Dnevnik - Primož Knez: ... avtor vodnika Razširjena slovenska planinska pot
Gorazd Gorišek je ljubiteljem planinarjenja znan kot oster nasprotnik posegov človeka v naravo, sploh v njemu ljube gore.
Ob jeklenicah ali celo z njimi varovanih gorskih poteh, tako imenovanih feratah, se mu naježi koža. Gorski svet je začel spoznavati že kot otrok doma na Kozjanskem, z ženo in zadnja leta še z otroki najraje hodi po nemarkiranih poteh. Svoje vtise, potopise, fotografije in pogled na gorništvo je objavljal na portalu Gore in ljudje, zadnje čase piše tudi v Planinski vestnik. Zanimiv podatek ob tem, da je avtor pravkar izdanega vodnika po razširjeni slovenski planinski poti, se pravi po označenih in lepih ter dobro obiskanih planinskih poteh na cilje, ki niso del znamenite slovenske planinske transverzale. Gornik, ki je tako v nekakšnem nasprotju s samim seboj, je zagotovo zanimiv sogovornik. Vodnik je izdala založba Planinske zveze Slovenije, v njem je predstavljenih 44 ciljev po vsej Sloveniji, od najresnejših vrhov v visokogorju, prek vrste gozdnatih hribov do blagih severovzhodnih gričev.
Nomen est omen, gospod Gorišek, bi bržkone veljalo za vas?
Ko sem začel pisati za spletni portal Gore in ljudje, se je pojavil bralec, ki je bil prepričan, da se podpisujem s psevdonimom. Da bi bilo človeku ime Gorazd in se po vrhu pisal še Gorišek in da piše o gorah, je res skoraj neverjetno. Komaj smo ga prepričali, da je to moje pravo ime.
Ampak očitno ne gre le za ime, gore so vam bile položene v zibko, kajne?
Res je, zrasel sem med gorami, mimo naše hiše pelje planinska pot in vedno sem opazoval planince, kako so hodili mimo, pa si kot otrok, ki je bil več na drevesu kot na tleh, nisem mislil, da bom enkrat tako goreč gornik. Na leto preživim 120 dni v hribih in gorah. Ja, ves dopust gre za to in vsi konci tedna. Srečo sem imel, da imava z ženo skupno ljubezen do gora, najine prve počitnice so bile pod Triglavom. Teden dni sva preživela tam, jaz sem bil star 18, ona 16. Zdaj imava tri in pet let stara otroka in sta že navajena, da konec tedna ne vprašata, ali bomo kam šli, ampak v katere hribe gremo.
Zakaj so slovenske gore lepše od avstrijskih, italijanskih in še katerih?
Ker so naše. No, je pa tudi res, da so naše gore zaradi apnenca svetle, bele in zato za mnoge res lepše. Plezanje je eno, hoja po temnem granitu ... Ni to tisto pravo.
Vas lahko še malo provokativno vprašam - kaj je ferata?
Kot jaz vem, gre za zavarovano planinsko pot. Ta izraz nerad uporabljam.
Tudi ferate ne uporabljate radi, kajne? Pred leti ste na portalu Gore in ljudje napisali silno bran zapis o tem, kako so z neko jeklenico ubili goro.
Ne, res jih nimam rad. Gre za način, kako ljudje osvajajo gore. Ali bomo mi dvignili svojo pripravljenost ali pa si bomo goro podredili s tehničnimi stvarmi in splezali nanjo. To je glavna dilema. Če je gora pretežka zame, ne grem nanjo. Če bom hotel, se bom izuril do te mere, da bom zmogel nanjo brez tehničnih sredstev. Kar pa zadeva Cjajnik, o katerem sprašujete ... No, ja. Zdaj bi vseeno napisal malce drugače, z leti sem se malo obrusil. A osnova je ista. Ljudje še vedno ubijamo naravo, tudi gore. Podobno je s komercialnimi odpravami v Himalajo. Kako daleč bomo šli samo zato, ker smo gor napeljali ne vem kaj vse.
Enako je s planinskimi kočami.
Jaz jih imenujem gostilne in mi spet niso všeč. Veste, jaz malo štrlim iz običajne doktrine planincev, ne nazadnje tudi planinske zveze. Imam se za gornika samorastnika. Zadnjič me je kolega povprašal po neki koči in vprašal, ali imajo tuš. Sem rekel, da ne. In se je odločil, da ne gre. Pa zakaj, za božjo voljo? Zakaj je treba v planine prenesti vse, kar imamo že tako in tako v dolini? Potem raje ostanite v dolini. V gorah ne potrebujemo dolinskega vzdušja. Tega imamo tukaj, v gore hodimo zaradi drugih stvari. Večje udobje bomo spravili v gore, bolj bomo obremenili naravo. Tudi s feratami. Ferate se mi zdijo kot nakupovalno središče. Ni dovolj, kar tam prodajajo, moraš tja prinesti še vse kaj drugega, da bo kdo sploh prišel in kupil ponujeno.
Zato se mi pa zdi zanimivo, da ste prav vi avtor vodnika, ki spodbuja množično hojo v gore, ki propagira planinske poti, ki nagovarja bralce, naj se odpravijo na pot.
