Polet.si - Janez Mihovec: V devetnajstem stoletju se je končalo večstoletno zbiranje ruske zemlje. Carski imperij je prodrl čez Sibirijo do Tihega oceana.
Ko na vzhodu ni več ostalo kopne zemlje, se je obrnil proti jugu na območje, kjer je že nekdaj potekala svilna cesta. V nekaj desetletjih so ruske čete osvojile širna območja, na katerih danes ležijo Kazahstan, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizistan.
Nova sovjetska oblast v tem pogledu ni pomenila nobene spremembe.
Po državljanski vojni je v te kraje prišla socialistična oblast in stare vrednote postavila na glavo. Poleg železne pesti države je prinesla tudi zanos in prepričanje, da je novi sovjetski človek sposoben storiti nemogoče in premagati kakršno koli oviro.
Trdna meja za močno državo
Južni in vzhodni bok Sovjetske zveze sta vedno veljala za problematična. Na jugu leži Afganistan in na drugi strani britanske kolonije v Indiji. Na vzhodu pa večno nepredvidljivi Kitajci. Prevladalo je prepričanje, ki se najbolje lahko opiše s propagandnim napisom, ki sem ga videl na propadli karavli nekdanje kitajsko-sovjetske meje: samo trdna meja zagotovi močno državo.
Zato so Sovjeti v tridesetih letih zgradili Pamirsko gorsko cesto, ki jim je omogočila, da so imeli nadzor nad svojimi južnimi mejami. Pravzaprav ne gre le za eno, tisoč kilometrov dolgo cesto, ampak za preplet več cest. Na vzhodu pelje cesta iz Samarkanda in Buhare in se uradno začne v tadžiškem Dušanbeju. Še en krak pride z juga in se nadaljuje do Mazar-i-Šarifa v Afganistanu. Njen glavni del pa poteka po sami tadžiško-afganistanski meji ob reki Pjandž vse do mesta Khorog. Tu se en del nadaljuje proti Wakhanskemu koridorju, glavna cesta pa zavije v Severni Badakstan, preči planjave Pamirja in spleza prek najvišji prelazov gorovja. Na kirgiški strani se strmo spusti v Fergansko kotlino in se konča v Ošu, ki ga vsi priznavajo za končno postajo.
Klativitezi
Potovanje po legendarni cesti je prava avantura in cesto lahko prevoziš le ustrezno opremljen. Klativitezi smo bili z bivalnima tovornjakoma in imeli pri tem precej opraviti. Južno od Dušanbeja se cesta prav kmalu dvigne in treba je prečkati Alajsko gorovje. Na drugi strani gorovja je tik pred afganistansko mejo mesto Kuleb, ki je zadnja izpostava civilizacije za kar nekaj časa.
Na drugi strani mesta izginejo zadnje zaplate asfalta. Pa tudi znaki kakršnih koli bankin in vzdrževanja. Cesta se začne strmo spuščati v kanjon reke Pjandž. Pridejo trenutki, ko izveš, kako je lepo uživati življenje. Spraviš se na streho tovornjaka in se kot klop primeš rezervnih gum. Tovornjak se spušča po norih serpentinah v globino, za sabo pušča oblake prahu, kefija ti vihra v vetru, na drugi strani kanjona pa se še dolgo v poletje dvigajo zasnežene gore Hindukuša. Saj ne bi moglo biti lepše.
Pjandž ni reka, je pošast
Po kanjonski strugi se pretaka na stotine kubičnih metrov vode na sekundo. Reka je polna naplavin in vrtincev. Človek se bi nikdar verjel, da se tako orjaške količine razpenjene vode nikoli ne dotaknjeno morja. Ime reke se v Turkmenistanu in Uzbekistanu spremeni v Amu Darjo. Vse vode, do zadnje kaplje, pa izginejo na bombažni poljih, tako da že desetletja prav nobena več ne prispe do svojega cilja: danes že skoraj izsušenega Aralskega jezera.
V samem kanjonu človeka prav hitro postane strah. Cesta je izstreljena iz navpičnih sten kanjona, pod cesto je ponavadi večstometrski prepad. Stene kanjona so tako strme, da nekateri slapovi padajo preprosto prek ceste. Največja preizkušnja pa so kitajski tovornjaki, ki nenehno prihajajo nasproti. Že desetletja iz Xinjanga oziroma lepše Vzhodnega Turkestana na Kitajskem vozijo kitajsko blago. Za volanom orjaškega tovornjaka sedi neprespani šofer, o vožnji tovornjaka ne ve kaj dosti. Za povrh pa se ne ustavlja, ampak rine in rine. S svojim tovornjakom se postavimo na rob ceste nad prepadom. Eden od potnikov skozi okno gleda, ali so kolesa še na cesti, drugi smo nemočno zatopljeni v lastne misli. Mimo tebe hrumi orjaški kamion, pogledaš svoje členke in opaziš, da so spet čisto beli.
Edino mesto, vredno tega imena v teh krajih, je Khorog. Njegov obstoj je skregan z vsemi naravnimi zakonitostmi. Stoji sredi nič na sami meji. Mesto je presenetljivo bogato in urejeno z lepo urejenimi avenijami in množico džipov, ki imajo zatemnjena stekla. Nič čudnega, saj tu prek teče glavna tihotapska pot, po kateri iz Afganistana vsako leto proti Rusiji in Evropi teče na tisoče ton heroina in zastruplja ves svet.
Molitev za zavore
Nad mestom cesta zavije v osrčje Pamirja. Vrstijo se kontrola za kontrolo in kar naenkrat okolica postane visokogorska puščava. Nikjer drevesa, nikjer trave. Nad množico kamenja se dvigajo orjaške gore. Na območju Pamirja se stika več tektonskih plošč. Na kar nekaj krajih so vroči vrelci. Bazene ob njih smo sprejeli z velikim navdušenjem. Običajne vode nikjer ni na spregled, zaradi vetra in mraza pa se zadnje čase nismo kaj dosti kopali.
Potepanje po Pamirju je potepanje prek visokogorskih prelazov. Najvišji je meril 4655 metrov v višino. Na drugi strani se zamenja tudi prebivalstvo. Doslej smo videli na obrazih turško-iranske poteze, Kirgizi pa imajo nezgrešljive mongolske poteze. Meje v Centralni Aziji so nametane kar po svoje in ne izražajo etnične sestave prebivalstva. Tako prek tiste kirgiške meje pridemo šele čez nekaj sto kilometrov. Meja je le kopica barak, a avtoriteta uradnih oseb velja. Pokorno prilagamo vse mogoče dokumente in se vedemo spoštljivo. Ker je mejni prehod na visokem prelazu, se je na drugi strani treba spustiti v Fergansko dolino. Tu postane človek z lahkoto pravi vernik. Molitev gre pa tako: »O, svete bremze, glejte, da se zdaj ne boste prekurile.«
Za nami ostanejo visoke gore Pamirja s Pikom Lenina in najvišjo goro nekdanje Sovjetske zveze Pik komunizma, oziroma Koh Somoni, kot se zdaj imenujeta. Oba imata krepko čez sedem tisoč metrov višine in skupaj z bližnjim Tien Shanom sestavljata najvišji gorovji zunaj Himalaje.
Globoko spodaj se pokažejo predmestja Oš. Na cesti so kar naenkrat osebni avtomobili, ob robu ceste električni daljnovodi in telefonski vodi. Potem kar naenkrat signal zagrabijo še mobilni telefoni.
Pamirska gorska cesta naenkrat ostane nekje za nami, včeraj je bila vse, danes je le spomin.
Janez Mihovec