Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Njegov zadnji vzpon

02.02.1941

dLib.si


Za G-L pripravil: France Malešič

nedelja, 2. februar 1941, ob 18:31, Boris Štupar, ogledov: 805

Jutro - Andrino Kopinšek: Veličastno se dvigajo zasnežene planine v okolici Bogatina.

Ostra, dražeča svetloba slepi in ne dovoljuje gledanja brez naočnikov. Medtem ko se je v koči pričela večerna zabava, sva zlezla midva na najino ležišče: inženir iz Francije in jaz. Oba sva molčala in le pritajeni glasovi harmonike iz jedilnice so motili tišino.
O čem je neki razmišljal Francoz poleg mene? Nemirno se je obračal na trdem ležišču, zaželeni sen ni hotel na njegove oči. Poznal sem ga samo bežno. Zvečer se mi je predstavil in prosil za skupno smučarsko turo za naslednji dan – kamorkoli. Ker sem bil sam, sem se prav rad odzval. Mimogrede mi je omenil, da je prišel iz Rumunije, kjer je bil v neki tovarni zaposlen kot obratovodja. Sedaj pa potuje v Francijo, da se odzove vojaškemu pozivu, kajti njegova domovina je že šest mesecev v vojni. Zadnje proste dneve je hotel brž izkoristiti za nekaj zimskih tur v naših Alpah.
Več nisem vedel.
Bila je še trda noč, ko sva se odpravila. Nema je stala koča v beli samoti. V kuhinji sva popila nekaj čaja in še lovila malo toplote. Oskrbnica nama je dala nekaj prigrizka v nahrbtnike ter nama nato, napol zaspana, želela srečno pot.
Enakomerno se je vila najina pot navkreber. Tu in tam sva uživala v kratkih spustih. Mesec je lil svojo srebrnomodro svetlobo, od zasnežnih bokov gora v belo vijugasto smučino, ki je ostajala za nama in se kopala v tej mehki svetlobi tja doli, prav do koče. Prav nič ni motilo božanske tišine tam gori na višini dvatisoč metrov. Niti besedice nisva spregovorila. S kakšnimi mislimi se je le ukvarjal moj spremljevalec? Drsel je v elegantnih vijugah pred menoj. Bil je dober smučar. To sem opazil že po prvi uri, ko sem prevzel vodstvo gori na sedlu.
Vzhajajoče sonce je poljubljalo skrajne vrhove in kmalu nato razlilo svojo rožnato luč v dolino. Najina okolica je žarela v treh barvah – v beli, modri in rožnati. Pokrajina je izgledala kot pastelna slika. Pogled se nama je odpiral tja daleč v Italijo.
Sedela sva na najvišjem vrhu. Dve majhni bitji, obdani od snega, nebesnega svoda, vetra, časa in večnosti. Počasi sva odstranila kože raz smuči ter razprostrla nekaj mokrih stvari na soncu. Mladi mož je pričel prvi govoriti: »Menda me ne boste popolnoma razumeli, če vam sedaj povem, da je najbrže – morda celo gotovo – to zadnja smučarska tura v mojem življenju. Zadnja, ki bo zaključila vrsto tolikih v domovini, v Švici, v Pirenejih in na Tirolskem!«
»Ne – nikakor ne!« sem odgovoril.
»Morate namreč vedeti, da potujem še jutri domov k svoji materi v Dijon in nato takoj dalje na fronto. Po preteku enega tedna bom že nekje v kakem bunkerju naše prve bojne linije.«
»Vi ste nekoliko črnogled, mon ingenieur!«
Izpraznil je svojo pipo na kandaharskem stremenu ter počasi razmazal po zarjavelem čelu belo kremo. »Da, samo mater še imam. Edini sin. Mej oče je padel v svetovni vojni.«
Molčal sem. Skozi črna očala sem opazoval, kako je veter trgal snežne zastave na grebenih.
»Sčasoma«, je nadaljeval Francoz, »postane človek kljub vsem idealom, mladosti in zdravju in celo kljub ljubezni in dobri službi pesimist! Ko je moj oče padel, sem bil še dijak – 17 let star. Takrat je moja mama od tuge skoraj zblaznela. Če izgubimo onega, ki nam je bil najbližji – tako je dejala vsa obupana – se nam zdi vse, kar je bilo do sedaj, kar je in kar bo še sledilo, popolnoma brezpomembno. Za vsakega človeka ima življenje določen smisel; ženi ga predstavlja njen mož! To so bile zopet in zopet njene besede. Tolažil sem jo s tem, da je bila pač vojna. Vsakdo ima nekoga in če bi vsak radi tega ostal doma, nikdar ne bi dosegli zmage in miru. Oče je padel za mir. Žrtvoval je svoje življenje za domovino, da bi zagotovil bodočemu rodu obstoj, ali jasneje povedano: padel je za večni mir.
Na to nisem našel odgovora.
»Danes ne mislim več tako. Danes vidim, da sva izgubila takrat naenkrat vse: moja mati svojega moža, jaz svojega očeta – za prazen nič. Kajti ako on svojega življenja ni žrtvoval za to, da bi nam prinesel mir in svobodo, potem njegova smrt ni imela smisla. Moja mati je bila prevarana ter za njo sedaj ni nobene utehe več – kakorkoli ji stvari predstavljam.«
Molčal je par trenutkov.
»Bilo je julija 1919. leta. Nad razrvanimi polji ob Sommi in Marni je pripekalo sonce – bleščeče sonce miru. Ta mir je bil tisti, ki je brezkončnim vrstam lesenih križev dajal globok smisel. Smisel, ki je blažil in sušil solze. Z materjo sva takrat stala ob očetovem grobu. Drhtel sem, kajti nisem se čutil dovolj močnega, da bi umiril bol svoje osivele matere. Toda, saj nisem imel koga tolažiti, kajti stala je s strogo odločnostjo pred gomilico, ki je krila v sebi njeno vse ter občutila, da se to njeno vse ne bo nikoli več povrnilo. Sklonila se je nad to rjavo zemljo, uravnala jo s svojo bledo roko, kakor bi hotela bolniku popraviti blazine, da bi mu bilo udobnejše. To je tista gesta milijon žen, milijon mater ob grobovih njihovih najdražjih. Poljubila me je zadržanih solz. Razumel jo in bil sem globoko hvaležen ta toliko hrabrost.«
Zopet je molčal. Nekje v daljavi se je sprožil plaz.
»Leto za letom sva hodila to težko pot k lesenemu križu, pod katerim je ležal on, poleg neštetih, ki jih je doletela ista smrt.
In sedaj se vračam domov, pa ne vem, kako ji naj obrazložim moj odhod na fronto – ne da bi lagal. Bojim se tega svidenja, a še mnogo bolj slovesa.«
Utihnil je. Pogledal je na uro ter pokazal proti koči. Razumel sem ga. »Leica« je še hitro lovila nekaj spominov, potem sva si pritrdila smučke. In že sva rezala smučine v krasni, neprekinjeni vožnji kar v enem v dolino do koče.
Še tisti večer sva se poslovila. Dobil sem naslov njegove matere in obljubil, da bom posnetke naše skupne ture poslal njej.
Dolgo sem gledal za njim, ko se je odsmučal. Spodaj pred gozdom je še enkrat za vriskal in mahal v slovo.
»Bon voyage!« sem zavpil. Potem ga ni bilo več.

*

Prišel je maj, potem junij in julij 1940. Velika ofenziva na zapadu se je končavala. Julija je dosegla zmeda v Franciji svoj višek. Ogromne vojske so bile že razbite. Prestrašene in obupane so iskale žene svoje može in sinove. Otroci so iskali starše, roditelji so povpraševali po svojih otrokih. A malokdo je vedel dati komu kako pojasnilo. Uradni aparat je odpovedal v tem obupnem preseljevanju narodov. Jeli mož še živ? Otrok ranjen? Brat ubit? Oče na varnem? Ne gori morda hiša? Še stoji hlev? Do kod so prodrli Nemci? Je bil to zadnji letalski napad?
Vse je tavalo brez pravega cilja, brez vednosti in brez smisla. Brezdomci, tujci v lastni domovini! Moderni pekel v deželi vzorne civilizacije. Inferno v dvajsetem stoletju.
Avgusta sem prejel pismo iz Marseillea. Na kratko mi je pisal neki pater v imenu tja pobegle, bolne inženirjeve matere. Zahvaljevala se je za lepe posnetke naših zasneženih planin, kateri bi njenega sina bili gotovo zelo razveselili. Henri (tako mu je bilo ime) je padel 8. ali 10. junija 1940 ob isti reki kakor pred leti njegov oče.
To je bilo vse.
Za dodatek je prosil pater, naj ne odgovorim na pismo, češ da gospa itak nima stalnega bivališča ali naslova. Potem pa, ker dvomi, da bo stara gospa še dolgo živela ...
Nisem odgovoril. Kdo neki bi našel odgovor na tako pismo? Vprašam: kdo?...
 

Andrino Kopinšek
Jutro, 2. februar 1941

eXTReMe Tracker