Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Biokovo 14

Grega in Anita Kofler: Po enem letu smo se v okviru AO odločili, da jo spet mahnemo v tople kraje – dobesedno.


Na tabor smo se odpravili le trije, a nam je štiri dni plezarije hitro minilo
.
Spali smo v Baški Vodi pod mogočnimi stenami, Bukovca, Topola in Sokola ter s pogledom na Veliki Šibenik. V vseh teh stenah se poleg dolgih športno plezalnih smeri skrivajo tudi dolge klasične smeri ter še idealne linije za prvenstvene. Že lansko leto sva preplezala eno z Matjažem, tokrat sem si zadal, da bi našli še kaj novega in se je našlo čisto po naključju, ki pa se po tehnični in težavnostni plati ne more primerjati z lanskoletno zadevo.

Prvi dan sva se z Aljo namenila plezat težjo varianto grebena Prizagon, ki so ga v letu 2008 preplezali Stanko Mihev in druščina. Lažjo smer sem izbral za to, ker sem imel seboj mlajšo pripravnico in bolj tekočega plezanja. Ko sva dostopala pod vstop v smer, sva le tega malo zgrešila, saj je orientacija pod steno kar zahtevna glede na to, da je vodniček Biokovo 2009 nametan skupaj kar tako (predvsem, opisi, skice in vrisi smeri v hribe). Bila sva ok. 100 m naprej in tam sem uvidel, da bi se dalo plezat kar direkt. Alji sem predlagal, če se strinja, dobil pozitivni odgovor in sva šla. Sledil sem liniji, ki ne bo več kot -V, zaradi bolj tekočega plezanja in nastala je smer Mariposa perdida (Izgubljeni metulj: IV+/II-III, 300 m, 2.30 h), ki poteka desno od prej omenjenega grebena. Na varovališču prvega raztežaja je v frendu počila vrvica in ga Alja posledično ni mogla dobiti ven. Smer sledi opisu na povezavi in se v zgornjem delu priključi grebenu Prizagon po katerem je še slabe pol ure izstopnega plezanja. Tudi splitski plezalci iz plezalnega kluba Maurulianus so potrdili, da tam nihče ni plezal in tudi notri ni bilo nič, razen klina in gurtne v grebenskem delu, kamor se smer priključi in ki je bil že splezan. Alja je bila na plezanjem navdušena, sestopila sva po označeni poti, ki vodi iz Topola nazaj v zaselek Topiči.

V pozno popoldanskih urah je sledi še obvezen skok v morje, ki je imelo okoli 21 °C.

Drugi dan se je Alja javila da bo varuška najinima otrokoma. Grega si je izbral smer Critical mass (6c, 600 m, 7 h) v južni steni Topola. Splezala sva spodnji najtežji del 6c, vendar je bila malce pretežka zame in sva po polovici smeri (po 300 m) začela izstopati po klasični biokovski dvojki-trojki na vrh Topola (957 m) označen na zemljevidu Biokovo 1:25.000 (izdala HGSS). Drugače pa je to vrh Soline (vrhovi iznad sela Topići-vodniček Biokovo 2009) namesto po smeri do vrha. Pa saj se vrnemo bolje pripravljeni. Naju je pa tudi čas priganjal, ker smo bili zmenjeni za varstvo do kosila in se časovno ne bi izšlo. Grega si v smislu priprave na turo tokrat zasluži negativno oceno in bo imel pri meni popravni izpit.

Tretji dan so me zopet preganjale misli o prvenstveni, vendar me je po drugi strani z vso svojo mogočnostjo in lepoto strašno navduševal Zahodni greben (V-/III-IV, 500 m, 4 h) Velikega Šibenika (1466 m). Izhodišče je vasica Bast. Pripelješ se čisto do konca ceste na višino ok. 450 m. Pot je označena in te pelje v smeri vrha Motike. Ko prideš mimo korita za vodo nadaljuješ naprej skozi gozd. Na levi strani te ves čas spremlja kucelj Umac (705 m) za njim pa zaviješ nazaj proti zahodnemu grebenu. Smer je bila splezana že davnega leta 1971, vendar v njen ne najdeš veliko klinov (midva sva dva) ter notri pustila še dva na varovališču drugega raztežaja in še enega na varovališču 7. raztežaja, tako da jih je sedaj 5. Smer je res prekrasna. Dolga z dolgim dostopom in sestopom, tako da je šlo za tapravo alpinistično turo predvsem za Aljo, ki je bila na koncu že kar utrujena, pa še malo ji je padla motivacija, ko sem ji na vsakih deset minut govoril, da je še nadalnjih sto višincev. Namreč greben se v zgornjem delu zelo položi in do vrha V. Šibenika se vleče in vleče in ni konca. Tokrat smo zaradi štarta ob zori in prihoda v mrak kopanje izpustili.

Zadnji dan smo šli pa še v plezališče Brela. Grega je bil varuška in mel na čez plezarijo otrok, midve z Aljo pa sva se malo napenjali in poplezavali v res luštnih smereh. Skala kot pakleniška, a še nič zlizana. Po plezariji še zasluženo postavljanje kopalnih rekordov (2. 11.), kosilo na plaži (tunina solata, kruh in namesto solate baščanska limona, za sladico pa baščanska limeta) ter odhod proti domu.

Vse štiri dni nas je spremljalo čudovito sončno vreme, brez vetra, morje še za kopat, tako da naslednje leto se spet vrnemo. Verjetno se bomo malo premaknili v stene (Velikega in Malega Borovca) bolj proti Makarski. Je še veliko za splezat in za poravnat letošnje in lanske plezalne dolgove.

Grega in Anita Kofler  

12.11.2014


 
 

Več fotografij na Kofler-sport.si

 

 


 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti