Delo, Znanost - Lidija Pavlovčič: ... ozemlja Slovenije - Leta 1744 prvič v slovenski kartografiji zapisano ime Triglav
Zgodovinar in geograf Primož Gašperič na Historičnem seminarju ZRC SAZU predstavlja stare zemljevide ozemlja Slovenije od 16. do 20. stoletja
»Florjančičev zemljevid Kranjske iz leta 1744, na katerem je prvič v slovenski kartografiji zapisano ime Triglav, je eden od biserov naše zbirke«, ponosno pove Primož Gašperič, raziskovalec starih zemljevidov in vodja Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.
Preden si Primož Gašperič natakne bele, bombažne rokavice in odklene zakladnico Zemljepisnega muzeja, v katerem so v treh ognjevarnih omarah spravljeni najdragocenejši kartografski originali, najprej pojasni: »Vsak dotik s prsti, ki so vlažni, lahko škodi več stoletij starim knjigam, zato jih prijemam le z rokavicami.« Pazljivo dvigne s police najmanjši atlas iz leta 1778, velik samo 10 krat 20 centimetrov, ga odloži in potem s krepkim prijemom obeh rok dvigne najtežjega, ki tehta verjetno več kot pet kilogramov. Ni težko uganiti, da gre za dragoceni Florjančičev zemljevid, ki zaradi natančnosti in velikega merila sodi med vrhunce slovenske in evropske kartografije 18. stoletja.
Prav Florjančičevemu zemljevidu, ki doslej v splošni javnosti ni tako znan, kot so Valvasorjevi ali Kozlerjevi zemljevidi, je namenjen osrednji del pogovora z zgodovinarjem in geografom Primožem Gašperičem. Njegova predstavitev starih zemljevidov na ozemlju Slovenije, ki jih predstavlja ta četrtek, se pravi danes, v Historičnem seminarju v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), je bila povod za pogovor.
Kdaj se slovensko ozemlje prvič kot samostojna enota omenja na zemljevidih?
Prvič se kot Kranjska omenja na Laziusovem zemljevidu leta 1561. Ta velja za prvi zemljevid območja, ki je namenjen predvsem Kranjski in ni del nečesa drugega. Na splošno je 16. stoletje obdobje, ko se začne pogosteje prikazovati območje današnje Slovenije na zemljevidih. Dokaz za to sta Münstrova izdaja Ptolemajeve Geografije in Laziusov zemljevid Kranjske. Bolj podrobne zemljevide slovenskega ozemlja, predvsem Kranjske in Štajerske, so začeli izdelovati v drugi polovici 17. stoletja.
Je bil Valvasor začetnik podrobnejšega zemljevida Slovenije v 17. stoletju?
O, to pa ne. Pred njim je bil Georg M. Vischer, ki je leta 1678 narisal zemljevid Štajerske. Mi ga imamo v izvirniku kot stenski zemljevid. Zemljevid je narisan v merilu približno 1 : 160.000. Takoj za Vischerjem, in sicer leta 1689, je pa že izšla Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske. Ozemlje Kranjske je narisal tudi slavni flamski kartograf Gerard Kremer Mercator. Na naslovnici dela Atlas ali kozmografska razmišljanja o ustvarjenju sveta, ki je izšlo po njegovi smrti, je upodobil mitološkega velikana Atlanta ali Atlasa, ki je dal ime vsem poznejšim zbirkam zemljevidov – atlasom. Naslednji kartograf je Nemec Johann Baptista Homann, ki je izdal zemljevid Kranjske med letoma 1716 in 1724 ter se je zgledoval po Valvasorju. Homannov zemljevid je eden najbolj znanih v našem prostoru, ponatiskovali pa so ga skoraj sto let. Za Homannom se je že pojavil Florjančič. Njegov zemljevid Kranjske iz leta 1744 je eden od biserov slovenske kartografije.
Kdo je bil Florjančič?
Janez Dizma Florjančič je bil menih v cisterjanskem samostanu v Stični. Po desetih letih popotovanj po Kranjski, skiciranj in risanj je leta 1744 izdal zemljevid. Po obliki izdaje je podoben atlasu, sestavlja pa ga zemljevid Kranjske na 12 listih. Velik je približno 180 krat 190 centimetrov.
V muzeju hranite izvirnik?
Seveda imamo izvirnik, toda ohranjenih jih je več, nekateri so v barvah, drugi pa so črno-beli. V našem muzeju hranimo barvno izdajo, ki je ena najlepših.
Kaj odlikuje Florjančičev zemljevid?
Merilo zemljevida okoli 1 : 100.000 je velika izjema za tisti čas, ker so navadno risali zemljevide manjšega merila. To pomeni, da niso bili zelo podrobni. Za lažje razumevanje naj navedem, da je sodobni Atlas Slovenije izdan v merilu 1 : 50.000 oziroma je samo dvakrat natančnejši od Florjančičevega. To je neverjetna natančnost, če pomislimo, da ga je narisal sredi 18. stoletja.
Druga pomembna značilnost je, da je vse, kar je Florjančič narisal na zemljevid, imelo pomen in sporočilno vrednost, kar je bilo redko pri starih zemljevidih. Na njih so kartografi do 18. stoletja pogosto risali marsikaj, predvsem v obrobnih območjih na novo odkritih celin, kot sta bili Amerika in Afrika, kar je bilo namenjeno le zapolnitvi prostora. Pri Florjančiču pa je vsak vrisan element imel pomen. Na zemljevidu sta narisana dva putta, ki tolčeta po železu. Sporočilna vrednost tega je, da ima Kranjska dovolj železa in fužin. V alegoriji na uvodni strani zemljevida je narisan rudar v črni obleki, ki drži velik termometer. To je prispodoba za Idrijo in rudnik živega srebra. Za Kamniško Bistrico je narisal vodo, ki jo ljudje prečkajo na hoduljah, ker takrat tam še ni bilo mostov. Skratka, vse prispodobe imajo določeno zgodbo. Narisal je tudi grbe plemičev na Kranjskem, ki so finančno sodelovali pri izdaji zemljevida. Zanimivo je, da je na uvodni strani zemljevida Kranjske upodobil samo Savo in Kolpo, ne pa tudi Krke.
Čeprav njegov zemljevid ne temelji na triangulacijskih merjenjih, ki so jih v 18. stoletju že poznali, je pravilno kartografsko umeščen. Na njem je med drugim prepoznaven Piranski zaliv z mesti Piranom, Izolo, Koprom, Trstom in drugimi obalnimi kraji. Na Gorenjskem sta lepo vidni Blejsko jezero, zapisano sicer kot Maria See, in Bled z nemškim imenom Feldes.
Kaj je še pomembno pri Florjančiču?
Najpomembnejše je to, da je prvič v slovenski kartografiji uradno zapisano ime Triglav. Florjančič ga je zapisal kot Terglou, zapis Triglav pa je prvič uporabil Kozler. V Florjančičevem zemljevidu je tudi prvič javno predstavljen načrt mesta Ljubljane, ki ni del nekega vojaškega načrta. V notranji legendi načrta je opisal več kot 32 lokacij, ki jih je označil s številkami. Označil je grad, cerkev sv. Petra, stolnico in druge mestne vedute.
Kateri pa so naslednji mejniki v slovenski kartografiji?
Leta 1778 je zdravnik v Idriji Baltazar Hacquet, po rodu sicer Bretonec, narisal zemljevid dežele Kranjske, ki je pomemben zato, ker vsebuje podatke o nahajališčih rudnin. Od prve polovice 19. stoletja lahko govorimo o že zelo dobrih zemljevidih. Denimo Henrik Karl Freyer je narisal zemljevid v merilu 1 : 113.000, ki z nekaterimi drugimi kartografskimi deli pomeni začetek visokokakovostne kartografije večjih meril. Naslednji mejnik pa je že Kozlerjev zemljevid v merilu 1 : 576.000.
Kakšna je zgodba Kozlerjevega zemljevida?
Pokazati nacionalno ozemlje je bil njegov glavni namen, zato ga je takratni režim, znan kot Bachov absolutizem, kaznoval. Peter Kozler je dal v tisk zemljevid konec leta 1852, a še preden je izšel, so mu ga zasegli, njega pa poslali v zapor, kar je bil velik škandal. Širjenje zemljevida je bilo dovoljeno šele leta 1861, zato sta druga in tretja izdaja izšli leta 1864. Tega leta je zemljevidu dodal tudi imenik naselij. Pozneje je sledilo več ponatisov.
Zakaj je Kozlerjev zemljevid bolj znan v slovenski javnosti kot Florjančičev?
Zemljevid Petra Kozlerja je imel močan nacionalni naboj, zato je postal slavnejši. Medtem ko sta Vischerjev zemljevid Štajerske in Florjančičev zemljevid Kranjske mojstrovini tistega časa zaradi merila in natančnega prikaza ozemlja, je Kozlerjev zemljevid pomemben predvsem zaradi prikaza obsega tedanjega nacionalnega ozemlja. Zaradi velikosti prikazanega območja je uporabil manjše merilo kot omenjena.
Kakšno vlogo pri razvoju slovenske kartografije so imeli vojaški zemljevidi?
V 18. stoletju – natančneje od 1763 do 1787 – so izhajali jožefinski vojaški zemljevidi. Imenovali so se po cesarju Jožefu II., sinu Marije Terezije. Jožef II. je želel, da bi imeli podrobne zemljevide za celotno cesarstvo, predvsem zaradi vojaških potreb, zato imajo ti vojaški zemljevidi poudarjene prehode in z njimi povezane podrobnosti, denimo, iz kakšnega materiala je most itd. Ti zemljevidi še niso sledili sodobnim kartografskim prijemom, ki so jih v tistem času že uporabljali v Franciji, odlikujejo pa se po odličnem merilu, in sicer 1 : 28.800. Zakaj ti zemljevidi niso vplivali na razvoj kartografije? Ker so bili pod ključem krone, kot rečemo. Uporabljali so se lahko samo z dovoljenjem cesarja, to dovoljenje pa je imela samo cesarska vojska.
Za 19. stoletje je treba omeniti še tako imenovane avstrijske specialke. To so zemljevidi v merilu 1 : 75.000, ki so jih izdajali od leta 1873 do 1889. Te zemljevide so ponatiskovali do druge svetovne vojne.
Zakaj na starih zemljevidih ni bilo cest?
Raziskave kažejo, da je bil promet zelo velik zaradi izmenjave blaga, pa ne samo po rekah ali morju. Promet je tekel tudi z vozovi, celo nekaj tisoč vozov je s tovorom potovalo po cestah v določene kraje, toda ceste so bile v zelo slabem stanju vse do 18. stoletja. In prav v tem je bil problem: kako to narisati na zemljevid, da ne bo preveč nametan, da bo prikazal vse in da bo uporaben? Pogosto se zgodi, da je na zemljevidu narisana črtica tako za cesto kot za vodotok. Kako naj bo potem to uporabno, če sta oznaki enaki? Če je to še na starejšem prikazu reliefa, povzroča zmedo. Tako je ena od teorij ta, da dokler kartografski pripomočki niso bili dovolj izpopolnjeni za dober prikaz ozemlja, niso na zemljevidih prikazovali cest. Dodaten vzrok pa je bil, da so bile reke stalnica v naravi, ceste pa ne, ker so jih spreminjali. Ko pa je kartografska tehnika napredovala, so začeli vrisovati tudi ceste.
Kakšne so kartografske značilnosti starih zemljevidov?
Značilnosti zemljevidov so se razlikovale predvsem v kartografskih elementih. Stroka jih deli v pet skupin. To so naravni elementi, zgrajeni elementi, zemljepisna imena, matematični in pojasnjevalni elementi. Vse to vsebuje zemljevid. Eden najbolj izpostavljenih elementov je bil vedno relief. Najprej se je prikazoval z različnimi hribčki in gosenicam podobni skupini znakov. Najpogostejši element za relief je bila krtina, kot rečemo v kartografiji prikazu vzpetega sveta. To se vleče skoraj do 19. stoletja. Potem je saški major Johann Lehman leta 1799 znanstveno utemeljil metodo črtic. Prikazi reliefa so bili različni, odvisni so bili od tehničnih možnosti, kakšna orodja so uporabljali kartografi. Danes pa se relief najpogosteje prikazuje s plastnicami oziroma izohipsami in barvami.