Sanela Bešič: Po delovni soboti sva se z Martinom predzadnjo sončno oktobrsko nedeljo v dopoldanskih urah odpravila preplezati Stanetovo smer v Veliki Šmohorici.
Ideja za obisk V. Šmohorice je padla v trenutku, ko se je med vožnjo pri vračanju iz službe Martinov pogled večkrat ustavljal na njihovi koroški Urški vedoč, da je v neposredni bližini vrha Uršlje gore tudi vrh imenovan V. Šmohorica. Njen vrh, ki je viden kot skalni rogelj meri v višino 1628 m in ni tako zelo poznan in obiskovan med plezalci, izjemoma pri Korošcih.
Več informacij o sami steni in smereh v njej sva iskala na netu in glavnino/podrobnosti našla v plezalnem vodniku Koroške 2, Peca in Uršlja gora. Ne netu prevladujejo zapisi domačih plezalcev, torej alpinistični klubi Koroške. Ugotavljava, da so si glede same skale obiskovalci enotni – skala je dobra in plezanje »ta pravo«.
In sva šla. Z avtomobilom sva se pripeljala do Naravskih ledin. Možno je parkirati pred kočo ali nekje 100 nižje pred kočo, kjer je ob makedamski cesti nekaj mest za parkiranje. Od tu sva šla dalje po markirani poti proti Uršlji. Široka pot se zložno vzpenja in se od planinske poti na Lužah odcepi v levo pri leseni hišici. Tu sta vidni dve lovski stezi, ena višje, druga nekoliko nižje – ta je prava. Lovska steza je dobro vidna in te pripelje v slabih 10 minutah do stene Velike Šmohorice na desni strani. Dobra ura dostopa normalnega/lahkotnega tempa.
Začetni raztežaj za ogrevanje ponudi previs s V+. Stopi rahlo spolzki, prsti še hladni in zato malo bolj zoprno, kot bi si želel. Na prvem sidrišču po skici ugotavljava, da naslednji raztežaj, ki je pred nama ne ustreza temu, kar dejansko vidiva, kajti konkretna streha je zapirala nadaljevanje čez. Tako hitro ugotoviva, da ne plezava načrtovano Stanetovo smer, ampak Zajedo. Vstopni del je pri obeh smereh previs z enako oceno in verjetno naju je to zavedlo. Poleg tega sva spodaj videla le eno linijo svedrovcev. Nadaljevala sva z raztežajem, ki je po oceni nekoliko težji in dejansko je bil občutno težji. Svedrovci so si sledili v kratkih razmikih in to je prišlo še kako prav, kajti pokončna in zračna zajeda ni ponujala izbire oprimkov, pa še tisti na voljo so bili bolj sloperji, stopi pa na trenje.
Po zajedi sledi malo težavna prečnica v levo (tik pod omenjeno streho), a z malo iznajdljivosti in »reševanja problema« se jo da lepo preplezati. Ne vpenjaš zadnjega kompleta (v desno) pred prečnico, ampak greš naravnost gor in prideš tik pod svedrovec. Po tem raztežaju je narejeno sidrišče za spust po vrvi. Smer pa se še nadaljuje vse do vrha skalnega roglja V. Šmohorice, po oceni III, IV. Od tu dalje ni veselje plezat, kajti skala je majava, odstopa od zemlje, veliko zemlje na sploh ter vlačenja po in čez borovce toliko, da imaš srečo, če si kakšne izmed štrlečih vej ne zapičiš v oko. Sam vrh je dokaj prostoren in na dosegu je roke razgledna točka na Uršlji gori ter prekrasen razgled na dolino in okolico. Spustiva se le nižje na sedlo ter strmo navzgor po vidni stezi. Vsega skupaj 15 minut.
Tako sva preplezala smer Zajeda, VI/IV-V, 130 m, Stanetova je pa nekoliko bolj desno in bo počakala na naslednje leto.
Obisk Velike Šmohorice se splača. Primeren dostop tudi za pozno dopoldansko odločitev ali zgodnjo popoldansko. Skala je zelo dobra za naše hribe. Opremljeno ravno tako. Ne priporočam pa ravno plezanja do vrha Šmohorice, ampak spust po vrvi na opremljenem sidrišču za to in tako je možnost izbire plezanje še kakšne druge smeri (jih je kar nekaj), kajti vse so bolj kot ne na kupu in dolžine 120-130 m. V primeru plezanja povsem do vrha je vsega cca 200 m.
Sliki sta iz plezalnega vodnika.
Sanela Bešič