Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V jeseni na Golici

07.11.1934

dLib.si

sreda, 7. november 1934, ob 18:27, Boris Štupar, ogledov: 786

Jutro: Z veselim srcem sedeš v vlak. Naš vrli opoldanski gorenjec — že tolikokrat opisana, a večno lepa pot

Jesenice, kraj dela, trpljenja, tovarn, dima. Vesel si. ko jih zapuščaš. Ob glavni cesti markacija v hrib Sv. Križ-Golica. Po široki beli cesti se v lahnih serpentinah polagoma vzdiguješ. Vedno nižje pod teboj jeseniška dolina, po kateri se vije kot svetlosinji trak Sava Dolinka. Zrak je čistejši. Visoko pred teboj ugledaš kočo na vrhu Golice. Daleč je še do nje, posebno za turista »amaterja« kakor sem jaz. Moj sin postaja zgovornejši: »Mamica, le hitro gor, kaj gledaš okrog, hitro na vrh, z aeroplanom bi bil na vrhu kar v eni minuti! « Čisto sodoben je. Taka je pač mladina, hitra, brez miru in časa.

Čez uro in pol smo pri Sv. Križu. Pogled se odpre na lepo široko planinsko dolino — 1000 m visoko smo. Iz daljave te pozdravlja Triglav. Bog ve, zakaj nam je vsem tako drag. Turistu, neturistu, gospodu in kmetu dragocena svetinja. In kdorkoli bi se drznil okrniti to našo svetinjo, bi zadel na neizprosen odpor.
Lepo gorsko letovišče je Sv Križ — tudi za smučanje pravi raj. Povsod čistota, zmerne cene in prijaznost. Zvečeri se. Mesec sije vso noč.
Ob prvem svitu na pot po daljši, a zmerni Slovenski poti. Celo uro po lepi gozdni cesti ob svežem in bistrem potoku Jesenici. Dospemo do Savskih jam, — nekoč so tu kopali železno rudo. A zdaj je vse tiho, zapuščeno. Jutranje solnce prijetno greje, vedno prosteje dihamo in pot nas vodi v prekrasen bukov gozd. Ves je v solncu, kakor da je zlat in začaran. Po mehki poti stopamo kakor v pravljici. Zdaj pa zdaj se prikažejo vile — pravi moj sin.

Na planinci smo. Pastirske koče. Zvonček s pašnikov se oglaša in pri koči se oglaša pastir, pravi naš gorenjski tip. Kratkobeseden, a zato zanesljivejši, v duši preprost, nepokvarjen. »Hočete dobrega, svežega mleka?« me ogovori. O da, res je dobro. Vprašam ga, če pozna mesto. Da, pozna, a tja si ne želi. Lepše je tu in mleko je dobro.

Visoko smo že. Pod hribom korakamo proti Kočni. Tam je mala hišica. Naša obmejna straža. Sami bratje Srbi. Od daleč, prav tam od bolgarske meje so prišli k nam. A ljubijo naše kraje. Dobro se počutijo. Doma so in naše planine so jim pri srcu.
Na drugo stran je svoboden pogled na Korotan Drava se vije globoko pod nami. Nič tujega ni, vse je kakor tu pri nas. Naš Korotan! Moj sin je začuden in neverjetno se mu zdi, ko mu povem, da tam ni več naša domovina. Navdušen je za graničarje in spet enkrat se odloči za svoj bodoči poklic. Graničar bo, čuval bo naše planine ...

Pot se strmo dvigne k spodnji koči. Od tam je še pol ure do vrha. Srce utriplje po strmimi. Po pobočju ovčja čreda in z njo mlad pastir. Krotke so, nežne, te goliške ovčice. Pogled jim je nedoločen kakor vsemi živima bitjem, ki tu prebivajo.
Veter naznanja, da se bližamo vrhu. S Korotana prihaja Pozdrave nosi — enih
ki so tam in hrepeneče gledajo na vrh. Prav po vrhu gre meja, a Kadilnikova koča je naša. Vstop je dovoljen tudi Avstrijcem, dalje brez izkaznice ne smejo. Kako prijetno je v naših kočah! Prijazno nas postrežejo. Ko se okrepčamo, hajdi spet hitro ven. Veter je prenehal in solnce je v zatonu. Nepozaben prizor! Obzor je brez oblačka. Nasproti Triglav, ves blesteč v poslednjem solnčnem objemu Pod nami gozdovi, prelivajoči se v pestrih jesenskih barvah. Pri Sv. Križu se oglaša zvon Mir in pokoj! A z druge strani nas pozdravlja Veliki Klek, v dalji Dolomiti, v dolini Drava, Vrbsko in Blaško Jezero. O, vi vsi, ki v srcu nosite bolest, pridite sem in ozdravljeni, prerojeni boste! Tu ni treba cerkve, tu se naravnost pogovorimo z Bogom.

Nikica Z.
Jutro, 7. november 1934

eXTReMe Tracker