Jutro: Pot smo zasledovali v snegu, tako da zaiti nismo mogli. Dereze smo si nadeli šele v drugi polovici poti.
Prehitevali smo turiste, ki so imeli po 2 vodnika. Med potjo se mi je nenadoma utrgal motvoz na nahrbtniku in vse se mi je razsulo. Hitro sem začel pobirati in ulovil skoro vse; samo kruh je zdrčal daleč dol po ledeniku. Letel sem za njim in ga trudoma dohitel. Ko sem prišel nazaj do nahrbtnika, sta bila Egon in oni Nemec daleč pred menoj. Šel sem sam dalje. Večinoma se dviga pot le počasi. Imel sem časa motriti nezaledenelo skalovje, ki se je v solnčnih žarkih rdečkasto svetlikalo. Od tod najbrž ime Monte-Rosa.
Po zadnji strmini na sedlo (okoli 4300 metrov) je speljana pot v serpentinah. Od sedla dalje je strmina največja. Tukaj smo počivali celo vsakih 10 korakov.
Po prvi strmini vodi pot čez skalovit greben nato pa čez zadnjo strmino na vrh. Pred vrhom je treba košček poti plezati v popolnoma skalovitem terenu.V 5 in pol urah smo bili na vrhu Monte-Rose (4638 m). Egon nekaj prej, ker je od sedla šel sam naprej - seveda hitreje. Na vrhu je ravno toliko prostora, da se lahko kakih 10 turistov vsede. Solnce je tako vroče pripekalo, da smo v nekaj urah popolnoma počrneli.
Po enournem počitku smo se spet vračali. Zdaj smo se navezali na vrv, ker je hoja navzdol nevarnejša. Kmalu smo bili zopet na sedlu, kjer smo srečali dve partiji, ki smo jih prehiteli sredi poti, čeprav so zapustili kočo dobro uro pred nami. V teh dveh partijah sta bili zraven tudi dve ženski, ki sta ostali na sedlu, ker sta omagali, medtem ko so ostali šli na vrh.
Po triurni, razmeroma nenaporni hoji smo bili zopet v koči. Skuhali smo si juho iz maggijevih kock, se okrepčali, ob 4. uri pa šli nazaj v Zermatt. V eni uri smo prekoračili ledenik. Med potjo smo srečavali cele trume turistov, ki so bili vsi namenjeni k »Cabane-Béthemps«. Za ledenikom smo stopili na Riffelske Alpe. Pot vodi mimo krasnega riffelskega jezera do hotela »Riffelalp« Od tod smo udobno hodili skozi gozd do železnice, ki pelje na Gornjegrad [Gornergrat], nato pa ob železnici v Zermatt. Ob 7. zvečer smo bili zopet v Zermattu. Tukaj smo se ločili. Z Egonom sva šla v hotel, kjer sva komaj čakala, da se zopet pošteno najeva. Hotelirka se ni mogla dovolj načuditi, da stojiva živa pred njo. Mislila je namreč, da sva bila na Matterhornu, in da sva se midva smrtno ponesrečila. ker sta se med najino odsotnostjo dva Italijana na Matterhornu ubila, dva pa zmrznila. Rada bi bila sedaj po dveh turah vsaj en dan počivala, toda, ker je bilo vedno lepo vreme, sva ga morala izkoristiti za najino poslednjo turo in cilj počitniškega izleta - Matterhorn.
Matterhorn
Naslednji dan (18. VIII.) sva na vse zgodaj hitela na dvorišče gledat, kakšen je Matterhorn. Bil je sicer bel, toda brez oblačka. Ko bi le še jutri bilo lepo vreme, sva vzdihovala. Z veseljem sva si spet oprtala težke nahrbtnike in zapustila Zermatt. S spoštovanjem sva se ozirala na velikana, ki je nama ponosno kazal svoje zasneženo boke. Pri zadnji okrepčevalnici sva spila kozarec mleka, nato pa korakala dalje. Ob treh popoldne sva že bila pri Hörnli-Hütte. Egon je šel gledat vstop na Matterhorn, da bi lahko drugi dan že v temi odšla, jaz sem pa med tem časom skuhal čaj. Pozneje sta prišla v kočo dva mlada Nemca brez vodnika, ki sta tudi nameravala iti na vrh. Zmenili smo se, da naskočimo skupaj. Zvečer sta se pojavila še Anglež in Kubanec, tako da je bila družba v koči res pestra. Ko smo bili zbrani v koči, slišimo nenadoma slabotne klice. Hitimo ven gledat in vidimo sredi stene majhno lučko migljati. Ura je bila 9; vladala je že trdna tema. Ujeli smo klice: »Siamo perduti« (Izgubljeni smo), nato še nekaj kratkih žvižgov in utihnilo je v steni. Naš oskrbnik koče in trije drugi so hiteli z vrvmi na pomoč.
