AO Tržič: Irena Mrak (vodja), Mojca Švajger in Tomaž Goslar so bili na odpravi od 5. septembra do 23. oktobra,
Cilj je bil vzpon po normalni smeri na Makalu (8481 m), poleg tega pa so imeli tudi raziskovalne cilje: Elektrokardiografske spremembe na višini; Spremembe tkivne oksigenacije z višino in vpliv aklimatizacije; Primerjava obsega poledenitve južne stene Makaluja in okoliških vrhov s pomočjo primerjave fotografij 4. Jugoslovanske odprave na Makalu leta 1972 in sedanjega stanja.
Po opravljenih formalnostih v Katmanduju smo 8. septembra leteli v Tumlingtar in še isti dan z terenskimi vozili nadaljevali do vasi Num (1500 m). Na pristopu do baze so se nam pridružili še Vojka Gorjup, Marjan Harjač in Matej Blatnik.
Sledil je sedemdnevni pohod do baze pod južno steno Makaluja na višini 4850 metrov. Ves čas nas je spremljalo monsunsko deževje in - sicer izjemno slikovita pokrajina - je bila ves čas zavita v meglo in oblake.
V bazi je sledila nekaj dnevna aklimatizacija in raziskovalno delo.
18. septembra smo nadaljevali do ABC (5700 m) oz. sedanjega baznega tabora za normalni pristop na goro.
Po nekaj dnevnem počitku smo pričeli s pristopom na goro. 21. septembra smo postavili tabor 1 (6200 m). Napredovanje je oviral globok kložast sneg in nestabilno vreme.
Tabor 2 (6800 m) smo postavili šele 2. oktobra.
3. oktobra so se nam v baznem taboru pridružilo še nekaj članov drugih dveh odprav, ki sta tudi nameravali poskusiti po normalni smeri.
V jesenskem obdobju sta poleg nas na gori poskušali še dve odpravi, obe z namenom preplezati jugovzhodni greben.
Pri poskusu pristopa do tabora 3 nas je 5. oktobra ustavil visok sneg, nevarnost plazov in močan veter; dosegli smo višino 7100 metrov.
Ponoven poskus vzpona je zaustavila napoved slabega vremena z obilnim sneženjem (ciklon Hudhud), pred katerim smo se hitro ponovno povzpeli do tabora 2 in vso opremo umaknili nazaj na tabor 1.
Sledil je teden dni čakanja v bazi. Zapadlo okrog 30 centimetrov snega, močno se je ohladilo in okrepil veter. Temperature v bazi (šotor) so ponoči padle do -15 ˚C in tudi čez dan so ostale pod lediščem.
15. oktobra je zaradi službenih obveznosti odpravo zapustil Tomaž. Mojca in Irena sva se odločili za ponovni poskus v sodelovanju s člani drugih dveh odprav. (Člani teh dveh odprav so zaradi mraza in slabih snežnih razmer dosegli tabor ena in se dokončno odločili za sestop ...).
19. oktobra sva dosegli T1 in preostanek dneva porabili za reševanje opreme iz zakopanega in uničenega šotora. Naslednji dan sva nadaljevali v T2.
V naslednjih dneh sva poskusili z vzponom proti T3, vendar sva se 22. oktobra tudi midve odločili za sestop zaradi hudega mraza, vetra in neugodnih snežnih razmer. Ta dan sva se tudi vrnili v bazo.
24. oktobra smo načrtovali spust v dolino.
V zgodnjih jutranjih urah (ok. 7h) 23. oktobra pa je Irena zbolela s simptomi težkega dihanja in postopno izgubo vida. Zdravstveno stanje se je hitro slabšalo, vse do motnje zavesti, ki je nastopila že v nekaj urah.
Na srečo je lepo vreme omogočalo helikoptersko reševanje. Ireno so prepeljali najprej v Luklo, kjer je po začetni oskrbi zdravnik ocenil, da bo potrebno zdravljenje v bolnišnici v Katmanduju.
Ob prihodu v bolnišnico (ob 14h) je bilo stanje izjemno kritično (nemerljiv arterijski pritisk, nizka frekvenca srca, nereaktivni zenici). Po nekaj minutnem oživljanju so jo sprejeli v enoto intenzivne terapije, kjer so nadaljevali z zdravljenjem hude metabolne acidoze in večorganske odpovedi.
Prve znake prebujanja je pričela kazati šele v nočnih urah. V enoti intenzivne terapije je ostala še tri dni, nato pa zdravljenje nadaljevala še štiri dni na navadnem oddelku. Na veliko srečo se je zdravstveno stanje dobro popravilo; edina posledica je ostala izguba vida na obeh očesih.
Razlog zdravstvenih težav tudi po številnih preiskavah v bolnišnici v Katmanduju in Sloveniji še ni povsem jasen. Nepalski zdravniki so zaključili, da naj bi šlo za višinski možganski edem, kar pa je ob dobri aklimatizaciji in spustu za 1400 metrov dan pred dogodkom malo verjetno. Druga možnost je, da so bile težave posledica presnovne motnje.
K srečnemu koncu zdravstvenih težav so odločilno pripomogli: hiter odziv nepalske agencije Seven summits z aktivacijo helikopterskega reševanja (Mingma Sherpa), organizacija Global rescue, ki je poskrbela za organizacijo in kritje stroškov reševanja ter ekipa katmandujske bolnišnice Vayodha.
Ob tej priložnosti se za posredovanje v Nepalu zahvaljujemo tudi Planinski zvezi Slovenije.
Tomaž Goslar, Irena Mrak, Mojca Švajger