Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lovšin, »V Triglavu in njegovi soseščini«

15.12.1944

dLib.si


 

petek, 15. december 1944, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1776

Jutro: V dolgih mesecih, ko smo posedali na obzidju starodavne Città San Angelo v osrčju Abrucev, smo ure in ure ogledovali najvišji vrh Apeninskega polotoka — Gran Sasso d´Italia.

Motrili smo ga v vseh letnih časih in podobah. Molče smo opazovali plešoče megle okoli njegovega temena, sipanje silnih sneženih plazov ali pa igro barv ob sončnih vzhodih in zahodih. In vselej so se nam misli vračale skoraj podzavestno v gorenjske planine in odhajale vasovat tja med ponosne Julijce: v dolino Vrat, pod strme sklade v nebo kipeče Triglavske stene. Gledali smo najvišji vrh Italije, mislili pa Triglav. V takih trenutkih nam je bilo vsem čudno težko in mehko pri duši. Občutili smo bolj kakor kdaj, kako pogrešamo daleč od doma gore, planine in šume. Morda sta bili prav zato najbolj čitani knjigi med nami Jalnovi: »Trop brez zvoncev« in »Ovčar Marko«, ki sta nas vodili v kraje, s katerimi je imel slehern med nami povezanih toliko lepih spominov. Zato je govoril vsem iz srca Oton Župančič v svojem posvetilu na čelu Lovšinove knjige »V črno sem žalost zakopan, pa se ozrem v gorenjsko stran, in glej: planine so visoke kakor prej ...« Zato tudi ni zgolj naključje, da smo dobili zadnje mesece vrsto knjig o gorah do Ravljenovih »Ugaslih ognjenikov« in Evgena Lovšina zbirke planinskih študij in doživetij: »V Triglavu in njegovi soseščini«, ki jo je izdalo za svojo 50. letnico prezaslužno Slovensko planinsko društvo.

Znani naš alpinist Evgen Lovšin nam je poklonil s svojo knjigo delo trajne vednosti, brez katerega si ni mogoče misliti knjižnice ljubiteljev naše zemlje in posebej še planin. Nakazal je s svojim spisom delo na polju, kjer bo treba pozneje po njegovem vzoru preorati še marsikatero ledino pri izpopolnjevanju slike naše zemlje in rodu.

V uvodni študiji »Na Karavanških vrheh« nas popelje pisatelj z lirično navdahnjeno besedo v prelepi košček zemlje nad Jesenicami, med Stolom in Golico z njenimi klenimi ljudmi. Iz tega okolja je zrastel široki slovenski javnosti znani gorenjski alpinist Jože Čop, ki mu je pisatelj kot prijatelj posvetil lep del svoje knjige. Prijetno se čitajo zanimiva pripovedovanja starih očancev o časih, ko so bili v teh krajih še rudniki železne rude. Z ljubeznijo govori pisatelj o težkem življenju naših gorjanov in hribovcev v njihovi večni borbi za življenjski obstanek. Vidi se, da se ni vživel samo v gore, nego tudi v naše gorjane, ki mu iznašajo svoje križe in težave s prijateljsko zaupljivostjo. Po letih izletov v gore je prišel do globokega spoznanja, »da tvorijo gora, rastlina, žival in človek, vsi skupaj celoto, božji umotvor, katerega veličino, lepoto in skladnost občutimo v svečanih trenutkih. Morda je prav to hrepenenje po teh trenutkih tisto, kar nas vleče v planine ...«

V naslednjih poglavjih nas vodi pisatelj s sončnimi opisi po plezalnih turah na Oltar in Rokav, Mojstrovko in Jalovec nad Planico. Čital jih bo z naslado marsikateri naš gornik plezalec. Preskočil pa jih ne bo tudi navaden prijatelj planin, ki se sicer drži zaznamovanih poti in stare bohinjske modrosti, »da je v gorah varna pot, dokler se kravjeku lahko sledi …« Zaslutil bo iz njih čar lepote previsnih in v nebo kipečih sten, ki žive prav tako svojsko življenje, kakor sleherna stvar na tem prelepem božjem svetu. Marsikdo, ki je njega dni z nezaupanjem, če ne kar z nevoljo opazoval te naše mlade fante, ki so osvajali steno za steno, bo po prečitanju teh opisov plezalnih tur spoznal, da je ravno v planinskem plezanju skrite mnogo tihe, prečudežne lepote. Tiste lepote, ki človeka prevzame, da se je ne more več odreči za ceno tveganja življenja.

