Vojko Čeligoj: ... sredi pomembnih obletnic
V tem letu slavijo na Bistriškem kar nekaj lepih planinskih obletnic, povezanih s Snežnikom in njegovo okolico, ki so jim res lahko v ponos.
Sto štirideset let Snežniške koče na Novih krajšinah
Snežniku ...
Živi naj gora s krono snežnobelo
In gozd duhtečih jelk pod njo.
Ko dvigneš se na njeno strmo čelo,
V daljavo daleč splava ti oko. ...
(Rudolf Baumbach prevod Drago Karolin)
Te besede je nemški pesnik Rudolf Baumbach namenil zbranim planincem, ko so odpirali novo zgrajeno kočo 19. julija 1874. Kočo je zgradila tržaška podružnica Nemško avstrijskega planinskega društva. Koča je dobila uradno ime Die Krainer Schneeberg- Hutte. Za njeno izgradnjo se je zelo angažiral pesnik Rudolf Baumbach, ki je bil član omenjene podružnice, izdajal je snežniški časopis, pisal je verze posvečene Snežniku. Za omenjeno svečano otvoritev koče je pripravil predstavitev snežniškega cvetja v verzih s cvetličnimi kostimi nastopajočih. Koča na kranjskem Snežniku je bila prva planinska koča, ki jo je na ozemlju današnje Slovenije zgradilo kakšno planinsko društvo. Zaradi oddaljenosti in težje dostopnosti je koča samevala in se počasi podrla. Ob 150 letnici rojstva Rudolfa Baumbacha je Snežnik in ostanke koče obiskalo 40 planincev iz Baumbachovega mesta Meiningen. Skupaj z bistriškimi planinci so na ostankih koče odkrili kovinsko spominsko ploščo z dvojezičnim napisom o postavitvi koče. (Rudolf Baumbach je upesnil tudi znamenito pripoved o Zlatorogu. Avtor slike snežniške koče je bil češki slikar Jan Havliček, ki je upodobil tudi številne motive iz lovenskih gora.)
Sto letnica Vilharjeve koče v Črnem dolu
Dne 5. julija 1914 Ilirsko-bistriška podružnica SPD svečano odprla Vilharjevo kočo v Črnem dolu 1060, prvo slovensko planinsko postojanko na območju Snežnika in zadnjo pred prvo svetovno vojno. Leto dni prej je društvo odkupilo kočo gozdnih upravičencev in parcelo z 29 ari zemljišča. Koča je bila v zelo slabem stanju. Podrli so jo in v letu dni postavili novo. Delo je vodil sodnik dr. Fran Kovča, ki se je tudi zelo potrudil pri zbiranju sredstev. Slovesnosti ob otvoritvi se je udeležilo lepo število članov SPD, tudi iz Trsta. Danes s kočo upravljajo domači taborniki, ki so v zadnjih letih kočo temeljito obnovili. Na strehi koče so tudi ohranili izvirno letnico 1914, ko je bila koča odprta. Obletnice so se spomnili tudi na letnem zboru tabornikov 56 v črnodolski dolini pred kočo.
Snežnik »Botanični rezervat« že 50 let
V začetku leta 1964 sta republiški sekretar za kulturo in prosveto ter sekratar za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve v okviru svojih ministrstev podpisala Odredbo o razglasitvi Notranjskega Snežnika za naravno znamenitost. Kot so zapisali, zaradi posebne naravne lepote in izredno bogate flore. Zavarovano območje, ki ga zajema omenjena odredba obsega vršni del Velikega in Malega Snežnika nad višino 1450 m v obsegu 195,59 ha. Občini Cerknica in Ilirska Bistrica sta bili zavezani, da opravljata varovalno in nadzorno vlogo. Poskrbela naj bi tudi za postavitev vidnih opozoril na vseh upadnicah v zavarovano območje. Žal se to še ni zgodilo v preteklih petdesetih letih. Odredba je bila objavljena v Uradnem listu SRS št. 63-20/63-4. Ljubljana, 15. januar 1964.
Na vse bolj obiskani Snežnik še danes vodijo le smerne table in planinske markacije, ki jih je postavilo domače PD Snežnik iz Ilirske Bistrice.
Dvajset let Koče na Kozleku, 997 m
Kar nekaj let je marljiva skupina podgorkih planincev skrbno gradila planinsko kočo na Kozleku.
Do začetnega denarja so prišli z oskrbovanjem Planinkega doma na Sviščakih in obsežnim pogozdovanjem. Svečano so kočo odprli na enem od tradicionalnih prvomajkih pohodov na vrh Kozleka 1. maja 1994, ki se ga je udeležilo vsaj tisoč planincev in ljubiteljem te lepe in razgledne gore na snežniškem obrobju. Skupina podgorkih planincev, ki jih danes vodi Rado Grlj, vsa leta složno in vzorno oskrbuje kočo, dograjuje potrebno in dopolnjuje njeno ponudbo. Planinska skupina se je bistveno pomladila kar zagotavlja, da bo koča imela tudi v bodoče odprta vrata za ljubiteje te lepe in razgledne gore s pogledom na morje, na Triglav, predvsem pa na vso gornjo dolino reke Reke od kjer je večina članov planinske skupine doma. Tokratno slavje ob dvajsetletnici koče sta pozdravila Darinka Dekleva predsednica PD Snežnik Ilirska Bistrica in Emil Rojc župan občine, ki je pred leti bil tudi sam mentor šolske planinske skupine.
Prihodnje leto bo 70 letnica obnovitve PD na Bistriškem.
Potem, ko so leta 1927 italijanske oblasti ukinile vsa slovenska društva, so tudi bistriški planinci preživljali tragično obdobje. Vilharjeva koča je bila zaplenjena in predana italijanskemu društvu na Reki, uničen je bil društveni arhiv, kar pet vodilnih društvenih predsednikov in odbornikov je bilo pregnano v Jugoslavijo, člani pa šikanirani. Silili so jih v novo ustanovljeno italijansko društvo: Club alpino Italiano, sezione Fiume, sotto secione Bisterza (kasneje Villa del Nevoso).
Zato ni čudno, da so z velikim navdušenjem takoj po osvoboditvi sklenili obnoviti svoje planinsko društvo. Po skoraj dvajsetih letih so sklicali sestanek planincev, tako onih, ki so bili člani prepovedanega SPD kot vseh novih predvsem mladih ljubiteljev planinstva in Snežnika. V kavarni Jadran se jih je zbralo vsaj 60 obnoviteljev društva: Ob sprejetju programa dela, določitve članarine – tedaj še v »jugolirah« so še enoglasno izvolili novo vodstvo društva s predsednikom Ivanom Bičkom in tajnikom Sašom Ličanom. Odbor naj bi vodil društvo dokler društvo ne dobi navodil v Ljubljane. Resno so razmišljali o postavitvi planinske koče na Snežniku v opuščeni medvojni proti letalski opazovalnici. Bistričani so bili med prvimi na Slovenskem, ki so poskrbeli za obnovitev planinskega društva že nekaj mesecev po končani drugi svetovni vojni.
Ivan Biček, predsednik in Saša Ličan, tajnik novoizvoljenega
planinskega društva Iirska Bistrica v letu 1945.
Vojko Čeligoj