Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vsega po malem

10.11.2014

 

 

 

 

sreda, 12. november 2014, ob 05:30, Uredništvo G-L, ogledov: 1775

V DeKo - Dejan Koren: Enostavno zakaj pa bi? Sem si odgovoril sam sebi večkrat, ko bi bil že čas, da izpod mojega peresa kaj nastane

A pri sebi imam to rešeno, da se ne oziram na besede drugih in enostavno napišem kaj, takrat, ko meni paše. In prav takrat, ko to začutim, prsti, čeprav nimam narejenega tečaja iz slepega tipkanja, kar sami norijo po tipkovnici.


Uživanje v treningu

Globoko v pomlad se mi je še dolgo kolcalo po cepinih … še enkrat se mi je izkazalo, kako imam rad to orodje. In ja, nikoli ne bom od grdega in zavitega mezinca na nogi do zadnjega neurejenega pramena las na moji glavi tako skalni plezalec kot plezalec s cepini v rokah, ko sem »notri« sem mi včasih zazdi, da imam namesto prstov, kar cepine povezane z dlanjo … No, pa sem vseeno vse pogosteje začel namakati prste v vrečko z magnezijem in imel potem v maju 28 plezalnih dni v skali in ja, saj je bilo super, spet sem »padel noter« in sajtal 7b-je kot za šalo…

V Massonetu sem letos preživel vsaj 15 plezalnih dni … 

A prišlo je poletje in veliko časa sem preživel ob izobraževanju za gorske vodnike, bilo je lepo, zanimivo in zelo poučno, tudi zato, ker nas je bilo več in sem se z Matejem in Jernejem krasno ujel …

Proti vrhu Les Curtes ...


Jutranja svetloba, ki nas je skoraj pometala po tleh …

Ravno prav, sredi deževnega poletja je prišla odprava v Kirgizijo. Sami supelativi jo krasijo, jaz bom na tem mestu izpostavil dva in to sta odlična druščina in tovarištvo. Lahko bi spet začel s suhoparnim nakladanjem o ocenah in res lepih novih linijah, ki so ostale za nami. A ne, to pot si zaslužijo prijatelji prvo besedo …

Moja deseta odprava je bila že od samega začetka »usojena« na to kdo bo šel z nami in kdo ne … od osmih članov ekipe smo potem ostali le štirje. Na srečo se nam je potem pridružil še Nejc Kurinčič. Bilo je res vse super za mene, dokler si nisem na sestopu grdo zvil gležnja. Po domnevah zdravnika Nejca naj bi bil zlom in v tistem trenutku se je meni podrl svet … v naslednjih stavkih bom poizkušal povedal to, kar sem takrat čutil a prepričan sem, da vsega niti približo ne bom prelil sem. Enostavno so se vsi fantje toliko anganžirali za transport mene v dolino in so zaradi mene zapravili par krasnih in lepih dni v objemu čudovitih gora in sten v okolici. Prvič, da sem na odpravi imel uradno tudi zdravnika poleg in na tej se je še kako izkazalo, da bi skoraj nujno moral biti prisoten na vsaki odpravi. A enostavno si vsakič rečemo, saj ga ne bomo potrebovali, a kmalu lahko dobiš pri tem krepko zaušnico in se lahko zelo slabo konča, tu na tem mestu, bi morala tudi KA malo bolj resno pristopiti k stvari in nameniti nekaj sredstev temu – pa saj veste za kaj gre, ne bom tu o tem! Skratka frekvenca med ljudmi veliko niha in prav na odpravah ponavadi pride do še bolj poudarjenega nihanja med člani. In ne samo, da smo se odlično ujeli, bili smo taki patroni na kupu, da je to ravnovesje postalo uglašeno in so na momente komični trenutki izzveneli prav super … Nejc se je v trenutku »postavil« nazaj v službo, čeprav je bil na letnem dopustu in je imel namen na sami odpravi predvsem plezati je kljub temu imel veliko svojega medicinskega dela (lepo je to sam opisal tu) in rečem lahko, da ni vsak plezalec, ki pleza in tako ni vsak zdravnik to, kar mu piše pred imenom, to je poslanstvo, ki je enim dano in enim ne, če pa ta talent in pridnost oz predanost samo še nadgrajuješ pa postaneš spiderman … Nejc zagotovo to postaja! … predanost, natančnost in besede bi še slepega in gluhega v to prepričale. Prijatelj Nejc, za kolikor mi je res žal, da ne bova več resnih smeri plezala skupaj, toliko ti privoščim, da uspeš na poti, katero si zastavil … Vsi ostali so po večkrat na dan tekali približno slabe pol ure stran od baze iskat signal in se vedno znova in znova dogovarjat kaj in kako bo s prevozom mene v dolino … Boštjan, Rok in Dean iskrena hvala za potrpežljivost in iskrene tovarištvo.

V krasnem Saint Leger du Ventoux 

Prekmalu so prišli za mene najlepši meseci v letu … del čudovite jeseni sva s Stanko preživela v čudoviti Provansi. Plezališča so tu namenjena Bogovom. Imajo jih res v izobilju, ti biseri od smeri v mirnih kanjonih, kar kličejo po ponovnem obisku in kmalu ti je jasno zakaj si veliko plezalcev širom sveta izbere za dom idilično Provanso.

Na tem mestu bom besedo namenil tudi letošnjemu zboru Alpinistov v Kamniški Bistrici. Že nekaj let poznam precej članov AO Kamnik in takoj mi je bilo jasno, da tega zbora ne smem zamuditi. Bilo je lepo srečati plezalske kolege in se globoko predkloniti in pokloniti poti, ki sta jo prerano zapustila Peter Mežnar in Aleš Holc. Ožji druščini, ki so prevzeli organizacijo tega dogodka, bi morali dati klobuk dol vsi po vrsti … res to emocijo je bilo čutiti, ne da se je samo z dobrimi predavanji, muziko in alkoholnimi hlapi pričarati. Bravo še enkrat! Kako smo lahko ljudje povezani in kako malo je potrebno, da osrečimo ljudi, ki jim življenje kruto obrne hrbet … upam, da smo Vama Dekleti dali majhen kamenček v gradnjo ogromnega stopnišče poti navzgor …

In seveda ne morem mimo odličnega predavanja svetovnih himalajskih legend v Vipavi. Nives Miroi in Roman Benet sta nam 18. oktobra naredila čudovit večer in pokazala, skozi odlično predavanje njuno polno in vsebinsko bogato življensko pot himalajskih vršacev, vzponov, padcev, solza sreče in žalosti. Preko sto petdeset občinstva je na koncu skoraj nadzemeljsko stoje ploskalo in dalo vsemu skupaj res krasen pečat. Nives in Roman v veselje mi je, da smo ta večer delili skupaj.

In že spet, kot toliko krat do sedaj se, kar tresem in dlani se mi potijo od treme in navdušenja, ko znova in znova in dan za dnem grabim nove odlične Grivelove stroje in se podim po smereh gor in dol in spet me nečloveško navija in sam sebe od nekje iz strani gledam, kako lepo je početi stvari, ki so del tebe in te tako nadzemljsko osrečujejo … znova in znova … leto za letom …

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker