Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pravopisne muhe Planinskega Vestnika

Slovenija (1932-1941) - Jože Rus: Ta lepi naš časopis ima 26. leto istega urednika. Takšna stvar je na svetu pač velika redkost, ter je res vse to lepo in silno zaslužno.

Toda vse to se kaj kmalu razblini ob dejstvu, da gospod urednik že vsa leta ne spoštuje niti osnovnih pravil slovnice slovenskega jezika. Gre za vprašanje, kdaj se pišejo iz več besed sestavljena krajevna imena z veliko začetnico in kdaj ne. Za merodajno avtoriteto tudi v tem pogledu služi pismenim Slovencem že dolgo vrsto desetletij Slovenska slovnica za srednje šole ne glede na to, ali smo srednjo šolo kdaj pogledali ali ne. Slovniško pravilo o tem vprašanju ni nastalo kar čez noč, od včeraj do danes, in tudi ni zraslo v eni sami glavi. Ono je plod razmišljanja dolgih generacij naših jezikoslovcev, od g. Marka Pohlina naprej. Ima torej svojo razvojno zgodovino, ki se pa leta 1910 ob osebi urednika Plan. vestnika ni ustavila, ampak je šla svojo pot s časom dalje, tako da je doživela strokovnjake današnjih dni.

Letošnja jesen nam je prinesla že 4. izdajo Slovenske slovnice iz rok prof. dr. Antona Breznika, njene prednice Janežič-Sketove je bilo enajst izdaj. Člen 82. te slovnice pa nam daje tole pravilo: »Kadar je lastno ime sestavljeno iz več imen, se piše začetno ime z veliko, ostala imena se pi­šejo z veliko, če so lastna, z malo črko se pišejo, če so občna imena.« Kdor je državno izprašan profesor slovenščine, za njega je avtoriteta tega pravila jasna ko beli dan. Kljub temu dela g. dr. Josip Tominšek, bivši dolgoletni profesor slovenščine, neverjetno izjemo. Ta gospod mrcvari naša krajevna imena v Plan. Vestniku že 26. leto stran za stranjo, vrsto za vrsto brez vsake rahločutne obzirnosti«.

Gornje pravilo res ni preprosto, kakor bi se zdelo na prvi pogled. To je dobro občutil tudi g. dr. Tominšek. Zaradi tega se mu je zdelo potrebno, napisati v Ljublj. Zvonu 1910 razpravo »Pisava krajinskih lastnih imen« ter to pravilo kratko zavreči in vpeljati svoje. Gosp. dr. Tominšek bi hotel, da se vrnemo po eni strani k pravilu g. Pohlina iz leta 1783, ki je napisal svojo slovnico v nem­škem jeziku in še stal pod mogočnim vplivom nemščine. Po drugi strani naj bi nam bila vzor mrtva latinščina, ki piše z veliko črko vsa lastna imena in njih pridevnike. Po Tominškovem pravilu bi morali pisati: Črna Prst, Selška Dolina, Zali Log, Četena Ravan, Lovsko Brdo, Gorenja Vas itd., torej oba dela vsakega sestavljenega krajevnega imena redno z veliko začetnico. Tako jih tudi najdemo tiskana v njegovem Plan. vestniku, medtem ko pišemo in tiskamo vsi ostali Slovenci ta imena po pravilih veljavne slovnice.

Če bi hoteli naši merodajni slovničarji voziti kočijo našega pravopisa ritensko, bi utegnili doživeti, da bi nam jo iz dobe o. Marka pripeljali še za dve sto let dalje nazaj. V 16. stoletju so namreč pisali naši protestantski pisci z veliko začetnico po nemškem zgledu vse po pomenu znamenitejše samostalnike. Tako bi se pri nas uvedlo zaradi doslednosti pravilo n. pr. za takšen stavek: Gospod Gimnazijski Ravnatelj v Pokoju se sprehaja po Dunajski Cesti s Cilindrom na Glavi. K sreči se nam tega le ni bati. Leta 1910 je g. dr. Tominšek zahteval, naj se pišejo: Aljažev Dom, Kadilnikova Koča itd., pa tudi Dunajska Cesta, Škofja Ulica itd. z veliko. Na ta način je sam pisal in urejeval PV »dosledno do zadnje pike« (prim., kako je uredil članek podpisanega v PV 1934, 222-23). Potrebo takega pisanja je razložil takole: »Aljažev dom je domovinski kraj kakega Aljaža, Aljažev Dom je pa planinski hotel v Vratih, imenovan po slavnem župniku Jakobu Aljažu.« Toda to pravilo se je začelo v zadnjem času upirati celo g. uredniku samemu. Na str. 346—48 lanskega PV piše imena vseh koč, zavetišč in stolpov z malo črko, namreč v drugem delu imena, od Orožnove koče na Črni prsti do Koritzkyja(!) koče na Smrekovcu. Vse »domove« pa piše z veliko, od Aljaževega Doma v Vratih do Roblekovega Doma na Begunjščici. Poleg tega piše: Črna Prst, Velika Planina, Črni Dol, Rogaška Gora, Klopni Vrh, Mirna Gora, a ne vem zakaj: Molička planina, Triglavska jezera, Logarska dolina in Zasipska planina.

Kaj ga je privedlo do tega, ne vem. Znano pa mi je, da se število planinskih postaj pri nas nikakor ni skrčilo, posebno ne na ta način, da bi bila prišla kaka koča v privatne roke. Če se je pa to le zgodilo, a je o tem za enkrat poučen še edini g. urednik, potem je z ozirom na njegovo zgornje razlikovanje med domom in Domom najmlajša postojanka, Krjavljeva koča (ne Koča) na Obolnem, le hišica, ki v njej stanujejo potomci blagopokojnega Krjavlja in je turistom dostopna le, če in kadar so jih voljni sprejeti Krjavljevi pod svojo privatno streho.

Leta 1910 je izrazil g. dr. T. željo: »Temu na­ čelu naj bi se pridružila vsa naša pišoča javnost, da pridemo do edinstva v tej zadevi.« Tako je za­čel pač pisati on sam in urejevati PV, posrečilo pa se mu je pridobiti edino Matico Slovensko, ki ji je stal na čelu prof. dr. Fr. Ilešič (prim. geografske in geološke knjige M. Potočnika in F. Seidla ter 1921 dotiskani Zemljevid slovenskih pokrajin). Toda, kako naj hodimo za tema zgledoma mi, če ga je Matica kmalu zopet zapustila, sam avtor pa tudi ne kaže več pravega veselja do svojih pravil. Gosp. dr. T. je napisal 1910 v zagovor svoje novotarije m. dr. tole: »Skupine Mrzla gora, Črna dolina itd., ali celo Dolgi hrbet, Konjski rep morajo osobito v začetku stavka (ako jih pišemo v drugem delu z malo) postati resno in smešno dvoumne. Popolnoma na jasnem pa smo si za vsak slučaj, če pišemo dosledno oba dela z veliko: Mrzla Gora, Dolgi Hrbet, Mala Vrata, Velika Kavka itd.« Ali vsa ta imena nastopajo napisana le redkokdaj, izgovorjena pa so vsak dan morda celo neštetokrat. Slišimo jih tudi preko radija. Vsi ti, katerih usta izgovarjajo ta imena, se pa ne poslu­ žujejo »zaradi laglje umljivosti« nobenih velikih začetnic.

In vendar ne pride poslušalec skoraj nikoli v zadrego, da ne bi vedel, da je mišljen ta ali oni kraj, ne pa kakšna kavka ali konj. V razlago tega dejstva si daje dober odgovor sam g. dr. T. v Ljublj. Zvonu 1919, 442: »Ni ga na svetu jezika, ki bi ne imel v kakem slučaju dvoumnosti v sebi ... Zato pa ima človek svoj razum, ki ga usposablja, da tu v dvoumnostih s pomočjo razvidnih razlogov brez težave in že nezavestno zadene pravo.« V vsem duhovnem občevanju človeka s človekom je torej treba uporabljati poleg jezika tudi razum. Zato nam postanejo vsa imena umljiva že na podlagi miselnih zvez v izrečenem ali napisanem stavku.

Gospod doktor tudi naglaša: »Prekratko bi bilo življenje, da bi vse proučil in se vseh krajev naučil.« Res je: življenje je kratko. Toda g. dr. T., zamislite se tudi v prvi del tega Hipokratovega izreka, ki pravi: Ars longa, umetnost (znanost) je dolga (velika, obsežna). Jezik hodi svojo veličanstveno pot neumrljivosti. Bil je pred nami, bo tudi, ko »tebe in mene več ne bo«. Zato pa: če smo inteligenti, moramo imeti pred veličastjem znanosti in umetnosti vsaj toliko spoštovanja kakor pred svojo lastno minljivostjo. Sami ste dalje priznali: »Jezik in njegova pravila ne smejo biti čevlji, ki si jih dajemo umeriti le po lastni nogi in vsakikrat nanovo, kadar si kupujemo nove.« (LZ 1909, 632). Spričo tega bodite vendar najprej sami dosledni v tem in ne silite jezika na kopita svojih novotarskih pravil.

Če napiše gimnazijski učenec dano nalogo po svojih »pravilih«, je po vsej pravici zaslužil slabo oceno. Glede slovniških novotarij odraslih pisateljev pa piše isti g. dr. T. (LZ 1909, 360) razprto: »Novotarija pa, ki bije jezikovnemu ustroju naravnost v obraz, ki ni potrebna, ker ima jezik dovolj drugih pripomočkov, novotarija, ki je morda celo tujega izvora, ta se mora izganjati z vsemi sredstvi.« Med takšne novotarije spada tudi praksa samega g. dr. Tominška. S svojimi pred 24 leti danimi pravili ni dosegel nobene »enotne, umljive in umne pisave«, kakor si je bil zaželel v zadnjem stavku svoje razprave. Odločilni slovničarji se namreč za tak korak nazaj v preteklost niso mogli odlo­čiti. Če pa je g. dr. T. s svojim PV v tem pogledu že toliko let osamljen, se končno že spodobi, da se v imenu iste enotnosti, umljivosti in umnosti podredi splošno veljavnemu pravilu. Zaradi tega pozivam literarni odsek SPD na njegovo dolžnost, da vendar že poravna nevdržno napetost, ki vlada med urednikovo osebnostjo in členi 81—86 Breznikove slovnice.

Dr. Jože Rus

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti