Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzpon, ki ne bo zatonil v pozabo

20.10.1974


Arhiv PlanID
Za G-L pripravil: Genadij Štupar

nedelja, 20. oktober 1974, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2767

Nedeljski dnevnik - Jože Vidic: Beograd in Triglav – osvobojena istega dne

Ni znano, kdo je sešil zastavo, ki je pred tridesetimi leti zaplapolala na vrhu Triglava, niti ne vemo, kdo je vzel spominsko knjigo iz Aljaževega stolpa s podpisi udeležencev edinstvenega pohoda na Triglav

V muzeju ljudske revolucije v Ljubljani je razstavljena slika, ki prikazuje skupino borcev z razvito zastavo na vrhu Triglava. Dolgo v muzeju niso vedeli, kdo so borci na sliki, kdaj so razvili zastavo na Triglavu in zakaj. Danes vemo za imena štirih borcev in dveh aktivistk s terena, še vedno pa nam ni znano ime sedmega udeleženca tega slavnega pohoda.

Jože Rožman – Peter Angelca Vidic – Vlasta Ivanka Gracelj – Staretova
     
Franc Jernejc – Milče Anton Pretnar Bernard Rekelj

Seznanimo se z zgodovino slike, ki je v ospredju naše pozornosti.

Ko so septembra 1944 leta enote rdeče armade prodrle na mejo Jugoslavije, je NOVJ imela že ustanovljenih 15 korpusov s petdesetimi divizijami, šestnajst samostojnih brigad, 130 partizanskih odredov in drugih enot. V drugi polovici septembra 1944 leta je vrhovni komandant maršal Tito odpotoval v Moskvo, da bi se dogovoril o skupnih akcijah dveh armad v boju za osvoboditev naše domovine.
Borbe za osvoboditev Beograda so se začele 14. oktobra, dvajsetega oktobra pa je bil Beograd osvobojen.

Ves svobodni svet se je veselil te pomembne zmage, posebno radostno pa je ta vest odjeknila pri naših borcih v še okupiranem delu države.

20. oktobra 1944 leta se je jeseniško-bohinjski odred zadrževal v gozdu nad Bohinjem. Patrulje, ki so se vrnile iz doline, so poveljniku odreda poročale, da niso opazile nobenih premikov sovražnika. Zato so ob večernem mraku borci posedli okrog tabornega ognja in tiho prepevali partizanske pesmi. Le skupina kurirjev in političnih funkcionarjev se je stiskala okrog radioaparata in nestrpno čakala poročila radia svobodne Jugoslavije. Ta radijska postaja je oddajala poročila vsak dan ob osmih zvečer. Ob tej uri je pesem utihnila in borci so zaslišali znan glas iz starega radioaparata: »Govori radio svobodna Jugoslavija. Objavljamo vsemu svetu veselo novico: po šestih dneh ogorčenih bojev je naša vojska, ob podpori enot rdeče armade, danes zjutraj dokončno osvobodila Beograd. Čestitamo osvoboditeljem Beograda! Naprej do zmage - do popolnega zloma fašizma!«

