Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gamsi

08.12.1934

dLib.si

sobota, 8. december 1934, ob 19:55, Boris Štupar, ogledov: 978

Jutro: Po prvem jesenskem deževju odženejo s planin živino, nekaj dni za tem že lezejo pastirji po čereh za jarci. Hladno, megleno jesensko vreme, posledica jesenskega deževja, pa odvrne od planin tudi planince.

Ko so zaprte planinske koče in stanovi, takrat se prične novo življenje za prave prebivalce planin. Nekaj dni po odhodu človeka je divjad še precej nezanesljiva, toda ker je le vse tiho ves dan, se divjad prične od dneva do dneva svobodnejše gibati. Dočim se je poprej pasla po planah le v ranih jutrih in zvečer, čez dan pa je po večini ležala v goščavah ali v kakšnih nedostopnih pečinah, postaja zdajci pogumnejša in upa ostati, izven prirodnega kritja po ves dan. Še počiva kar na prostih, odkritih mestih!

Gamsi, naši najbolj tipični prebivalci planin, ki so kar ustvarjeni za pečine po barvi in obliki života, se pojavijo v krajih blizu staj, kjer si jih poleti iskal zaman. Družinice ali trope, (koza-mati z enim ali dvema lanskima mladičema in letošnjim prirastkom) se sprijaznujejo med seboj in stopijo v čredo. Čredi, sestoječi iz petih šestih družin, stopi na čelo izkušena koza in jo prepelje iz zasneženega goličevja in ruševja v nižje lege, na visoko ležeče poseke in na planinske pašnike. Tu se pase čreda brezskrbno in redno, vsak dan, ves prvi in drugi jesenski mesec. Medtem pa se že spreminja na gamsih tudi obleka. Preprosto, sivorjavo, kratko dlako začne preraščati gosta temna dlaka. Gamsi postajajo vsak dan temnejši. Preproste vitke živali postajajo od dneva do dneva impozantnejše. Čez mesec dni se je spremenila že vsa čreda v najlepšo, mogočno divjad. S širokih črnih kožuhov se čudno lepo odražajo bele lise rogljatih glav in glavic. Tako je z materami in drobižem.

Precej drugače pa je življenje samcev, gamsovih kozlov. Oni navadno že v tretjem letu zapuste tropo z družino. Med letom jih vidiš redko kdaj pri družini, pač kakor večina samcev tudi drugih divjih živali. Osamosvojeni kozli žive in lenarijo sami, včasih po dva, redko po več skupaj. Prebivajo vse leto ali v nižjih legah, v kakih skalah v gozdovih, ali pa v kakem visokem, z močnim ruševjem in zakrnjenimi mecesni poraslem robu. Pasejo se zjutraj in zvečer po prodih, v bližini svojih stalnih prebivališč, včasi hodijo na pašo v gosto zarasle poseke, čez dan pa se pasejo tudi kar po gozdovih. Za družine se ne brigajo čez leto. Tudi oni se prebarvajo v zgodnji jeseni, takrat, ko so najbolj rejeni. Čim daljša jim podaja zimska dlaka, tembolj so gamsi nemirni. Med jesenskim debeljenjem pa se prične med gamsovimi uhlji napenjati in naraščati buli podoben narastek.

Odhod človeka s planine je zelo dobrodošel ne samo kozariji, marveč tudi kozlom, ki so od dneva do dneva bolj nemirni in začnejo hrepeneti celo po družbi, po nežnem spolu. Ko prifrče v planine prve bele drobne zvezdice in zazibljejo snežinke travico v zimski sen, takrat se navadno dvignejo samotarji, čudno, kar vsi naenkrat! Samotar, ki je prebil vse leto sam in je ta pa tam, od daleč gledal kozarijo, želi razvedrila. Nekaj časa stoji na skali, kraj gošče, v kateri je imel vse leto varno zavetje. Ogleduje in prisluškuje. Drugega pač ni slišati kakor enolično čivkanje drobnih sinic, ki obirajo sivi mah na bukvah in mahnate brade na tenkih vejicah mecesnov. Med stikanjem za črviči in zalego mrčesja neprestano čivkajo in ščebečejo. Naposled se gams le odloči in odide. Pot ga vodi skozi gozd, mimo razdejanih trsov, čez planino, v goličavje, kamor se je že napotila kozarija. Pod planino je še jesen, na planini se začne sneg, v vrhovih pa že kraljuje prava debela zima. Takoj nad planino najde gams pregažen sneg in ostra gaz mu pove, da je pred njim že tekmec, morda celo znanec z lanske svatovščine.

Čim višje gre, tem debelejša postaja snežna odeja, ki je mehka kakor nežni, beli ovčji kožušček. Ko pride do skale, se vzpne na njo in si ogleda okolico. To je v tistih lepih, pozno jesenskih večerih, ko je nad planino razlita bajna luč, ki spremeni vso planino v čarobno pravljično pokrajino. Vrhovi gora in nebo so krvavo rdeči, pobočja so vijolična, v dolinah pa leži temna modrina. Nekaj posebnega je gledati močnega, rogljatega kosmatina, vdirajočega se v vijolični sneg, do kosmatega trebuha. Kakor pred odhodom z doma, tako tudi tu postoji in ogleduje. Prav tako, kakor je željan videti koze, bi rad pogledal prvega tekmeca.

Modrina se dviga iz dolin in jarkov. Prej rdeče nebo potemni in že se pričnejo prižigati na modrem večernem nebu prve lučice, ki s posebno prijetnimi očkami gledajo v zimsko pokrajino. Kaj bi hodil dalje nocoj, saj je prav tukaj prav pripravno prenočišče! ... Gams leže v sneg in zadremlje. Kaj tudi ne bi, saj ima v snegu dosti mehko posteljo, pred mrazom pa ga varuje debel kožuh.

Ko se zdani, že spet pregleduje in posluša. Na sosednjem robu opazi tekmeca, ki je prenočil prav tako kakor on, in ga žene v planine ravno ista sila kakor njega. Bržčas so nekje v bližini tudi koze? Med opazovanjem ga premoti lahek ropot. Pod stenami, s katerih je zdrknil sneg, je nalahno zaropotalo. Odtrgal se je bil majhen plaz. Kakor na povelje okreneta oba kosmatina rogljati glavi proti pečinam kjer zapazita v plazu večjo čredo prijateljic z mladiči. Prav takrat pa se že pokadi sneg. Odtrga se nov plaz, čez prod pa drvita v divji gonji dve veliki črni krogli. Le to je povod, da opazovalca pričneta godrnjati, podobno, kakor mekečejo pri kozjem prsku domači kozli. Divja gonja, odhod gospodarja črede, ju vzpodbudi, da jo ubereta proti čredi na produ. V bližini črede pa že spet postaneta in obvohata sledi.

Medtem se je že povrnil k čredi oni kozel, ki je bil poprej odgnal neprijetnega vsiljivca. Leže v pečino nad prodom, od koder ima najlepši razgled na čredo, ki ji je zaenkrat še gospodar. Ko pa potegne veter iz doline in mu naznani prihod dveh tekmecev, takrat skoči, kakor da ga je nekaj zbodlo. Dolga dlaka na hrbtu se mu naježi, nato se požene v dolgih skokih proti prihajajočim. Takoj postanejo pozorne tudi koze z mladiči. Dvajset rogljatih glav in glavic radovedno gleda in čaka kaj bo. Pri čredi bojaželjni paša trenutno postane, nato pa nadaljuje usmerjeno pot še v daljših skokih. Mlajši tekmec, ki menda letos prvič prihaja kot dostojen ženin na svatovanje, nekaj časa gleda preplašen. Ko pa spozna, da je paša, ki drvi od črede, usmerjen proti njemu, se okrene v nadi, da ga morda rešijo pred preganjalcem dolgi, hitri skoki.

Sneg se kadi, maje se rušje, iz snega dviga veje in jih otresa. Divja gonja drevi proti planini. Le-to priliko izkoristi tretji, tisti, ki se je bil zadnji spomnil na svatbo. Kljub težki poti po debelem snegu navkreber je kmalu pri kozah. Tudi njemu se naježi dolga hrbtna dlaka, dvigne se v kratki kozji repek in že je med kozami. Izbral si je bil najlepšo, ženina željno nevestico.
Na svatbi mora biti ples, na gamsovi svatbi divji ples! Sneg se zapraši, mladica, ki se zaveda, da velja gonja njej, skoči iz družbe sitnih tet in od otročarije. Hajdi proč od črede, v bližnje čeri!
Kozel ji sledi v primerni razdalji; v čereh postaneta. Ko se vrne utrujeni paša k čredi, najprej leže, se malo odpočije od junaške borbe, nato pa prične čredo po svoji gamsovi navadi obkroževati. Čreda, ki se je bila med odsotnostjo gospodarja nekoliko zrahljala, se stisne, ampak mlade nevestice ni več med zvestimi.

Tako je pri čredah in pri prvih naskokih. Tam, kjer so le posamezne koze in v bližini ni več kozlov, tamkaj je svatovanje mirnejše. O sv. Martinu so se pričeli zbirati, višek pa je bil v drugi polovici novembra. Proti sv. Miklavžu so že skoraj vsi kozli omagali, kajti med ženitovanjem pozabijo celo jesti. Od svatovanj se vračajo kumerni in lačni na stara domovja, kjer lenarijo čez zimo, pomlad in skoraj vse poletje, dokler jih spet ne pokliče sv. Martin.

Toda marsikak bradač kaj drago plača zimsko veseljačenje. Drugače previdni in tenkočutni kozli so med prskom skrajno neprevidni in lahkomiselni. Vso pozornost posvečajo nevestam in ženinom, pozabijo celo na najbolj nevarnega zopernika, na človeka, ki kaj rad izkoristi njihovo brezumje. Že zgodaj zjutraj, takrat ko navadno prihajajo kozli k čredam, sedi lovec v solnčnem robu in opazuje oddaleč z daljnogledom življenje na prodih. Po več ur lahko presedi dobro zavarovan pred mrazom; saj ga neprestano kratkočasijo prijetni prizori. Mimo njega pride marsikak dolgodlaki, rogljati svat, če je pravi, mu velja krogla, če je še mlad, naj gre naprej.

Posebno napeti so za »gamsarja« trenutki, kadar gospodar črede odganja neprijetnega vsiljivca. Marsikak močan rogljač, ki odganja nasprotnika, se več ne povrne k čredi, marveč roma za vedno nizko doli, v dolino, ki se je izogiblje gamsji rod.
Za spomin na lepe dni v planinah si izpuli »gamsar« iz gamsovega hrbta tisto svileno mehko dolgo dlako, ki se je najbolj ježila na gamsovi svatbi. Roglji na steni pa lovcu vedno pripovedujejo, kako lepo je v planinah.
Najlepše trofeje z naših planin, vse vezane z nepozabnimi spomini, si je nabral naš blagopokojni kralj, čigar duh je letošnjo jesen prav gotovo plaval nad Krmo in Kamniškimi planinami, kjer je prava domovina gamsov. Obljubil je bil kralj, da takoj po povratku iz Francije, pride spet na lov v naše planine. Kdo bi bil le slutil, da ga ne bo nikoli več!

—s
Jutro, 8. december 1934
 

eXTReMe Tracker