Nedeljski dnevnik: Spomin na pionirja slovenskega himalajizma Aleša Kunaverja
Več kot petnajst let je stal na čelu jugoslovanskega alpinizma in bil načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije
Alpinizem je postregel že s številnimi zgodbami »od pekla do raja«, ena bolj zvenečih je nedvomno zgodba Aleša Kunaverja, ki je v pionirskem obdobju slovenskega himalajizma kot vodja šestih himalajskih odprav med letoma 1968 in 1984 naše alpiniste popeljal v sam svetovni vrh. Vodja in član številnih alpinističnih odprav in utemeljitelj slovenskega himalajizma se 2. novembra 1984 žal ni vrnil s helikopterskega poleta proti Triglavu.
Ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja (1935-1984) so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pod vodstvom Jožice Šparovec pripravili razstavo Himalajski vodja Aleš Kunaver. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju z Dušico Kunaver, ženo pokojnega Aleša Kunaverja, in ob pomoči nekaterih nekdanjih članov alpinističnih odprav, predvsem iz zbirke približno 5800 diapozitivov Aleša Kunaverja, ki jih je muzeju podarila družina Kunaver. Razstava želi obuditi spomin na utemeljitelja himalajstva Aleša Kunaverja. V petnajstih letih, od leta 1960, ko so šli prvič v Himalajo (odprava na Trisul v Indiji) in ko je bil Aleš Kunaver še član odprave, do 1975 so naši alpinisti dozoreli v najboljše alpinistično moštvo na svetu. Odprava na Makalu leta 1975 je preplezala do tedaj najtežjo veliko himalajsko steno, na vrh pa je stopilo kar sedem alpinistov. Leta 1981 so preplezali južno steno Lotseja in mednarodna alpinistična zveza UIAA je dosežek ocenila kot najtežji poseg v Himalaji dotlej.
Aleš Kunaver se je že zgodaj začel ukvarjati z alpinizmom, kar ni bilo nič čudnega. Njegov oče Pavel Kunaver je bil namreč starosta slovenskih alpinistov in član kluba drenovcev, predhodnika kasnejše Skale. Aleševa plezalna šola se je pričela na trdnjavi Šance na Ljubljanskem gradu in na Turncu pod Šmarno goro, pozneje pa se je razvil v vrhunskega alpinista. Preplezal je vrsto težkih smeri v slovenskih in evropskih stenah. Med temi ne moremo mimo prve zimske smeri v Čopovem stebru, ki jo je preplezal pozimi 1968 skupaj s Stanetom Belakom - Šraufom in Antonom Sazonovom - Tonačem. Aleš Kunaverje več kot petnajst let stal na čelu jugoslovanskega alpinizma in bil načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije ter predstavnik Jugoslavije pri Mednarodni alpinistični zvezi (UIAA). Pri tej mednarodni organizaciji je dobil kandidaturo za predsednika komisije za alpinizem, a volitev ni dočakal. 2. novembra 1984 se ni vrnil s helikopterskega poleta proti Triglavu. Prijatelju Toniju Hiebelerju iz Nemčije, ki je pisal knjigo Alpe iz zraka, je želel pomagati pri fotografiranju naših Julijcev, a helikopter s štirimi potniki je strmoglavil nad Blejsko Dobravo.
Fotografije, predstavljene na razstavi iz obdobja med letoma 1959 in 1984, želijo podati utrinke iz življenja v Nepalu, iz sedmih jugoslovanskih alpinističnih odprav (Trisul, Hindukuš, Anapurna, Makalu - leta 1972 in 1975, Lotse in Manaslu), iz šole za nepalske vodnike v Manangu, prav tako pa želijo prikazati Aleša Kunaverja kot filmskega snemalca, konstruktorja in zelo sposobnega vodjo, ki so ga cenili in mu zaupali vsi člani odprav. Avtor večine posnetkov na razstavi je Aleš Kunaver, nekaj posnetkov pa so naredili člani omenjenih odprav. Fotografski del razstave bo dopolnjevalo tudi gradivo v dveh vitrinah.
Razstava bo na ogled v Muzeju novejše zgodovine Slovenije od 4. novembra 2014 do 12. januarja 2015. Odprtje razstave bo v torek, 4. novembra, ob 18. uri. Avtorici razstave in kataloga v pripravi sta Jožica Šparovec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Dušica Kunaver, tudi znana publicistka in zbirateljica ljudskega izročila. (jš, dn)