Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzpon dveh naših dijakov na švicarske vrhove (2.)

08.12.1934

dLib.si



Egon Lettner in Ivan Mravljak


Vzpon dveh naših dijakov na švicarske vrhove (1.)

sobota, 8. december 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1738

Jutro (1934): Prvi del potopisa o svojevrstnem alpinskem rekordu dveh naših 17-letnikov smo objavili nedavno, drugi del objavljamo v naslednjem, konec pa pride na vrsto v nedeljo.

Na Breithorn in Castorja
Dne 15 avgusta dopoldne naju je iznenadilo krasno vreme in Matterhorn se je svetil v svojem bisernem plašču.
Težilo je naju nekoliko, da nisva v Matterhornovi koči toda tolažila sva se, da par dni itak nihče ne bo prišel na vrh. V veselem razpoloženju sva jo mahnila na Breithorn. Pot je spočetka ista kakor na Matterhorn. Šele po dobri uri hoje, za zadnjo okrepčevalnico, se pot odcepi na levo in se vije polagoma v hrib; onstran deročega potoka, ki tvori številne slapove in brzice, se strmina nekoliko poveča Kmalu sva prišla na skalovit teren, ki ga močijo številni potoki prihajoči izpod ledenika tu in tam se pojavi sredi skalovite puščave markacija: več kamnov zloženih drug vrh drugega v obliki piramide. Kmalu za prvim snežiščem sva prispela do Gandegg Hütte (3020 m).

Med potjo sva se seznanila z nekim Nemcem ki je tudi nameraval iti na Breithorn, pa je bil sam. Zato je z veseljem sprejel najino vabilo, da se nama priključi. V koči smo nekaj zaužili nato pa šli dalje. Po enourni hoji preko velikega snežišča smo bili na glavni postojanki za turo na Breithorn (3324 m). Iz Zermatta do tja sva potrebovala 5 ur. Na južni strani krasi kočo ogromen napis »Dux«; je namreč italijanska. Poleg koče plapola na visokem drogu italijanska trobojnica. V koči smo naleteli na veliko skupino karabinjerjev, ki se tukaj stalno smučajo. Pršič je tako fin, kakor ga mi niti pozimi nimamo. Kar je še ostalo popoldneva, smo se sila prijetno solnčili. Niti enega oblačka ni bilo ves dan na nebu. S karabinjerji smo se pogovarjali v naši srednješolski francoščini šlo pa je le.

V koči so bili zvečer poleg drugih tudi štirje mladi Nemci, in zaradi njih smo se ves večer od srca smejali. Rabili so pri večerji za rezanje kruha dolg lovski nož, ki se pa v Italiji ne sme nositi. Karabinjerji so jim hoteli to povedati; ker pa niso znali nemško, Nemci pa ne italijansko, je nastal tako živahen pogovor s kretnjami, da smo se nasmejali do solz.

Drugo jutro smo vstali ob 5. (16. VIII.). Spet niti enega oblačka na nebu in ozračje popolnoma mirno, obetal se je krasen dan. Po izdatnem zajtrku smo se navezali na vrv in odšli. Prijetno so čevlji škripali po sneženem terenu vendar derez še nismo rabili. Ko smo brez posebnega truda prišli na sedlo poleg Malega Matterhorna, se je solnce že dvignilo izza obzorja.
Solnčno jutro med zasneženimi vrhovi učinkuje nepopisno na vsakega, ki je le količkaj dovzeten za prirodne čare. Za sedlom kjer smo hodili nekaj časa po ravnem, smo dospeli do zadnje strmine Breithorna, katero smo v serpentinah brez težkoč premagali. Pot sicer ni bila posebno nevarna, a začutili smo prvič nenavadno višino, utrdili smo se, komaj da smo napravi 20 korakov; treba je venomer počivati. Kljub temu smo bili v 2½ uri na vrhu Breithorna (4171 m), ki nosi po vsej pravici svoje ime; je dolg kakih 30 korakov, širok pa mestoma 5.