Kakor smo pozneje zvedeli, so to bili trije turisti, ki so šli prepozno na vrh pa jih je nazaj grede prehitela noč. K sreči so vse tri rešili. Po tem razburljivem dogodku smo šli spat.
(19. VIII.) Zjutraj smo bili že ob 4. pokonci. Skuhali smo si čaj. Nekaj smo ga popili, drugo pa vzeli s seboj. Ob 5. smo bili že na poti. Navezala sva se na vrv, Egon prvi, jaz drugi, za nama pa Nemca. Bilo je popolnoma toplo ozračje, kar je tukaj nekaj nenavadnega. Ker je še bila tema, smo svetili z žarometom. Plezanje je razen par mest do Solvay Hütte lahko; oprezen je treba biti edino na majhnih snežiščih, ki so zjutraj popolnoma ledena, popoldne pa je sneg čisto mehak. Ko sva tako brezskrbno plezala, je pričelo nad nama nenadoma grmeti. Hitro se skrijeva pod bližnjo skalo; debelo kamenje je letelo mimo naju.
Ko se je spet vse umirilo, sva šla dalje. Na Matterhornu je treba posebno paziti na padajoče kamenje, kar navadno povzročajo neprevidni turisti. Koliko žrtev je že zahtevalo padajoče kamenje, o tem se lahko vsak prepriča na zermattskem pokopališču. Nevarna so tudi mesta, ki so prevlečena z ledeno plastjo, ker podnevi solnce stopi višje ležeča snežišča. Sicer so pa prijemi trdnejši, čim višje prideš. V 2 in pol urah sva bila pri Solvay-Hütte (4000 m), kjer pa nisva počivala. Tista dva Nemca sta že bila daleč za nama; ker sva hodila precej hitro, sta se pridružila partiji, ki je šla za nama. Za Solvay-Hütte pride nekaj težjih mest pri plezanju; zlasti velja to za veliko snežišče, ki se mi zdi najnevarnejše mesto. Strmina je zelo velika in če bi tam komu spodrsnilo, je gotovo izgubljen, če si ne zna pravočasno pomagati s cepinom. Čez to snežišče je bila nekoč napeta vrv, sedaj so še ostali samo železni drogovi. Kmalu za tem snežiščem sva prišla do vrvi, ki je v presledkih napeta skoraj do vrha. Plezanje z vrvjo in s težko opremo v višini nad 4100 m je seveda zelo naporno. Kljub temu sva bila v 4 in pol urah na vrhu; hodila sva brez počitka. Rabila nisva niti derez. Vrh je bil popolnoma zasnežen. Je precej dolg, širok pa, da se komaj dva izogneta. Popila sva čaj, ki sva ga imela s seboj, in nekaj pojedla. Ni ravno prijeten pogled z vrha navzdol; na katero stran se ozreš, povsod ti grozijo neskončni prepadi. Ko sva se vračala, sva si navezala dereze, ker je hoja navzdol mnogo nevarnejša in neprijetnejša. Po vrvi je šlo hitro dol, ker sva se kar spuščala. Za snežiščem sva si dereze zopet snela. Ko sva prišla nazaj do Solvay-Hütte, je bila polna turistov, ki so šli šele gor. Solnce je pripekalo, da so čez steno tekli celi potočki. Ob pol 2. sva bila zopet v Hörnli koči. Pred hotelom je cel trop letoviščarjev sledil z daljnogledom plezajočim partijam. Midva se nisva dolgo mudila v koči. Pospravila sva svoje stvari in hitela v Zermatt, kamor sva prišla v treh urah, seveda precej izmučena.
Tako sva srečno in brez vodnika izvedla ves načrt, ki sva ga bila pred 10 meseci začela snovati. S čutom utešenega zadovoljstva pa se je začelo oglašati domotožje. Še tisti večer sva plačala v hotelu račun, ki je znašal za trikratno prenočišče in tridnevno delno oskrbo 55 frankov, po naše 850 Din. Naslednje jutro sva s prvim vlakom zapustila Zermatt in se čez Milan, Bolcan in Celovec vrnila v ljubo domovino. Od Prevalj naprej proti Mariboru sva se nekaj časa imenitno zabavala na stroške nekega potnika, ki nama je skušal dopovedati, da mora biti med Dravogradom in Osijekom 3000 m višinske razlike, ker sicer Drava ne bi mogla tako daleč teči ...
I. M. (Maribor)
Jutro, 16. december 1934