Umrl je Vojko Arko
V Bariločah (San Carlos de Bariloche) je 9. marca 2000 v osemdesetem letu življenja umrl dr. Vojko Arko, planinec in pisatelj, duša slovenskega andinizma v Južni Ameriki. Bil je ustanovni član Slovenskega planinskega društva v Argentini, pobudnik gradnje planinskih koč in poti, predvsem pa alpinist in idejni vodja slovenskih argentinskih alpinistov in planincev.
Dve odpravi v Patagonijo, več prvenstvenih smeri in prvih vzponov na vrhove - tudi Cerro Arko - so le fižični izraz njegovega alpinizma, sicer pa je bil sodelavec mnogih svetovnih revij, posebej španskih, ameriških in švicarskih, ki so naravnane tudi raziskovalno. V slovenščini je izdal knjige Zgodbe z Nahuel Huapija, Ljubezen po pismih, Cerro Shailqueqe, več črtic in življenjepisov, v španščini pa Otto Meiling, Amor por carta in veliko člankov, prav tako tudi v nemščini. Pri nas je postal najbolj znan kot soavtor knjige Dhaulagiri (1956).
Še nekaj suhih podatkov: rojen je bil 19. avgusta 1920 v Ribnici, 1938 opravil maturo na klasični gimnaziji, 1944 diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, 1947 doktoriral na fakulteti političnih ved v Padovi, vmes delal za zavezniške obveščevalne službe, Nemci in Američani so ga zaprli, leta 1948 se je preselil v Argentino, kjer je začel kot težak, bil knjigovodja in nazadnje trgovec s športno opremo.
Bil je spoštovan Argentinec in Slovenec, častni član argentinskih gorniških organizacij in častni predsednik Slovenskega planinskega društva. Bil je del tistega, kar Slovence drži skupaj, ali povedano alpinistično: vrv v trdnem klinu.
T. Š.
20 let Silva Kara
V Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah bo Silvo Karo 31.03.2000 ob 19.30 obeležil dvajsetletnico ukvarjanja z alpinizmom. Poleg krajšega kulturnega programa bo imel Karo tudi predavanje z diapozitivi o svoji dolgi, bogati in uspešni športni poti. Karte je možno rezervirati od 29. do 31. marca med 10. in 12. uro na telefon (061) 725-050.
T.J.
Bubu v Ameriki
Mauro Bole si je med tekmami za Svetovni pokal vzel nekaj dni, za hiter obisk Kolorada, kjer je na »svoj način«, hitro in brez zank, ponovil najtežje tamkajšnje smeri. Začel je z znano smerjo Amphibian in prvi raztežaj (M9) preplezal na pogled, v drugem (M9+), pa padel zaradi odlomljenega oprimka. V drugem poskusu je smer preplezal brez problemov. Naslednja je bila na vrsti legendarna smer Jeffa Lowea, Octopussy (M6+, M8). Po vzponu na pogled, je popoldne še dvakrat pred kamerami preplezal Amphibian. Tretji dan se je lotil novejše smeri Reptile, ki po prvem raztežaju Octopussya zavije levo preko ogromne strehe v kateri je moral Bubu štirikrat izvesti t.i. figuro 4. Po eni uri in pol je opravil s smerjo, ki jo je po težavah primerjal z Quartier Nord (M10) in X files (M10), na pogled.
Za dostojen zaključek sezone se je Bubu odpravil v italijansko dolino Cogne in tam prvi brez zank na orodjih ponovil Empire strikes back, edino smer na svetu z oceno M11.
T.J.
Mišja peč
V najboljšem slovenskem plezališču je bilo zadnji čas opravljenih nekaj dobrih vzponov. Uroš Perko (Citywall) je v predelu imenovanem Hladilnik preplezal novo smer. Prvi del poteka po smeri Missing link potem pa smer zavije levo. Po Perkotovem mnenju je nova smer Missing drink, kljub enaki oceni (8b+) težja in lepša saj v njej ni umetnih oprimkov.
Šestnajstletni Anže Štremfelj je zelo hitro opravil s smermi Triad (8a), Lahko noč Irena (8b) in Chiquita (8b). Pri prvih dveh smereh gre za 25 m dolge smeri s precej težkimi detajli, pri Chiquiti pa za izrazito dolgo (32 m) vzdržljivostno smer s težjim mestom tik pod vrhom. Anže je smeri poskusil sicer že lani a jih hitro opustil, letos je za vsako smer porabil tri dni poskusov.
T.J.
Sanjski začetek sezone za Martino Čufar
Uspeh Mojstrančanke na mastru v Bruslju
Najboljša slovenska športna plezalka je v Belgiji premagala vso svetovno elito - Več je trenirala na naravnih stenah
Bruselj - Športna plezalka Martina Čufar je na najlepši način začela novo sezono. Na mastru, tekimi za povabljence, je v Belgiji premagala vso svetovno elito in napovedala uspešno sezono.
