Delo, Šport - Janez Porenta:... in vzeti malo počitka - Svetovna podprvakinja v težavnostnem športnem plezanju Mina Markovič pred finalom sezone v Kranju.
Po Martini Čufar, Nataliji Gros in sestrah Vidmar zdaj slovenski voz v športnem plezanju uspešno vleče Mina Markovič. Ptujčanka, ki živi v Ljubljani, trenira v Škofji Loki, srce pa je oddala Sežančanu, bo eden glavnih razlogov, da bo v nedeljo kranjska dvorana Zlato polje na finalni tekmi težavnostnega svetovnega pokala spet nabito polna.
Bo Mina Markovič pred domačimi navijači v Kranju še tretjič v karieri dvignila veliki globus za skupno zmago v težavnostnem svetovnem pokalu?
Niti ne vem točno, kako je s številkami, mislim pa, da imam za skupno zmago le še teoretične možnosti. S končnim dosežkom se ne obremenjujem, saj je bil prvi del sezone slabši, zdaj pa mi gre vse kot po maslu in najlepša nagrada zame bi bila v Kranju odplezati v skladu s trenutno pripravljenostjo.
Kaj je bil razlog za slabši začetek sezone?
Predvsem glava. Na začetku sezone sem se bolj posvetila balvanskemu plezanju, ogromno vložila vanj, a učinka, predvsem rezultatskega, ni bilo. Več sem se nadejala od težavnosti, a prav velika pričakovanja do sebe in posledično večja trema na tekmah so pripeljali do tega, da na tekmah nisem plezala, kot znam.
Težavnostna sezona svetovnega pokala se začne, še preden se balvanska konča. Vam to prepletanje povzroča kaj težav?
Prepletanje je zahtevno, sploh letos, ko mi je za prvo tekmo zmanjkal kak teden, dva. Biti v obeh panogah vrhunski in v najboljši trojici je domala nemogoče.
To pomeni, da so balvani pri vas še vedno nekoliko v drugem planu?
Nekaj časa sem stremela k temu, da bi postali enakovredni težavnosti, a se balvanski slog spreminja prav v nasprotno smer mojemu slogu plezanja, zato so res spet nekoliko v drugem planu. Letos sem jim posvetila ogromno treninga, precej sem naredila in napredovala. Zagotovo bom balvane še vključevala v trenažni proces, ker ti dajo ogromno znanja, moči in so odlična baza za težavnost.
Je glava pri plezanju pomembnejša od telesa?
V ključnih trenutkih zagotovo. Brez dobre telesne pripravljenosti seveda ni vrhunskih dosežkov, a če v ključnih trenutkih, ko se je treba hitro in pravilno odločiti, glava zataji, ti še trikrat bolj izurjeno telo ne bo prav nič pomagalo.
Vam študij psihologije kaj pomaga v tej smeri?
Psihološke teorije sicer ne, bolj mi pomaga kot neka aktivnost, s katero se ukvarjam poleg plezanja – da ni plezanje ena in edina stvar, ki jo imam v življenju. Študija sicer še nisem končala, v zadnjih nekaj mesecih pa se spet bolj ukvarjam s tem, kako ga spraviti pod streho.
Je bil naslov težavnostne svetovne podprvakinje za vas točka preloma v tej sezoni?
Da, čeprav se je rezultatska krivulja začela dvigovati že malo prej. Že na balvanskem SP, od katerega nisem pričakovala veliko, pa sem finale zgrešila za las, in na mastru v Arcu, kjer sem si zaslužila zmago, a so sodniki odločili drugače, so se mi stvari začele poklapljati. Drugo mesto v Gijonu je bilo pika na »i« enomesečnemu počasnemu vzponu in potrditev, da je s tako miselnostjo in pristopom vredno nadaljevati.
Je menjava selektorja na začetku sezone, vaš trener Roman Krajnik je nasledil Simona Margona, tudi kaj vplivala na vas?
