Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Roman Krajnik

13.11.2014

 

 


Roman Krajnik v družbi svoje najuspešnejše varovanke Mine Markovič; foto Tomaž Skale

 

 

nedelja, 23. november 2014, ob 05:29, Uredništvo G-L, ogledov: 2976

Dnevnik - Andraž Zupančič:... trener športnega plezanja - intervju
Med tekmovalci so le redke izjeme, ki se odpravijo v gore

Plezanje je pri nas šport z bogato tradicijo. Z njim se ukvarja precej športnikov in so pri tem tudi zelo uspešni. Brez prave vadbe, načrtnega dela in ustreznih treningov seveda uspehov ni mogoče pričakovati, saj se vedno bolj stremi k profesionalizmu in popolnosti. 39-letni Škofjeločan Roman Krajnik je trener in selektor slovenske članske reprezentance. Mož, ki je še kako zaslužen, da danes slovenski športni plezalci sodijo v sam svetovni vrh.

Konec tedna bo v Kranju tekma za svetovni pokal v težavnostnem plezanju. Kakšna so vaša pričakovanja?
Letošnja sezona je bila zelo dobra, tekmovalci in tekmovalke so se dobro pripravljali in nizali en vrhunski rezultat za drugim. Minula azijska turneja nam je postregla z nekaj res dobrimi rezultati, zato sem prepričan, da se bo 14-članska ekipa tudi v Kranju odrezala dobro. Veliko bo mlajših tekmovalcev, zato si želim le, da uživajo in pokažejo, kar znajo, rezultati pa bodo prišli sami od sebe.

Trener ste že dolgo časa. Kakšno vlogo ima trener v športnem plezanju?
Res je, trener sem od leta 1998, v ta šport pa sem prišel bolj po naključju, ko me je sošolka povabila, naj pridem poskusit plezat. To je bilo leta 1993 in takoj me je zagrabilo. Sam nisem veliko tekmoval, sem pa na plezanje začel gledati z drugega zornega kota, trenerskega. In v tem res uživam. Sem sicer privrženec načrtnih treningov, brez teh dejansko danes ne gre več. Včasih je bilo mogoče poseči po dobrih rezultatih le s talentom in z vztrajnostjo, a te romantike ni več oziroma je je vedno manj. Moj princip dela temelji na tem, da se trening izvaja izključno s plezanjem, na manjših stenah. Imamo lasten reprezentančni center na Verdu, kije prvi tak center v svetu, namenjen izključno reprezentanci, a žal nimamo pravega centra z visoko steno, zato veliko treningov opravimo v sosednji Avstriji v bližini Gradca. Tam smo vedno dobrodošli, v šali nam Avstrijci rečejo, daje naša domača stena kar ta v Gradcu.

V čem je čar tega športa, kaj je tisto, kar plezalce pritegne?
Plezanje je kot neke vrste ples. To je tudi bitka s samim seboj, koordinacija gibanja, moči. In že gledati prave virtuoze plezanja je pravi užitek, kako se harmonično gibljejo od enega oprijema do drugega. Tekmovalci praviloma nimajo veliko časa, da bi se na tekmah ukvarjali s tem vidikom športa, tam dejansko izklopijo celotno okolico ter sledijo nekemu načrtu, kam in kako splezati. Mnogo jih reče, da dejansko sploh ne slišijo ljudi v dvorani.

Zakaj smo Slovenci v športnem plezanju tako uspešni? Kaj je tisto, kar žene naše tekmovalce, smo uspešni zato, ker veljamo za narod individualistov?
Tudi to je mogoče. Plezanje je lep šport, ki žal ni še tako zelo prepoznaven in tudi ni še olimpijski šport. A imamo kar široko bazo tekmovalcev in tudi rekreativcev, v Sloveniji je od 30 do 40 plezalnih klubov, v državnem prvenstvu je bilo nazadnje 135 tekmovalcev v vseh kategorijah. Če na hitro ocenim, potem lahko rečem, da imamo v dveh ligah okoli 400 tekmovalcev ter seveda ogromno rekreativcev.

Kako pa je s poškodbami?
Seveda prihaja tudi do poškodb, te so sestavni del tekmovalnega športa. Število poškodb se z leti povečuje, kajti plezanje postaja veliko bolj intenzivno, zato je prava vadba vedno pomembnejša. Malo pomagajo kakšne posebne vaje, večino dela pa se opravi kar s samim plezanjem. Najbolj pa trpijo prsti in ramena.

Kaj pa povezanost Slovencev s hribi, ima tudi to kakšno povezavo?
Ne vem, mislim, da ne ravno. Malo pravih tekmovalcev hodi v hribe, Mina Markovič je bila na primer menda nazadnje v hribih, ko je bila v drugem razredu osnovne šole, tako da so med tekmovalci le redke izjeme, ki se odpravijo v gore.

Kaj naredi plezalca vrhunskega?
Neizmerna želja po plezanju, seveda potem nekaj moči in gibljivosti, pa tudi telesna konstitucija tukaj igra neko vlogo. Drugače pa samo trening, trening in še enkrat trening. Pravilno nadzorovan in po določenem programu, seveda. Menim, da se lahko tekmovalci zares začnejo ukvarjati z resnim plezanjem okoli 14. leta, nisem privrženec prezgodnjega resnega plezanja. In potem lahko plezajo do 30. leta ali še dlje.

Plezanje je kot neke vrste ples. To je tudi bitka s samim seboj, koordinacija gibanja, moči. In že gledati prave virtuoze plezanja je pravi užitek, kako se harmonično gibljejo od enega oprijema do drugega.

Andraž Zupančič
Foto: Jaka Gasar

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker