovati s tujimi odkrivalci Alp. Imeli smo le skromnega Kadilnika; šele pozno je nastopil dr. Henrik Tuma, ko je bilo v glavnem že vse opravljeno.
Šele ob zaključitvi, ko se je gorništvo drugod že prelamljalo v novo dobo, — v ločitev duhov, ki (je nastala zaradi preozkosrčnega utemeljevanja na ena in drugi strani, pa so se pri nas pojavili Drenovci z Bogumilom Brinškom na čelu. Njihovo delo pa je bilo šele pričetek.

Po vojski je leta 1921. prevzela dediščino Drenovcev »Skala«. V nji se je zbral kader mladih plezalcev, bil pa je brez programa, ki bi jih usmerjal v sistematično delo. Pogrešali so moža, ki bi drzno zastavil korak v novo in v neodkrito, in strnil postopni napredek z razvojem v ostalih Alpah. Znenada je tedaj vstopil med te vnete mlade ljudi človek širokega obzorja in neupogljive volje — dr. Klement Jug iz Solkana. Z njim se je začelo novo poglavje naše gorniške zgodovine. Iz opreznega, skoraj boječega tipanja za sledili prvih utiralcev smeri po stenah in grebenih, je s svojo družbo odločno prešel k osvajalnemu delu. Dal je vzgled, utemeljil ga je v svojih spisih ter razkazal naloge, ki čakajo na slovensko mladino. Življenjska pot dr. Klementa Juga pa je bila žal prekmalu zaključena: 11. avgusta 1924 je padel v zahodnem delu Triglavske stene, v smeri, ki so jo pozneje prvopristopivši spoštovalci imenovali po njem. Ono smer je hotel preplezati sam, naletel pa je na zapreke, ki so bile močnejše od njega in omahnil je.

Nekateri avtorji skušajo in bodo najbrž še skušali prikazovati njegovo nesrečo kot rezultat težke depresije, ki se ga je bila polastila v onih dneh. Toda dr. Jug je čakal na tovariše, koliko rajši bi bil plezal v navezi! Tovarišev pa ni bilo in odšel je sam. Tudi dr. Jug je bil osamljen. Le malo jih je bilo, ki so mogli slediti njegovim stremljenjem; le prav redki so ga razumeli in le dva ali trije so skušali ostati na ravni z njim. Z njegovo smrtjo pa je postala očitna vsa bridka izguba. Na mah se je pokazala veličina njegovega žrtvovanja. Morda je mrtvi dr. Jug zmogel, kar mu je bilo zaživa še odrečeno: — v gore je pritegnil množico poznejših najboljših, ki je že dolgo zajemala iz bogatega vrelca njegovega literarnega dela. Ti mladi ljudje so začeli tam, odkjer je bil iztrgan iz življenja njih veliki vzornik.
Noben od ljudi iz nekdanjih dr. Jugovih navez ni soustvarjal v nadaljnjem razvoju. Tako velika je bila nemara odvisnost od njegovega znanja ali pa jih je oplašila strahotnost njegove žrtve.

»Kjer je padel dr. Jug, ne prepleza nihče!« je bilo rečeno takrat, toda le malo dni nato je že sledil njegovemu zgledu mladi Topolovec. V snežnem metežu je padel v usodni steni. Z njim je bil, pa se je rešil, prvi resni oblegovalec severne stene Špika, Lojze de Regi, katerega je dve leti zatem pogubila razzebla skala na Turncu pod Grmado. Nepotrebno je razglabljati, če bi bil živi dr. Jug še nadalje udeležen v mogočnem razvoju plezalstva. Že neposredno po njegovi smrti si je mladina zastavila naloge, na katere dr. Jug še ni bil mislil. Po zgledu napredka v drugih Alpah se je tudi pri nas prelagalo težišče v tehnično organizirano plezo, dočim dr. Jug, razen na svoji zadnji turi, nikoli ni rabil orodja. Kot samolezcu in sicer doslednemu zastopniku dr. Preussovega načina — četudi tega svojega miselnega bližnjika ni nikjer imenoval — so mu bile možnosti znatno utesnjene,

Res si dr. Juga težko predstavljamo kot izvajalca modernih tehničnih manevrov, kajti osnova njegovega plezalstva je bila drugačna. Pa najsi bi se dr. Jug tudi kdaj odtegnil dejavnemu plezalstvu, bi njegov obsežni razgled in njegova beseda gotovo dala še neizmerno bogate sadove. Jedva dve leti po usodni nesreči v Triglavski steni je bila preplezana severna stena Špika. Brez dr. Juga bi morda preteklo še desetletje, preden bi se je kdo lotil! Leto zatem je padla severozahodna stena Škrlatice in tako dalje, dokler niso bili okrog l. 1930. rešeni do malega tudi vsi triglavski problemi. Še nekaj velikopoteznih tur, potem pa je sledil zastoj. Da, plezalo se je še, toda čez usodno zapreko, ki jo je pomenilo nekaj slovitih sten VI. stopnje, se nismo povzpeli. Nihče od nas se ni polotil osrednje severne stene Travnika, ki sta jo potem preplezala kufsteinska vodnika brata Aschenbrennerja. Dr. Jug je bil za nas to, kar sta bila Lammer in Preuss za Nemce. Do takrat, — v šestih letih — smo že izčrpali njegovo tehnično dediščino.

Gotovo je, da bodo dr. Jugu še nadalje in prav v vsem sledili posamezniki in bodo v njegovem zgledu videli dopolnjen smisel in cilj. Toda vedeti moramo, da je dosledno samolestvo neproduktivno. Res lahko komu pomeni višek osebnega zadovoljstva, ne daje pa nobenega doprinosa skupnosti, posebno še, če ni povezano z znanstvenim raziskovanjem ali umetniškim izražanjem. In plezanje v navezi, ki si zadaja »dosegljive cilje«, je tudi lahko izvir osebne sreče in potešitev notranje nuje, za skupnost, za razvoj pa je brezpomembno. Dandanes se gibljemo v tem krogu: od začetka se spet vračamo k začetku. Oni, ki so prevzeli dr. Jugovo izročilo, so onemogli, vmes je dvajset let, napravili so toliko velikega, da jim ne moremo zameriti, če se zdaj oklepajo svojega posebnega stališča. Mladi rod plezalcev pa pogreša zgled, ki bi ga jim morali dati ona. Za dr. Jugom, ki je bil za nas Lammer in Preuss obenem, bi morala kmalu nastopiti naša Roland Rossi in Hans Dülfer, ki bi pokazala pot od pri nas dosežene V.—VI. stopnje, do prave VI. težavnostne stopnje (zgornja meja), ki jo pomenijo drugod — (taka primera je sicer zelo težavna in tvegana) poleg drugih tur: Rofikuppenkante v Gesause in smer Andrich-Fae v Civetti.

Skratka, mladina pogreša vzornika, ki bi ji pokazal moderno tehnično plezo in jo tudi znal uporabiti v doslej nezmaganih stenah v naših gorah. Do tega se torej še nismo povzpeli, toda brez dr. Juga bi ne dosegli niti tega, kar smo. Človeku daje vrednost dejanje. In dr. Jug je bil človek dejanj! Po njem imamo v njegovih »Zbranih planinskih spisih« (Pl. Matica 1936) klasično gorniško literaturo, katere vrednost bo za vedno ostala nezmanjšana.

Dr. Klement Jug je vstopil med nas in je prešel v zgodovino s svojim delom. Ne dotikajmo se tragičnih razpletov v njegovem življenju. V tihem grobu na Dovjem, pred obličjem Triglava se je umirilo vse, kar je nosil v sebi. Ne motimo mu počitka, ko spi po bojih in zmagah v senci gora, kjer je pustil svoje sledove. Čez vrh Triglava gredo jesenske megle, gore pobelja sneg in viharji rohne po robeh. Toda spomladi bo v njih spet vzklilo novo življenje. Dr. Klement Jug je mrtev, njegov duh pa bo večno prehajal v nove rodove.

Boris Režek
Planinski vestnik – 1944/7

Oznake: PV
eXTReMe Tracker