Imam odgovor. Obstajajo območja, ki so zelo prepredena s planinskimi potmi, in je nekaj območij, ki še niso. Marsikdo mi govori, pustite območja, kjer ne bo poti. Manjše zlo je, če gre 200 ljudi na Škrlatico in zelo malo nekam drugam, kot pa po sto v vsak konec in obremenijo oba. Zato vodnik ni odprl ničesar novega. Gre za cilje, do katerih vodijo markirane poti, na večino z več strani. Ne, dolinskih ferat pa ne opisujem. Ne vem, ali bom kdaj napisal vodnik o njih.
Ste malo egoistični? Popisujete poti, na katere vabite bralce, da bodo na miru pustili vaše, mirne kotičke?
Imate prav.
Kaj pa kolesarji na planinskih poteh?
Mogoče boste presenečeni, ampak z njimi nimam težav. Celo razumem jih in mislim, da sem že kdaj napisal kakšno besedo njim v bran. Ko smo bili otroci, smo počeli marsikaj, s čimer bi se danes kot odrasel težko strinjal. Razumem kolesarjev izziv, da prevozi neko zahtevno turo. Gre za otroško željo, izziv, ali je to zmožen ali ne. Veliko sem jih srečal po hribih in nikoli ni bilo nevarno oziroma nisem imel z njimi težav. Velikokrat je lažje videti drugega, kaj počne narobe, sebe pa ne. Marsikatero rano v naravi smo naredili planinci. Za erozijo Kamniškega vrha niso krivi kolesarji. Z gojzarji in pancarji in palicami precej obremenjujemo naravo. Jo tudi kolesarji, vendar naj vrže kamen tisti, ki je brez greha. Jaz ga ne bi metal.
Kaj pa ekstremni alpinizem, ki želi premagati goro, čeprav je včasih močnejša od njega?
Spet sva pri debati, s kakšnimi sredstvi lahko premagaš goro. Ekstremnemu alpinizmu bi vseeno rad dal več razumevanja kot pa feratam, če sva že spet pri tem. Sem pa seveda med zagovorniki majhnih odprav alpskega stila.
Vrniva se še malo k vodniku. Gre za poti, ki niso del transverzale.
Te cilje bi težko povezali v vezno pot. Sredi 60. let je transverzalo že marsikdo prehodil in so se spraševali, kam bi še lahko šli. Cilji so se z leti spreminjali. Ali so ti, ki niso del transverzale, lepši? To je zelo subjektivno. 15 let sem po markacijah hodil le zjutraj in zvečer v mraku, kar je daleč od tega, kar sem bil pravi jaz. Tistega ni v knjigi. Ko sem dobil povabilo, sem ugotovil, da imam majhne otroke in da nam bodo te poti v veselje. In smo šli. Marsikaj sem videl na novo, se kaj novega naučil. V kakšni zakotni grapi sem prav rekel - vau, kaj takega. Najbolj smešni so mi zadnje čase ljudje, ki rečejo, kaj pa imaš v Sloveniji sploh še videti. Ko sem bil mlajši, sem bil bolj hud na take izjave, zdaj se le še nasmehnem. Na naših "dvajsetih jurjih" imamo toliko lepega in, ja, tudi zadnja tri leta, ko je nastajal vodnik, sem spoznal marsikaj od tega na novo. Pa še nekaj - otroci imajo oči meter nižje od nas in vidijo stvari, ki jih mi nikoli ne bi. S to izkušnjo vsakemu gorniku, ki mi reče, da ne bo imel otrok, ker potem ne bo več mogel hoditi po hribih, rečem, naj si najde kakšen boljši izgovor.
Gre pravzaprav za novo, izboljšano izdajo vodnika. Kaj je njegova dodana vrednost?
Za skoraj vsak cilj sem opisal vsaj dva dostopa, za mnoge predvidel krožno pot ter možne dodatne ture, ko je opisani cilj zgolj izhodišče. Kdor bi rad prehodil poti tega vodnika, bo imel veliko dela in bo potreboval precej časa.
Vaš naslednji projekt je vodnik za zimsko pohodništvo. Vemo, da je vse več ljudi v hribih tudi pozimi, a gorski reševalci povedo, da imajo pozimi že skorajda več dela kot poleti. Spet se pojavi pomislek, ali ne bo tak vodnik privabil še več ljudi v gore v nevarnih, zimskih razmerah.
Kaj je bolje: da ljudje še naprej hodijo in lazijo po vseh mogočih poteh pozimi in se spravljajo v nevarnost ali da jim v vodniku povemo, kdaj in kam in kako je treba hoditi v hribe pozimi? Kje so primerne poti, na kaj je treba biti pozoren, kako drugačne so smeri pozimi kot poleti. To je cilj tega vodnika, kakršnega sploh še nimamo. Namenjen bo recimo tem poletnim pohodnikom, ki imajo nekaj znanja in ki bi radi šli v hribe tudi pozimi, a bi radi o tem vedeli kaj več. Morda bo ta projekt še zahtevnejši, vsekakor pa bom nosil tudi več odgovornosti.
Primož Knez
Foto: Tomaž Skale