Z izjemo Francozinje Liv Sansoz, ki ima zlomljeno nogo, so v Bruslju tekmovale vse najboljše svetovne plezalke. Tekmovalci in tekmovalke so plezali v treh smereh, za končni rezultat pa so, za razliko od tekem za svetovni pokal, šteli seštevki iz vseh treh smeri. Po vsaki smeri pa so izpadle najslabše plezalke, tako da je v finalu ostalo le še pet najboljših tekmovalcev in tekmovalk. "Umetna stena je bila zelo visoka. Smeri so bile postavljene tehnično zelo zahtevno, oprimki so bili majhni, zato so morali tekmovalci pokazati ogromno plezalnega znanja," je povedal Tomo Česen, trener Martine ŢČufar.
Mojstrančanka je odlično začela in prvo smer edina preplezala do vrha. Tudi nadaljevala je zelo dobro in v Belgiji, kjer je prvič potekala večja mednarodna tekma v športnem plezanju, porazila domačo matadorko Muriel Sarkany, večkratno zmagovalko svetovnega pokala in eno najboljših plezalk zadnjih let.
"Posebej se za to tekmo nisem pripravljala, zato sem bila z uvrstitvijo povsem neobremenjena. Morda je bila prav sproščenost ključ do uspeha. Uspeh mi pomeni dodatno spodbudo za prihajajoče se tekme svetovnega pokala," ni skrivala navdušenja Martina Čufar. Za pripravo na novo sezono je veliko treninga posvetila plezanju v naravnih stenah in manj v umetnih. V veliko pomoč pri uspehu Mojstrančanke v Bruslju je bila uspešno preplezana smer v Mišji peči, kjer je pred 11 dnevi kot prva ženska ponovila smer Sreča vrtnice.
"Nastop Martine v Belgiji je bil vprašljiv. V Sydneju bi morala biti prva tekma svetovnega pokala, ki je odpadla, kar sem potihem pričakoval. Zato sva se vendarle odločila, da greva v Bruselj," je še dodal Tomo Česen.
Rezultati, ženske - 1. Čufar (Slo), 2. Schultz (Švi), 3. Sarkany (Bel), 4. Ţumilova (Rus), 5. Ovţinikova (ZDA); moški: 1. Legrand, 2. Petit (oba Fra), 3. Wandeler (Źvi), 4. Jerome (Bel), 5. Diupponi (Ita).
Š. U.
Slovenci odlični v ledu
V SP v lednem plezanju Anderle v skupnem seštevku peti, Jerala pa 7.
V letošnjem letu so se dosedanja pravila pri tekmovanjih v težavnostnem plezanju močno spremenili. Dosedanji sistem vrednotenja je temeljil na doseženi višini in številom vbodov lednih orodij, kar je letos zamenjal čas plezanja. Največja sprememba, katera je bila v začetku deležna zelo negativnih odzivov tekmovalcev pa je bila ta, da morajo plezalci odslej tekmovati brez zank na lednih orodjih.
Večina plezalcev je bila dosedaj navajena plezati z zankami s katerimi je posebno v strmem ledu mnogo lažje plezati. Kot kaže so se tekmovalci kasneje kar lepo navadili na tako plezanje saj je pokal potekal brez večjih zapletov.
Prvi dve tekmi sta bili v januarju na »klasičnih« 30 m visokih umetnih ledenih stolpih, v avstrijskem Pitztalu in francoskem Courchevelu. Naslednja tekma je bila t.i. boulder tekma v Cortini in sicer na nižjih, nekaj metrov visokih a izredno previsnih ledenih strukturah. V Saas Feeju so se tekmovalci prvič pomerili v kombiniranih smereh, kjer so na nekaterih mestih led nadomestili umetni oprimki. Zadnji dve tekmi v Rusiji (Kirov) in na Švedskem (Are) pa sta se zopet odvile na visokih lednih stolpih, kjer je včasih tudi »zmanjkalo« ledu.
Naši tekmovalci Aljaž Anderle, Klemen Premrl, Alenka Jerala in zamejski Slovenec Erik Švab so se jeseni očitno dobro fizično pripravili, saj so bili po začetnem šoku zaradi spremenjenih pravil nato iz tekme v tekmo boljši. Prav na zadnji tekmi v Areju so si z zelo dobrim plezanjem (Jerala 3.mesto in Anderle 4. mesto) lepo popravili tudi skupno uvrstitev, katera nam daje dobre obete tudi za drugo leto, ko se bo svetovni pokal razširil s tekmovanji v Ameriki.
Končna razvrstitev svetovnega pokala v lednem plezanju, moški: 1. Gadd (Kan), 2. Lombard (Fra), 3. Du Lac (Fra)... 5. Anderle (Slo) 11.Švab (Ita/Slo), 14. Premrl (Slo); ženske: 1. Csizmazia (Kan), 2. Kiss (Madž), 3. Ryzhenkova (Rus)... 7. Jerala (Slo).
Tomaž Jakofčič