Jutro: Ugotovitve dveh reševalcev pri iskanju ponesrečencev
Kamnik. 19. novembra
Kakor je že podrobno poročalo ponedeljsko »Jutro«, so mladi žrtvi planin, Jožeta Jezerška in Emo Černičevo, v soboto popoldne prenesli po okrešeljski poti v Logarsko dolino in ju pokopali v skupnem grobu na pokopališču v Solčavi. Pogreb v večerni uri je bil skromen, a zelo ganljiv.
Po povratku prve ekspedicije, ki je preiskala pot od Velike planine do Sedla, je dognano, da sta se Jezeršek in Černičeva ponesrečila v nedeljo, 28. oktobra zvečer, ko sta šla s sedla proti Okrešlju. Člana prve ekspedicije Sipo Kolman in Franc Ulčar sta ugotovila več zanimivih podrobnosti. Oba sta krenila že v četrtek zjutraj na Veliko planino, kjer jima je oskrbnik Andrejko povedal, da sta Jezeršek in Černičeva odšla z Velike planine v nedeljo po 7. uri zjutraj v smeri proti Konju. Na Dolu sta Kolman in Ulčar povprašala delavce, ki tam sekajo gozdove. Ti so se prav dobro spominjali, da so videli usodno nedeljo oba mlada planinca korakati proti Rseniku. Oba reševalca sta se nato povzpela na Konja, kjer sta pogrešanca našla vpisana v knjigi, Černičeva je v rubriki, od kod potujeta in kam, zapisala: »Velike planine po grebenih na Kamniško sedlo - Cojzovo kočo (Kokrško sedlo) - Krvavec«. Zmotila se je v datumu in je napisala 27. oktobra namesto 28. Jože Jezeršek pa je v opombi zapisal: »Krasno vreme. Nepopisno lep pogled na megleno morje, ki se razliva po nižavah.« Za njima je 3. novembra vpisan v knjigi na Konju še neki turist iz Celja, ki je označil pot z Velike planine na Korošico, Ojstrico, Logarsko dolino in v Celje.
Planinca Kolman in Ulčar sta na Presedljaju spet našla dvoje starejših sledi za Jezerškom in Černičevo in mlajšo sled za celjskim turistom. Na snegu so se prav razločno poznali tudi krogi, ki sta jih Jezeršek in tovarišica napravila s tem, da sta vtiskala v sneg posodo, ki sta jo vzela s seboj za kuhanje. Očividno sta tu južinala. Stopinje v snegu so bile vidne do Korošice. Kamor sta prišla med 11. in 12. uro. Koča na Korošici je bila zaprta. Reševalca sta se tu ločila. Ulčar je krenil na pot, ki vodi pod Dedcem čez Planjavski prelaz Suhadolnik na Sedlo in se je vrnil brez uspeha, ker ni našel nobene sledi. Kolman je šel po srednji poti proti Ojstrici in je res našel iste sledove kakor prej od Presedljaia do Korošice. To je bil znak, da sta šla Jezeršek in Černičeva na Ojstrico. Ker se je že bližala noč, sta reševalca preložila pot na Ojstrico na naslednji dan, da pregledata v knjigi, če se je ljubljanski turistovski par tudi tod vpisal in morda spremenil smer planinske ture. Ponoči pa je nastal velik vihar. Sneg je zapadel 25 cm visoko in zabrisal vse sledove. Kljub temu sta reševalca odšla s Korošice na Ojstrico, vendar pa nista mogla izkopati iz snega vpisne knjige. Krenila sta naprej proti Škarjam in na Planjavo ter pregledala vse previse in plazove, a nista mogla ničesar najti. Pot je bila zelo naporna zaradi novih snežnih zametov in poledenele poti. Najtežji je bil prehod preko Sandijevega plaza, tam kjer se je bil v snegu ponesrečil Sandi Wissiak.
Ko sta planinca prišla na Sedlo, sta jima Skalaša Biško in Kemperle povedala, da sta trupli že našla brata Erjavška. Po vsem tem je zdaj jasno, da sta Jezeršek in Černičeva ob lepem vremenu naglo premerila pot do Sedla, kamor sta prišla najbrž že v mraku. Hotela sta prenočiti na Okrešlju v zimski sobi, pa sta na poledeneli poti zdrsnila po plazu in strmoglavila čez 100 metrov visoko skalno steno, pod katero so ju našli mrtva. Še par 100 metrov poti bi morala premeriti, pa bi bila povsem izven nevarnosti. Neizprosna usoda je prekrižala račune tik pred ciljem in ju položila v rani grob.
Jutro, 20. november 1934