Ko smo pol ure uživali krasen razgled na vse strani, se nam je spet mudilo dol, vendar ne po isti poti, ampak po bližnjici proti Castoru. Solnce je pripekalo z vso močjo, da smo si nadeli zaščitne naočnike. Po dveh urah nevarnega križarjenja med ledeniškimi razpokami smo se ustavili na vznožju Castorja. Ravno je prišla z vrha skupina Italijanov, med njimi tudi ženska, ki so se živo zanimali, kdo smo, odkod prihajamo in še kaj. Po kratkem skupnem počitku smo se razšli: Italijani naprej navzdol, mi pa naprej navzgor z dobro pripetimi derezami.

Tura na Castorja je mmogo napornejša in nevarnejša od one na Breithorn. Strmina občutno narašča. Često smo se pomikali naprej po vseh štirih, ne da bi se nam bilo treba pripogibati. Spočetka je šel prvi najin spremljevalec, potem pa Egon. Ker je bila strmina mestoma popolnoma ledena, smo morali vsako stopinjo posebej izsekati. In to delo v višini 4000 m hudo in hitro utrudi.
Hodili smo zelo previdno in počasi, pazeč drug na drugega, kajti, če bi komu zdrsnilo bi šli vsi trije v dolino, če ne bi bili na to pripravljeni.

Po prvi najhujši vzpetini se strmina zmanjša in po dveurni zelo naporni hoji smo bili na vrhu Castorja (4230 m). Veseli, da je ta dan konec hoje navzgor. Sicer smo imeli v načrtu še Lyskamm, toda za to je že bilo prepozno. Zadovoljni smo počivali v snegu in občudovali gorski svet naokoli. Na vrhu je vladalo popolno brezvetrje. Ko smo se naužili solnca in počitka smo se spuščali na vzhodni položnejši strani dol. Kmalu smo prišli na sedlo odkoder smo vstopili na Monte-Rosa ledenik. Vstop je zelo strm in ker je bil sneg vsled vročega solnca mehek smo za vsakim korakom zdrčali par metrov. Kmalu postane ledenik položnejši in ostane tak do koče Béthemps (2802 m), ki stoji ob vznožju Monte-Rosa. Spočetja nima razpok toda čim bližje prideš do te koče, tem številnejše so. Nazadnje smo bodili sploh samo med razpokami. Grozljiv je pogled v tako razpoko, kateri se ne vidi dna, stene so pa popolnoma modre. Vedno bolj sem čutil privezane dereze in komaj sem čakal, da se jih znebim. Solnce se je že nagibalo zatonu, ko smo še vedno hodili po ledeniku. Kočo smo videli v drugi polovici poti vedno pred seboj, poti pa ni bilo konca. Po triurni hoji po ledeniku smo končno dosegli ta cilj. Upali smo da bomo našli kočo prazno, da bi se lahko po naporni turi odpočili. Toda varali smo se; koča je bila nabito polna turistov im oskrbnik nam je rekel, da ni več nobenega prostora na skupnem ležišču. Iti sedaj še v Zermatt (3 do 4 ure) bi bilo odveč. Ko pa je oskrbnik zvedel, kakšno pot imamo za seboj, nam je le še priskrbel 3 ležišča. Do solnčnega zahoda smo ležali pred kočo, ki je tik ob ledeniku, potem smo pa šli pod streho.

Monte Rosa
Po Skromni večerji smo legli v odkazani kotiček, toda počitka ni bilo pravega: bili smo stisnjeni kot sardine. Razen tega so prihajali zadnji spat šele ob 11., prvi so pa odhajali že ob 1 uri. Ko jih je večina odšla, smo šele mi zadremali. Tedaj pa pride oskrbnik in nas vse po vrsti zbudi, rekoč: »če mislite iti na Monte Roso, je skrajni čas.« Pogledamo na uro — šele 5 je in oskrbniku je to že skrajni čas, seveda če drugi odhajajo ob 1 uri (17. VIII.). Vstanemo in ob 6 smo že na poti, ki vodi spočetka po moreni, potem pa po ledeniku. Derez nismo takoj rabili, tudi nismo bili navezani na vrv.

Jutro, 8. december 1934

eXTReMe Tracker