Železar (1974) - Mitja Košir: Človek je v aktivnem odnosu z naravo. Vendar človek ni v središču dogajanja.
Narava obstoji tudi mimo človekovega vedenja o njej. Naše zavedanje ni pogoj obstoja sveta izven nas. Zato človekovo nenehno hotenje po odkrivanjih novih področij našega planeta in iskanje novih svetov nujno sovpada z napredovanjem človekovega miselnega razvoja.
Če je v prejšnjih dobah raziskovanje novih področij na zemlji pogojevala predvsem ekonomska potreba tistih, ki so zaradi akumulacije kapitala potrebovali nova tržišča in nova nahajališča naravnih bogastev, pa v našem trenutku postajajo raziskovanja predvsem prestižnega pomena, vključenega v nenehno blokovsko tekmovanje in zastraševanje. Kako lahko drugače imenujemo neprestano tekmo dveh supersil v vesolju? Triumf človeškega uma, ki se je že mnogo preje obrnil proti človeku samemu, um, ki je vedno obstajal, a ne vedno v umni obliki. Temu raziskovanju (tekmovanju) pa lahko postavimo nasproti tista raziskovanja, ki so dejansko znotraj človekovega humanizma, usmerjena k našemu planetu, zadnjim kotičkom Zemlje, na katere še ni stopila človeška noga.
Da, to so poleg morskih globin in planjav okrog severnega in južnega tečaja tudi številni gorski vrhovi in divje doline svetovnih velegorstev. Živimo v družbi, ki stremi k visokim, humanim ciljem, v »carstvo svobode«, kot je Marx imenoval družbo prihodnosti, komunizem. Srečujemo se z dobrimi in slabimi stranmi pionirstva v uvajanju samoupravljanja v družbeno stvarnost. Z novo ustavo smo daleč najnaprednejša družba v svetovni zgodovini. Delovnemu človeku v Jugoslaviji se odpirajo vse možnosti, da postane resnično sam svoja, svobodna osebnost, enakopraven udeleženec v procesu produkcije in delitve. Kot svoboden proizvajalec, ki sam odloča o proizvodu svojega dela, se lahko odloča tudi o stvareh, ki na prvi pogled izgledajo nepomembne, obrobne za premagovanje vsakdanjih težav.
Če je bila letos v Himalaji naša doslej številčno najmočnejša alpinistična odprava, ki je zahtevala precejšnja družbena sredstva, pomeni, da je vse skupaj še kako stvar slehernega našega delovnega človeka. Da smo se končno tudi Jugoslovani odločili in začeli stopati v korak z bogatimi narodi, ki že desetletja pošiljajo v Himalajo in druge visoke gore svoje alpiniste, pa pomeni, da nismo več tista majhna Jugoslavija, na meji med razvitim in nerazvitim svetom. To je ena plat medalje, kajti že se slišijo glasovi, za sedaj še umirjeni, ki pred te naše odprave postavljajo veliko vprašanje.
Zakaj pošiljamo nekaj naših najboljših alpinistov v Himalajo ali tudi kam drugam, medtem ko se množice naših delovnih ljudi po naših planinskih postojankah nimajo kje vsesti za mizo, ali se spočiti na postelji? Če bi denar, namenjen za odprave, uporabili pri sanaciji planinskih postojank, naši planinski organizaciji ne bi bilo potrebno le nemočno gledati nemogočo situacijo po naših gorah. Odgovor na vse to ni preprost, kajti tistega, ki od blizu pozna stanje, v katerem je večina naših planinskih postojank, zlasti v Julijcih, ne bo lahko prepričati.
Da se je množično planinstvo razvilo iz alpinizma, vemo. Prvi pristopi na vrhove Alp, kjer se več ali manj svetovna planinska zgodovina pričenja, so imeli povsem alpinistični značaj. Skozi stoletja so pogumni ljudje premagovali svoje biološke in psihične slabosti in potrjevali tudi na strmih gorskih grebenih resnico, da človek je največja vrednota za človeka. Le on sam si lahko približa neznano, to neznano spoznava in osvaja. Alpinizem je dobival vedno večje razsežnosti, iz fiksne ideje nekaterih posameznikov je postajal šport širokih ljudskih množic in ko so prav alpinisti na pomembnejše gorske vrhove speljali poti, jih zavarovali in jih napravili dostopnejše tudi gora nevajenim ljudem, se je rodilo planinstvo, masovna rekreativna panoga. Alpinist postaja vodnik tem množicam. Toda alpinizem je obdržal avantgarden značaj. Še danes, ko spisek neosvojenih gora na zemeljski obli hitro kopni, je ravno alpinizem tisto človekovo dejanje, ki kaže pot v zdravju koristno aktivnost vsakega, še posebno delovnega človeka.
Če je alpinizem v prednji patroli vsega raziskovanja, zanimivega za planinstvo kot resnično široko dejavnost, mu planinstvo tudi nekaj dolguje. Ne v smislu elitizma, ki ga ne priznavamo, temveč v smislu kvalitete, ki konstruktivno vpliva na kvantiteto. Kvantiteta se kvalitetno spreminja. Za to je dovolj, da spoznamo nujnost alpinističnih odprav, ki so najpomembnejša stimulacija ljudem, ki se z alpinizmom ukvarjajo.
Mi smo aktivna dežela, vodilna v skupini neuvrščenih, v prijateljskih odnosih z deželami v razvoju, dežela, ki se na vseh uradnih nivojih zavzema za premostitve globokih prepadov med revnimi in bogatimi. Svetovna velegorstva pa le z redkimi izjemami vsa leže na ozemljih tretjega sveta. Tako tudi gore postajajo tisti most, ki služi za prelivanje vse mogoče pomoči iz zahoda na vzhod iz severa na jug.
Že naša zunanja politika potrjuje to dejavnost, zavest naših ljudi, ki v tej dejavnosti vidijo tudi zbliževanje med narodi, pa mora presegati meje provincialnega. Malomeščanska mentaliteta, ki glorificira potrošništvo, se sicer upira temu gledanju na stvarnost, a človek bi ne bil človek, če bi se usmeril nazaj, njegov pogled je usmerjen v prihodnost, ki mora biti boljša od sedanjosti, kajti le v tem primeru zasluži ime prihodnost. Le taka prihodnost je resničnost. V tem snovanju imajo svoje mesto tudi človekove obrobne dejavnosti.
Alpinistično odpravarstvo je aktivno vključeno v razvoj vsega obstoječega, toda le toliko časa, dokler vnaša konstruktivno kritičnost v človekov odnos do narave. Ne moremo jih odpraviti z nobenim pravnim ukrepom, kajti so neločljiv del stvarnosti. Odpraviti stvarnost pa pomeni odpraviti sedanjost in s tem tudi prihodnost. Brez prihodnosti pa je človek brez smisla svoje eksistence, materialistično pojmovana zgodovina pa brez , svoje največje vrednote.
Mitja Košir
Železar, 21. november 1974