Morda malo, a bistvenih sprememb ni bilo. Že prej je Roman kot trener hodil z nami na precej tekem, tudi ekipa, s katero delamo, je ostala bolj kot ne enaka, tako da večje spremembe niti nisem čutila. Je pa dobrodošlo, bolj domače, da je Roman kot selektor zdaj prisoten na vseh tekmovanjih, kar prej ni bil.
Džain Kim in vi že vrsto let krojite svetovni vrh, letos se je med zmagovalke na težavnostni tekmi svetovnega pokala vpisala le še Magdalena Röck. Torej se svetovni vrh ne širi?
Pozabili ste omeniti še Anak Verhoeven, ki sicer še ni zmagala, a že celo sezono, sploh pa nazadnje na azijski turneji, dokazuje, da je postala vsaj številka 3, saj je pokazala ogromen napredek. V primerjavi s tem, kako je bilo pred nekaj leti, ko sva se res borili zgolj midve z Džain, se vrh torej širi.
Na vrata pa močno trka še kopica mladih deklet, starih kvečjemu 21, 22 let. So to zlata leta za plezalke?
Lani se je začel, letos pa se nadaljuje pohod vala mladih plezalk, ki se priključujejo. Vendar pa so se z Džain, Majo Vidmar in mano zlata leta podaljšala za kakih pet let. Težko je govoriti o tem, navsezadnje ima Španec Ramon Julian Puigblanque, ki še vedno konstantno zmaguje, že 33 let.
Na meji popolnosti ste. Je sploh še kaj prostora za napredek?
Vedno se najde – tako v tehniki, pristopu, plezanju smeri na tekmah ... Na treningih vselej dodajamo nove metode, nova zaporedja plezanja smeri, nove sloge smeri, ki se v težavnosti kar precej spreminjajo. Še pred nekaj leti so bile smeri nekako bolj »levo-desno«, zadnje čase pa postajajo vse bolj dinamične, zanimive, kar od tebe zahteva bolj iznajdljivo plezanje, saj zaporedje ni vselej vidno s tal. Temu se je treba prilagajati, tako da je prostora za napredek še dovolj, enako kot tudi idej, kaj početi na treningu, da ne bi postal monoton in dolgočasen, mi pa naveličani.
So smeri na tekmah tudi vse zahtevnejše? Vi ste letos v Šanghaju priznali, da v tako težki smeri že dolgo niste plezali.
Lahko, da sem imela malce treme in sem se smeri lotila bolj trdo, toda postavitev v Wujiangu pri Šanghaju je bila zame res ekstremno težka, prišla sem do dveh tretjin in se do tja kar pošteno naplezala. V primerjavi s prejšnjimi leti, ko je tudi po več tekmovalk v finalu prišlo do vrha, so smeri zahtevnejše, kar je dobro.
V slovenskem športnem plezanju ste v zadnjem desetletju primat držala dekleta. Zdaj prihaja odličen rod mladih fantov na čelu z Domnom Škoficem. Se dekleta čutite ogrožena?
Ne, daleč od tega, skrajni čas je že bil. Domen res dobro trenira in dela, kapo dol za vse, kar je letos dosegel, vem pa, da je to še daleč od njegovega skrajnega dometa.
Ko smo že pri Domnu: nedavno je preplezal Solkanski most in požel precej pozornosti javnosti. Kako vi gledate na takšne podvige?
Ta podvig je bil v zadnjem času res odmeven, bil je zelo dobro zamišljen in fenomenalno izpeljan projekt, tudi zelo dobrodošel za promocijo. Verjetno pa je za Domna še vedno pomembnejše plezanje v skali, saj je zmogel že kar nekaj odmevnih, zelo težkih, spoštovanja vrednih smeri.
Pa vi in plezanje v skali?
Za zdaj je bolj priložnostno, toda napreduje in mislim, da bi lahko v prihodnjih letih slišali tudi kaj o tem.
V nedeljo bo dvorana v Zlatem polju spet nabito polna. Zakaj športno plezanje tako privlači široke množice?
