Delo - Jerneja Grmadnik: Najraje bi preplezal vse stene sveta 
Adam Ondra: Enaindvajsetletni Čeh, eden najboljših plezalcev na svetu, največji užitek najde v naravni skali
Čeh Adam Ondra je pred tednom dni slavil na zadnji tekmi sezone svetovnega prvenstva v plezanju v Kranju, kjer sta se odlično odrezala tudi slovenska predstavnika: Mina Markovič s prvim in Domen Škofic s četrtim mestom. V finalu je Ondra prišel najviše, skoraj do vrha stene, in se tam, kjer so njegovi sotekmovalci že omagali, premikal tako spretno in mehko, da se je zdelo, kot da so zanj gibi kar preveč preprosti.
Nad zmago je bil seveda navdušen in je skromno priznal, da je bilo nekaj ovir zanj vendarle precej težavnih. Kljub odlični sezoni, ki jo je končal na skupno tretjem mestu, pa je Ondra vseeno plezalec, ki pravi užitek najde v naravnih stenah. Tam sva se tudi srečala – v Huminu, nedaleč od slovensko-italijanske meje, kjer je bil gost srečanja plezalcev.
Pri 21 letih deluje skoraj še otroško; pordelih lic in divjih kodrov, sramežljiv in zadržan, ko podpisuje avtograme ali se fotografira z oboževalci. Ko pa govori o plezanju, deluje zrelo, samozavestno in prizemljeno. O svojih dosežkih je skromen, a prepričan, da jih bo še veliko, saj sam razume plezanje kot vseživljenjsko odkrivanje in osvajanje novih vznemirljivih sten; tistih v telovadnici, ki jih premaguje v svetovnem pokalu, in tistih naravnih, v katerih prestavlja lestvice težavnosti. Adam Ondra je bil namreč prvi, ki je preplezal smer, ocenjeno z doslej najvišjo oceno 9b+, poimenovano Change, v Flatangerju na Norveškem. Najraje odkriva »deviške« koščke sveta in opremlja še nedotaknjeno skalovje: »Vsakič ko grem kam in vidim čudovite stene, pomislim, zakaj tukaj še nihče ni postavil smeri. In že imam nov projekt.«
O tem, ali bo tudi prihodnje leto tekmoval, pravi, da je odvisno od »lakote po skali«; če bo premočna, bo raje šel plezat po svetu in osvajat nove smeri. Ne skriva pa, da bi rad posegel po zlati kolajni v skupnem seštevku svetovnega prvenstva v obeh disciplinah (težavnostnem in balvanskem plezanju), kar ni uspelo še nikomur. Malo je tudi tistih, ki so zmogli smeri z oznakami nad 9 ali 9b+, kamor sam šteje uspešno premagani smeri, kot sta Change in Dura Dura (Katalonija).
Rodil se je v plezalski družini in pleza že od šestega leta. Tudi njegovi prvi spomini so povezani z igranjem v plezališčih, kjer je dolgo le opazoval starejše, a bil odločen, da bo nekoč stopil po njihovih poteh. Spomni se prvih poskusov, ko je bolj ali manj le visel na vrvi in se še ni znal pravilno premikati, a sta ga navdušenje in trma le spravila do vrha. Že po nekaj mesecih se je udeležil domačega državnega prvenstva in osvojil prvo mesto. Takrat se je, pripoveduje v smehu, od vsega najbolj razveselil pokala, ki ga je prejel, in si jih takoj želel še več. Kaj bo počel v življenju, je bilo torej na dlani.
Nepozabni Flatanger
Ko govori o stenah v Flatangerju, kjer je preplezal svojo prvo smer 9b+, se mu oči še posebej iskrijo. Je to eno njegovih najljubših plezališč? Najljubše, odvrne brez razmišljanja in doda, da se bo kmalu vrnil, saj je tam pustil še vsaj pet nepreplezanih, a opremljenih smeri. »Vsekakor jih lahko nekega dne preplezam, le bolj se moram okrepiti,« je odločen. Drugi pravijo, da je njegovo plezanje »demonično«, morda zato, ker ob zahtevnih gibih glasno kriči, sam pa ima rad tehnične smeri, rahlo previsne stene, majhne oprimke. Visok je 185 centimetrov in tehta 68 kilogramov, kar je več od povprečja drugih tekmovalcev in včasih ovira, v naravni steni pa mu višina pride prav. Po njegovem je tako ali tako postava tista, ki določi način plezanja posameznika. O strahu in napakah ne razmišlja, ko pleza, je v posebnem mentalnem stanju, ko se prepusti, da ga vodijo instinkt in izkušnje. »Ko pa zares postane nevarno, mislim, da se moraš problema lotiti na zares varen način; kar pomeni, da moraš prepoznati in oceniti tveganje glede na svoje izkušnje in zmožnosti.« Meni, da je sicer športno plezanje varno, zanj še najbolj strašna je bila izkušnja, ko mu jebilo osem letin je naredil napako pri prevezovanju na vrhu. Vrv mu je padla na tla in je obvisel na kompletu. Ampak strah je premagal še isti dan, ko je preplezal še eno smer.
Je tako miren tudi, ko ne pleza? Tudi, odgovarja in dodaja, da se trudi, da se lepo razume z vsemi okoli sebe, saj ne mara konfliktov. O tem, kdo so njegovi izzivalci, je jasen: na tekmi drugi plezalci, zunaj pa edino – stena, zato se ne obremenjuje z nazivom najboljši, prepričan, da bi izgubil motivacijo, če bi čutil, da je že dosegel vrh. »A to je pri plezanju nemogoče, saj ne bo nikoli zmanjkalo novih izzivov. Toliko sten je še na svetu in če bi lahko, bi najraje vse preplezal.«
Pravi, da še vedno ostaja med izzivi tudi stena El Capitan v Yosemitu v ZDA, ki še nikoli ni bila preplezana na pogled. Tam še ni bil, a je vsekakor na njegovem seznamu želja; tudi prave dolge plezalne odprave, ki pa jih pušča za pozneje.
Študij za odmor
V nasprotju z drugimi profesionalnimi plezalci, ki so se plezanju popolnoma posvetili že po srednji šoli, je sam nadaljeval šolanje in je študent ekonomske fakultete v Brnu. Študij je dober odmor med treningi, pravi: »Po jutranjem plezanju moram na predavanja, kar mi pomeni fizični počitek po gibanju, po koncu šole pa sem že spet vesel, da grem plezat. Sicer bi najbrž vmes počival, tako pa si zaposlim misli in si odpočijem.«
Tudi kadar ne pleza, je rad aktiven, čeprav si na leto vzame le tri tedne pravega dopusta. Takrat še najraje bere; Stephena Kinga in znanstveno literaturo. Ker ima srečo, da veliko potuje, to izkoristi za širjenje obzorij, saj pravi, da ga poleg plezališč v državah, ki jih obišče, zanimajo tudi kulturne razlike. Zdaj je zatopljen v knjigo Jerryja Diamonda, ki poskuša pojasniti, zakaj so nekateri predeli sveta bolj razviti od drugih ne glede na naravne danosti. Sicer rad tudi teče na smučeh, deska na snegu in nekoč bi se rad preizkusil v padalstvu. »A v resnici mislim, da ni športa, ki bi mi bil lahko kdaj bolj všeč od plezanja,« pogovor prepričljivo konča Ondra.
Jerneja Grmadnik
Foto Tomi Lombar, Rene Benassi