Večerno tišino je prekinil gromki hura iz stotih grl navdušenih borcev. Vzkliki navdušenja so se pomešali z rafali mitraljezov, brzostrelk in streli iz pušk. Ljudje v dolini so prisluhnili čudnemu vzklikanju in si niso znali tega razložiti, Nemci so prestrašeni okrepili straže. Tako so borci jeseniško-bohinjskega odreda že 20. oktobra zvedeli, da je Beograd osvobojen. Takoj so sklicali sestanek SKOJ in poveljnik odreda Franc Jernejc-Milče je predlagal, da se sestavi patrulja, ki bo ponesla v čast osvoboditeljem Beograda zastavo na vrh Triglava. Iz vrst prostovoljcev je na pot odšlo pet tovarišev in sicer JOŽE ROŽMAN-PETER, politkomisar štabne čete, JANEZ GORIŠEK; odredni sekretar SKOJ, ime tretjega udeleženca iz odreda nam ni znano. S terena sta na pot odšli ANGELCA VIDIC-VLASTA iz Sela pri Žirovnici, članica okrajnega komiteja SKOJ za bohinjsko okrožje, in IVANKA STARE, članica okrajnega komiteja SKOJ za Bled. Med potjo sta se patrulji priključila še dva borca, kurirja.
Pot je bila zelo naporna, ker je ves čas deževalo, poleg tega pa je bila še taka megla, da se je patrulja le počasi lahko premikala. Pot jih je vodila iz Bohinja čez Uskovnico na Velo polje, kjer so prespali v planšarski koči. Skupino je vodil Jože Rožman. Šele na Velem polju so spoznali, kako nerodno so sestavili patruljo. Nihče od petih udeležencev še ni bil na Triglavu, to pa je pomenilo, da nihče ni poznal poti. Preveč je bilo veselja, da bi se spomnili na vodiča. Najrajši bi kar poleteli na Triglav in zavriskali. Toda človek nima kril. Iz zagate jih je rešilo naključje.
Tistega dne sta bila dva kurirja četrte gorenjske relejne linije s kurirske postaje v Bohinju na Doliču, kjer sta imela zvezo s primorskimi kurirji. Proti večeru sta se ustavila na Velem polju, kjer sta srečala partizansko patruljo z zastavo.
Poglejmo, kako se udeleženci spominjajo pohoda: Jože Rožman-Peter je glavni direktor Petrola v Ljubljani: »Poveljnik Milče je predlagal, naj bo v patrulji zastopnik vojske, SKOJ in mladinske organizacije s terena. Jaz sem zastopal vojsko, Gorišek skojevce, Vlasta in Ivanka pa mladince s terena. Ne spominjam se imena petega udeleženca. Po mojem mnenju smo šli na pot še pred dvajsetim oktobrom: dejali smo pojdimo, predno bomo mi na Triglavu, bo Beograd že osvobojen. Po poti smo gazili sneg, na vrhu Triglava pa je zapihala burja in pod nami se je odprla čudovita panorama Koroške, Gorenjske in Primorske vse do morja«

Anton Pretnar iz Zasipa pri Bledu: »Vračal sem se z Doliča pod Triglavom, kjer sem s primorskimi kurirji izmenjal pošto. Z menoj je bil kurir Bernard Rekelj iz Spodnjih Gorij, ki je sedaj projektant, gradbeni inženir in živi v Londonu. Ko sva prišla na Velo polje, sva srečala tri borce in dve aktivistki, ki so dejali, da gredo na Triglav. Rožman me je vprašal, če sem bil že kdaj na Triglavu. Povedal sem, da sem bil že pred vojno. Prosili so naju, naj jih vodiva. Nisem odklonil, čeprav bi moral nadaljevati pot. Na Velem polju smo prespali. Kako smo se zjutraj začudili, ko smo skozi okno zagledali pol metra svežega snega. Z Velega polja smo se povzpeli na Planiko, od tam na Kredarico in naprej na vrh Triglava. Ne spominjam se, kdo je bil sedmi udeleženec. Dobro pa se spominjam, da smo nosili palico, žico in zastavo. In še nekaj se dobro spominjam: ko smo izobesili zastavo, smo stopili v vrsto in se slikali, nato pa smo streljali salvo. Z Bernardom nisva imela hrane, zato sva jedla to, kar so nama drugi dali. Po tolikih letih lahko povem, da je bil komandir kurirske postaje zelo hud, ker sva samovoljno odšla na vrh Triglava.«

Angelca Vidic-Vlasta je sekretar tovarne Elan v Begunjah:
»Na vrhu Triglava smo se vsi udeleženci pohoda podpisali v vpisno knjigo,« pravi. »Nemalo smo se začudili, ko smo v knjigi zagledali podpise 48 nemških vojakov, ki so bili dva dni prej na Triglavu. To so bili zadnji nemški vojaki, ki so bili na Triglavu. Beograd in Triglav imata nekaj skupnega: isti dan osvoboditve.«
Gorišek je padel kot sekretar SKOJ neke brigade, vendar ni točno znano, iz katere vasi je bil doma. V kranjskem muzeju nimajo njegovih podatkov. Ni nam tudi znano, kdo je sešil zastavo, ki je pred tridesetimi leti zaplapolala na vrhu Triglava. Ne vemo, kdo je vzel spominsko knjigo iz Aljaževega stolpa, v kateri so podpisi vseh udeležencev pohoda.
Vsekakor je bil to edinstven pohod med vojno na Triglav, na katerega smo lahko ponosni.
Na pobudo Nedeljskega bo Planinska zveza Slovenije udeležencem tega vzpona podelila lepe spominske zahvalne plakete.

Jože Vidic

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker