Življenje in svet: V predvojni dobi, a še bolj po nji si vse kulturne dežele bolj ali manj vneto prizadevajo, da bi posebno lepe ali značilne kose svojega ozemlja, ...
kjer se je narava ohranila kolikor toliko v prvotnem stanju, zaščitile pred napredujočo civilizacijo in ohranile vsaj nekatere ostanke nekdanje divjine. Amerika stopa v tem pogledu pač na čelu vseh drugih držav. Osnovala je rezervacije in zaščitna ozemlja, ki so nekatera tako velika kakor marsikatera srednja evropska država. Pri nas prvačijo v tem pogledu Nemčija, Češkoslovaška in Poljska. Tudi v Jugoslaviji, ki ima še dovolj nedotaknjene prirode, narašča od leta do leta gibanje, ki stremi za tem, da se vsaj nekaj ohrani v tem nedotaknjenem stanju našim potomcem.
Prvi večji poskus v tem pogledu je bil naš božansko lepi narodni park pod Triglavom, Komna in Dolina sedmerih jezer. Vemo pa vsi, da je ostal ta poskus, deloma zaradi nerazumevanja ljudi, deloma zavoljo premajhne odločnosti oblasti bolj na papirju in da preti tudi temu najlepšemu kosu slovenske dežele žalostna usoda mnogih drugih, danes za večno zašušmarjenih in oskrunjenih predelov. Zadnji čas je, da nastopimo v tem pogledu drugače in da si vzamemo za vzor druge napredne dežele, ki navzlic vsem potrebam svojega gospodarskega življenja in tujskega prometa vendarle, ne pozabljajo, kaj so dolžne naravi in bodočim pokolenjem.
Za primer vzemimo Švico, nje prekrasni narodni park ob dolini Ina, ob zgornjem Engadinu. Potnik, ki se pelje skozi to dolino, gorato in ne preveč značilno pročelje tega narodnega parka, bo opazil sprva samo visoka gorska pobočja, posamezne daljne vrhove. Tu pa tam se skozi ozke soteske zlivajo šumeči potoki iz njegovih nevidnih in samotnih dolov v In. Vse svoje naravne lepote odkrije zaščitena deželica samo potniku, ki se spusti na ozke in drzne steze iz Schanfa, Zerneza ali Scuola.
Steza iz Zerneza vodi v zibelko prirodnega parka, v dolino Cluozo, ki jo je Švicarska zveza za zaščito prirode pred 25 leti kot prvo proglasila za rezervacijo. To je divja dolina, vsa preraščena s temnimi borovci, presekana po kuloarih in meliščih, nad katerimi se dvigajo skalne stene. S teh se točijo hudourniki, ki se spodaj družijo v ozki soteski, odprti edino proti dolini Ina. Za stezo skozi Cluozo ob podivjani vodi ni prostora. Dvigati se mora daleč od dna do višine 2000 m, nad navpično pečevje. Čim bolj se dvigaš, tem divnejši pogled se ti nudi na prastaro vasico Zernez, na sinje ovoje Ina, na prekrasno zeleno in rumeno, skrbno obdelano dno Engadina, na mračno sotesko Cluozo in na čedalje številnejše vrhove, med katerimi se beli zasnežena piramida Piza Linarda.
Potem, ko se je steza ovila okrog hriba, ki zapira Cluozo, in je dosegla svojo najvišjo točko, se razgled povsem spremeni. Ne da bi pokrajina postala grandiozna ali še posebno slikovita: divjina doline, širina gozdovja borovcev, v katerih je nekoč vladal medved, sive pogreznine, kjer se razletavajo skalni plazovi, grla, v katerih bobnijo razpenjena vodovja, samotni pašniki, na katerih zaman iščeš sledov človeških bivališč vsa ta samotnost in prvobitnost je tisto, kar se te dojmi. Ostavil si Engadin z bogatimi vasmi, razkošnimi hoteli in vrvečim življenjem, tu si pa našel nenadejano nasprotje, osamelo žemljico, ki se polagoma povrača v nekdanje stanje. Sredi borovega in macesnovega gozda, na desnem bregu potoka in na dnu doline, naletiš hipoma na edino človeško zgradbo v tej žemljici, majhno planinsko kočo, zgrajeno iz drevesnih debel. Preprosta je kakor vse koče Švicarskega planinskega društva, postavljena samo za to, da se v nji spočiješ po celodnevnem, napornem hodu, da si okrepčaš telo, da se dobro naspiš na navadnih slamnicah. Vedno boš našel v njeni udobni in topli glavni sobi kakšnega prirodoslovca ali starega člana Zveze za zaščito prirode, a tudi oskrbnik koče ti bo vedel povedati nešteto zanimivosti iz preteklosti in življenja teh krajev.
Še ob koncu preteklega stoletja so živeli tod medvedi, risi in volkovi, lovci so jih iztrebili, kakor je živina začela iztrebljati najbolj redko in najlepšo planinsko floro. Danes nima v te kraje dostopa niti lovec niti pastir s svojimi čredami, nihče ne sme tu graditi in drvariti, nihče ne sme motiti živali in rastlinja v njihovem pokoju. Zveza se trudi na vso moč, da bi udomačila znova vsaj nekaj živali, ki so imele nekoč tu svoj dom. Ne smeš se začuditi, če boš zagledal kakšnega kozoroga, orjaškega brkatega sera ali planinskega orla. Gamzi, divji petelini, mrmotice, planinski zajci pa so že povsem običajna živad. Rastlinstvo, ki ga živina danes ne osmukava do tal, se obnavlja samo od sebe in je čudovito v svoji pestrosti in bogastvu. Dolina Cluoza pa je samo majhen del švicarskega narodnega parka. Če hočeš dobiti pregled nad njim, moraš preko planine Murtera, ki veže to dolino z dolino Spöla na travnato glavo Piza Terza, enega najlepših vrhov v zaščitnem ozemlju. Od tu se zagledaš v Cluozo, v strašne globine, skozi katere bobni Spöl. V grizonske vrhove in preko gora ter dolin do hribov, ki se dvigajo nad dolino Tavrü in dolino Minger, ki tudi še spadata k rezervaciji.
170 kvadratnih kilometrov meri vse to ozemlje, ki ga hoče Švica ohraniti v njegovi prapodobi svojim otrokom. 20 kvadratnih kilometrov več nego n. pr. ves Appenzellski kanton.
In mi, kaj bomo mi ohranili svojim otrokom?
Življenje in svet, 4. november 1934