Je zanimiv in atraktiven šport, v Sloveniji ima kar široko publiko, sploh v Kranju se vidi, da ljudje na tribunah vedo, kaj so prišli gledat. So izobražena publika. Ko pa se obetajo dobro plezanje in uspešni dosežki domačih tekmovalcev, še raje pridejo in še bolj spodbujajo.
Po 16 letih v plezanju vaše telo še naprej uspešno sledi peklenskemu ritmu. Vedno lažje ali vse težje?
Naj potrkam, da resnejših plezalnih poškodb doslej še nisem imela. Naj se za to zahvalim naravi, staršem, konstituciji, trenerjem za dobro vadbo, sebi za preventivo, ne vem. Po minuli sezoni, ko sem kar precej energije vložila v boj za globus, sem bila kar utrujena in sem potrebovala čas, da sem se spet sestavila. Letos pa sem šele ob zaključku sezone prišla na »prave obrate« in mi je kar žal, da se bliža koncu, saj se počutim še precej sveže.
S kranjsko tekmo se uradno končuje plezalna sezona. Tudi za vas?
Ne, čaka me še mesec dni plezalnih udejstvovanj, od vojaške tekme v Chamonixu do DP v Kranju. Ostaja pa tudi še želja po tekmovalnem oddihu, ko nameravam iti ven, v skalo, v Španijo. Definitivno pa decembra sledi počitek. Čeprav težko izprežem, vem, da si moram vzeti dva, tri tedne prosto, ker naša sezona traja od januarja, ko začnemo priprave, do konca novembra. V tem času deluješ na visokih obratih z le dnevom, dvema vmesnega počitka, pa še tega porabiš za prevoz na tekmo ali priprave. Vem, da se moram prisiliti in si vzeti nekaj počitka, kar pa ne pomeni, da dam po koncu sezone vse štiri od sebe.
Ko bo športno plezanje olimpijski šport, vi skoraj gotovo ne boste več v tekmovalnem pogonu. Vas to kaj peklí?
Plezanje bi si zaslužilo uvrstitev med olimpijske športe. Seveda bi bilo lepše sodelovati na OI in še tam zabeležiti kak odmeven rezultat, a je dovolj tudi drugih možnosti za potrditev. Grenak priokus ostaja, seveda pa OI, tudi če bi bile v igri, ne bi bile glavni razlog za udejstvovanje. Strast do športa mora biti na prvem mestu, sicer ne prideš daleč.
Že kaj razmišljate, kaj boste počeli čez pet, deset let?
To vprašanje je vedno nekje zadaj, a dokler sem v svetovnem vrhu in me ne mučijo poškodbe, z odgovorom nanj odlašam. Želim si ostati v plezanju in v stiku z njim, ker je to šport, ki mi daje energijo in mi je všeč, želim pa tudi končati študij psihologije in ga morda nekako vključiti v plezalno dogajanje.
Za katero mlado slovensko tekmovalko bi rekli, da bo v nekaj letih postala nova Mina Markovič?
Za zdaj je na tapeti komaj 15-letna mladinska svetovna prvakinja Janja Garnbret, ki je s slogom plezanja, pristopom, željo in motivacijo na zelo dobri poti. Morda se nam pridruži že prihodnje leto.
Če sva začela v Kranju, pa še končajva tam: vi ste letos zmagali na tekmi v Mokpoju, na domačem dvorišču glavne tekmice Džain Kim. Je domača stena v vašem športu sploh kakšna prednost?
Kranjska stena je resda domača, a možnosti treninga na njej nimam veliko, tako da jo poznam približno toliko ali le malenkost bolje kot tekmice, ki so na njej že večkrat nastopile. Odvisno od vsakega tekmovalca pa je, ali bo vzdušje in vse, kar ti domači teren ponuja, obrnil sebi v prid ali pa bo zanj težava.
Janez Porenta
Foto: Luka Fonda