Vsakdo bo tudi z zanimanjem čital razpravico »Od kdaj in od kod ime Triglav«.
Prvi pisani viri o imenu najvišje gore segajo tja do leta 1452. Pisatelj pa je v svoji razpravi pustil odprto vprašanje, ali ima ime Triglav svoj izvor v poimenovanju po starem slovanskem bogu Triglavu, ali po gorski obliki treh glav. Oba tabora imata svoje zagovornike in nasprotnike.

Nadvse zanimivo poglavje Lovšinove knjige je »Prebujenje planinske misli«. Vrsto slovenskih hribolazcev sta začela ljubljanska zdravnika Ruchberg in Petermann, ki sta iskala po gorah zdravilnih zelišč. Stari Valvazor je imel o gorah še zelo čudne predstave. Tako je resno trdil, »da je mogoče na visoki gori Krmi povzročiti nevihto s pokanjem biča, opoldne pri najlepšem vremenu in jasnem nebu«. Prvi znanstveni raziskovalec gora je bil botanik in mineralog Balthasar Hacquet, ki ga je napotil v triglavsko kraljestvo slovenski mecen baron Žiga Cojz. Slabo vreme pa je preprečilo Hacquetu, da ni stopil kot prvi izobraženec na teme naših gora. To je bilo namenjeno bohinjskemu ranocelniku Lovrencu Willonitzerju l. 1778. Na Mali Triglav se je povzpel tudi oče slovenske vezane besede Valentin Vodnik l. 1795. Vse to s pomočjo domačih vodnikov, ki so postavili krepke temelje turističnemu prometu v Bohinju že takrat, ko zasledimo drugje po Evropi komaj rahle poskuse visokogorskih tur.

V poglavju o »Presajenih planikah« nam pripoveduje pisatelj o življenju bohinjskih kaplanov Jakoba in Ivana Dežmana, učencev in prijateljev Valentina Vodnika. Jakob Dežman je bil prvi slovenski izobraženec, ki je stopil l. 1808 na vrh samega Triglava. Kot prvi slovenski izobraženec je popisal ta svoj vzpon na očaka Julijcev v posebnem pismu Valentinu Vodniku. V tem pismu lahko vidimo prvi planinski članek v sodobnem smislu.

Ljubitelji slovenske književnosti bodo z užitkom prebirali strani, ki govore o odnosih naših književnikov na čelu z mojstrom mojstrov Francetom Prešernom, do naših gora. Poglavje je tako hvaležno, da čaka še mladega doktoranta naše Alme matris.
Nič manj mikavni niso izvlečki opisov vzponov na Triglav izza klasične dobe našega paninarstva. Opisi Tuška, Kadilnika in Žana so tako posrečeni, da jih bo čitatelj Lovšinovega zbornika sigurno ponovno čital, ko bo vzel zopet knjigo v roke. Bili so to časi, ko je spadala k turistični opremi poleg planinske palice in podkovank še »štrihana zelenka žganja«, s katero si je krepčal tiste čase turist korajžo in moč pred pohodom na visoke vrhe.

Prvo nadelano pot na Triglav je zgradil l. 1870. bohinjski vodnik in lovec Šest. Dve leti pozneje pa so otvorili pod samim Triglavom že prvo planinsko kočo »Triglavski dom«, ki jo je zgradilo slovensko bohinjsko društvo »Triglavskih prijateljev«. Predsedoval jim je kaplan Ivan Žan, ki se ga spominjajo sigurno še mnogi starejši Ljubljančani izza časa pred in med drugo svetovno vojno, ko je vodil tolike farane ljubljanske šentjakobske fare s pokojnim župnikom Barletom k Sv. Križu.

Velika zasluga Lovšina je, da je postavil v svoji knjigi na pravo mesto zaslužno delo naših domačih ljudi pri odkritju slovenskih planin. Te zasluge so bile doslej le vse preveč zasenčene po imenih tujih nam mož, ki so lahko osvajali naše gore in krčili pota v naš planinski svet samo z zvestim in požrtvovalnim sodelovanjem ljudi naše krvi. So to možje, katerih zaslužni spomin bi ugasnil za poznejše rodove, če jih ne bi ohranil g. Lovšin. Domači kmet, pastir in lovec so rešili takrat čast svojemu narodu in bili glavni junaki te klasične dobe razvoja naše alpinistike. Naš meščan se je zbudil šele, ko je pričel biti triglavski župnik Aljaž plat zvona. In tako so bila razmeroma pozno, šele 28. novembra 1892., vložena pravila novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva, ki se je kmalu uvrstilo med najbolj zaslužne in delovne vsenarodne organizacije. Pognalo je tako globoko svoje korenine v široke sloje naroda, da je štelo l. 1929. 11.060 članov. Delo S.P.D. je tako zaslužno, da zasluži izdajo posebne monografije, v kateri bi bilo treba zabeležiti zanamcem napore tistih tihih, vzornih narodnih delavcev, ki so ga dvignili iz ozke družbe »Piparjev« do vsenarodne organizacije. Taka monografija bi bila tudi primeren pouk mlajšim rodovom, kako so gradili njihovi očetje v potu svojega obraza stavbo slovenskega narodnega občestva.

V poglavju »Nova doba prihaja« razgrinja g. Lovšin sliko 60-letnega planinskega udejstvovanja očeta moderne slovenske alpinistike in vzornika mladega pokolenja slovenskih plezalskih alpinistov dr. Henrika Tumo. Poglavje je pisano z veliko ljubeznijo in prežeto s spoštovanjem do tega našega velikega alpinista, ki je iskal v planinah to, kar mu je odreklo življenje kljub njegovim velikim sposobnostim, po katerih se je uvrščal med največje može našega rodu pred prvo svetovno vihro.

V obširni študiji »Dr. Klement Jug« nam poskuša osvetliti pisatelj komplicirani lik tega našega najbolj samostojnega in svojskega alpinističnega slovenskega plezalca, ki je utrl popolnoma nova dalekosežna pota v razvoju sodobne slovenske alpinistike. Prispevek g. Lovšina k gledanju na vzpon, delo in tragičen zaključek življenja dr. Juga je nov dragocen prispevek k pravilnemu spoznavanju ciljev in načrtov tega Solkanca, o katerem bodo bodoča pokolenja gotovo še dosti razmišljala in pisala.

Vrhunec Lovšinovega dela predstavlja z mnogo truda sestavljena študija »Triglavska stena«, ta edinstveni gorski pojavi v Vzhodnih Alpah, ki prevzame vsakogar s svojo mogočno veličino, kdor jo je le enkrat videl. Posebno pa še tiste, ki so jo vsaj enkrat preplezali. Marsikdo, ki jo je občudoval samo iz Vrat ali z nadelanih poti čez Prag in Cmir, bo šele iz Lovšinove knjige zvedel, da imamo doslej 25 raznih smeri, po katerih je bila stena preplezana. Prvi jo je premagal trentarski divji lovec Breginja [Berginc] l. 1890. Poslednja nova smer pa datira iz leta 1938. kot Brojanova varianta Jugove smeri.

V predzadnjem poglavju »Skozi Krmo k Staničevi koči« opisuje pisatelj v lepi belokranjski besedi, zabeljeni s samoraslimi gorenjskimi planinskimi izkazi, doživljaje v megli in plazovih. Kogar je kdaj zajela megla na triglavskem Zelenem snegu, ko je kljub odličnim markacijam cele ure iskal Kredarico, jih bo prebiral, kakor bi čital svoje spomine.

Lovšin končuje literarni del svoje knjige s sestavkom »Čopov Joža na Šišenskem vrhu«. V naši knjigi je bila redko napisana tako iskrena izpoved prijateljstva, porojenega iz skupnega uživanja lepot narave in kljubovanja vsem opasnostim, kakor je ta Lovšinov sestavek. Morda nam bo dala doba po vojni še lepše in boljše, saj živimo v času, ko smo kos vsem preizkušnjam in udarcem Usode samo zato, ker smo prišli po vseh peripetijah Dantejevega Inferna do spoznanja, da nam je bližnjik le dober in velik sotrpin in prijatelj. In kakor za navržek sledi še pesem Otona Župančiča »Na vrheh», posvečena Jožetu Čopu in preko njega vsem ljubiteljem naših gora. Župančičeva pesem nas pelje še enkrat s pesniškim prividom ob zaključku »tja, Joža, kjer tvoja raskava dlan mehko in nežno našo zemljo boža ...«

V dodatku Lovšinove knjige so še: »Seznam vodnikov v Vzhodnih Julijskih Alpah in Karavankah« in pa izbor slovstva s posebnim pogledom na Vzhodne Julijske Alpe in Karavanke, z njim je položil g. Lovšin zanesljiv temelj bodočemu delu o bibliografiji gora, ki hvaležno čaka svojega moža. Upajmo, da ne predolgo.

Knjigo krasi izbor fotografskih posnetkov iz naših gora, ki jih je vešče izbral in uredil prof. Janko Ravnik. Kot posebnost sta še dodani v barvah dve Groharjevi sliki Triglava. Dočim spada prva bolj v deželo domišljije, pa nas druga s pogledom na Triglav s Soriške planine res globoko dojmi in prevzame.

D ?
Jutro. 15. december 1944
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker