Jutro - Ivan Zika: Kamnik, 26. oktobra 1934
Gosta megla je legla na dolino in duši samotno družbo po lepi bistriški dolini. Mraz in vlaga glodata človeka do kosti. Vse je tiho, le od časa do časa zadoni skozi meglo zamolkel strel: delavci, ki gradijo cesto v Kamniško Bistrico, razstreljujejo poslednjo skalo pod Kraljevim hribom. Še dva, morda tri dni in položen bo temelj cesti v vsej dolžini od klanca pri Gaberju pa do Kopiš. Sredi novembra bo cesta gotova in bistriška dolina odprta velikemu prometu.
Pred Bistrico je konec megle in človeku se zdi, kakor bi ga nevidna roka nenadno pahnila v paradiž. Iz meglenega morja vstaja na desni in levi gozd, bistriški dom na idilični zeleni trati pri izvirku se blešči v zlatih žarkih, za njim pa strme v višino razsekani vrhovi naših skalnatih velikanov, ki se kopljejo v lastni krasoti. Nad vso to lepoto bistriškega raja pa je razpeto sinje nebo tako čisto in jasno, kakor ni nikoli v poletju. Solnce pripeka in sneg kar vidno zgineva s skalnih grebenov, kristalna snežnica pa se v ozkih curkih zaganja čez skalovje in po tesnih globelih nadaljuje pot v dolino. Noben vetrič ne moti skrivnostnega planinskega miru.
Onkraj izvira sameva v gluhi tišini umirajoče jesenske narave kraljevi lovski dvorec. Solnce, ki se je sklonilo že čisto k tlom in trudno hiti zimi nasproti, obžarja pročelje in pošilja tople žarke skozi odprta okna visokega nadstropja. Pod prvimi smrekami je majhna utica, ki so jo v otroškem veselju spletli iz vejevja mali princi, ko so se v letošnjem poletju radovali izleta v lepo planinsko naravo. Streho, pokrito z zelenim mahovjem je prvi sneg upognil, cvetje, s katerim so kraljeviči okrasili svojo utico, pa je ovenelo in žalostno odpada. V mrtvaški tišini se otožno sklanjajo k tlom črne zastave in človeku se stisne srce v trpki bolesti: umrl je gospodar, umrl je naš kralj, nikoli več ga ne bo v bistriški dvorec.
Družba, ki koraka proti Proseškemu jarka, obuja spomine na vladarjevo bivanje v Kamniški Bistrici. Na veliki, 9 metrov visoki in 15 metrov dolgi skali, ki stoji povsem na samem in je po široki razpoki dobila v ljudski domišljiji ime Žagana peč, je nekdo napisal z 20 cm visokimi, daleč vidnimi črkami:
Slava vitezu Aleksandru I. Planinci bomo čuvali Jugoslavijo!
Napis je okrog in okrog okrašen z zelenjem in zadnjimi jesenskimi cvetkami. Tu je bil kralj Aleksander na povabilo SLD na prvem lovu v Kamniški Bistrici v decembru 1921. Lovska sreča je bila vladarju mila. Ustrelil je gamsa, ki je imel krasno rogovje morda najlepše kar je padlo gamsov v Kamniških planinah.
Po uspešnem lovu pa je kralj na povratki od Žagane peči proti Bistrici usedel na navadne drvarske sani s katerimi vozijo pozimi hlode. Vozaču ki je sedel spredaj in vodil sani po izgaženi snežni poti, je kraljevo spremstvo naročalo, naj vozi počasi in previdno. Vozač se je strogo držal naročila in sanke so počasi drčale proti Bistrici. Na vrhu dolge strmine pa se krali obrne k vozaču:
— Ali ne gre hitreje?
— O, gre. Veličanstvo, samo bojim se, da Vam ne bo prav.
— Ne boj se zame. Poženi!
In sanke so švignile po strmini, da se je kar kadilo za njimi. Kraljevo spremstvo, ki je šlo naprej, je začudeno gledalo, ko so zdrvele po poti sanke s katerih je kralj ljubeznivo odzdravljal. Ko je kralj v Bistrici stopil s sani je zadovoljen pripomnil:
— Sijajno je bilo dečko!
V letu 1931. je že imela bistriško lovišče v najemu uprava dvornih lovišč in 23. avgusta 1931 se je kralj po popravljeni vozni poti pripeljal z avtomobilom na svoj drugi lov v Kamniško Bistrico. Lov je bil v Beli ob najkrasnejšem vremenu in je uspel v vsakem pogledu. Naslednje leto je vladar petkrat prihitel v bistriško dolino. Prvi lov 1. avgusta je bil posnet za zvočni film. S kraljevo dvojico so bili v Kamniški Bistrici tudi mnogi visoki gosti, ki so se udeležili lova.
Lepota Bistriške doline je tako navdušila vladarja da si je izbral Kamniško Bistrico za svoje najljubše lovišče, v katerem si je dal zgraditi tudi lovski dvorec. Zgradil ga je po načrtih arhitekta Plečnika ljubljanski stavbenik g. Matko Curk. Ko si je kraljeva dvojica pri svojem prvem obisku v letu 1933. ogledal dvorec, sta bila kralj in kraljica zelo zadovoljna z izbiro prostora in zamislijo zgradbe in sta izrazila priznanje projektantu in graditelja. Tudi lani je kralj zelo pogosto prihitel z Bleda v Bistrico in v lovišču je bilo več velikih pogonskih lovov. Kralja, kraljico in njihove goste so stalno spremljali na stojišča ravnatelji dvornih lovišč g. inž. Ciril Dimnik in šumarji gg. Ogris, Kofol, Hanzlowski, Presl in drugi. Nj. Vel kralju je bila lovska sreča v Kamniški Bistrici vedno izredno naklonjena. Priboril si je več krasnih lovskih trofej, izmed katerih je bilo pač najlepše še vedno rogovje gamsa, ki ga je bil ustrelil na svojem prvem lovu v l. 1921. Skoro enako trofejo je dobil lani 28. avgusta v dolini Bele pod Rseniško steno, ki bo odslej nosila ime: Aleksandrova stena.
Poleg naravnih krasot bistriške doline in lovskega bogastva velikega revirja je Nj. Vel. kralj Aleksander zelo cenil tudi vode iz izvirka Kamniške Bistrice. Ko se je nekoč vračala s svojimi spremstvom z lova se je ustavil ob izvirku in z zanimanjem opazoval kako iz skalnih razpok razpenjena Bistrica preskakuje skale in se zbira v mirnem smaragdno zelenem tolmunu ob mostu odkoder spet odhiti dalje po poti, ki si jo je izdolbla v trdo skalo. Ko je kralj izpil čašo kristalno čiste in mrzle vode iz izvirka mu je tako ugajala, da so mu jo morali vedno postreči na mizo pri obedu. Tudi, ko je bil na Bledu je imel najrajši vodo iz bistriškega izvirka kamor so jo vsak drugi dan prišli iskat iz Bleda.
Lani 16. avgusta je bil blagopokojni kralj Aleksander na lovu pod Brano. Ko je opazoval gamsa in si izbiral najlepšega samca za strel je visoko nad njim v kotličih, med Tursko goro in Kamniškim sedlom odjeknil strel. Ko so kralju povedali, da je bil na delu divji lovec, se je samo nasmehnil, rekel ni nič. Tudi ko je letos izpred dvorca v Bistrici opazoval planine, ki so žarele v vsej lepoti poletnega dne, je v Kalcih divji lovec streljal na gamsa in nato naglo zbežal po skalovju proti zapadu. Kralja pa to ni zmotilo pri opazovanju divjega gorskega sklada, ki s svojim strmimi zasekanimi stenami objema bistriško dolino. Kdo bi si takrat mislil, da vladar zadnjič občuduje lepoto našega gorskega sveta in se za vedno poslavlja od ljubljenih Kamniških Alp v katere je tako rad zahajal na prijetno lovsko razvedrilo.
Zdaj ne bo več našega viteškega vladarja v Kamniško Bistrico, a v slehernem srcu bo ostal svetel spomin na najvišjega prijatelja našega planinskega kraja. Dokler bo mogočna Žagana peč kljubovala naravnim silam bo z njene strme stene odsevala naša zaobljuba: Planinci bomo čuvali Jugoslavijo.
Človek se vrača iz Bistrice poln čudnih, otožnih misli, ki se jih ne more iznebiti. Iz svetlega solnčnega bistriškega raja vodi pot spet navzdol v megleno morje, ki ga noben vetrič ne premakne od tal. Še preden se zaveš, ni več paradiža, po katerem si hodil. Le megla teži dušo in ovija dolino s temnim, neprodirnim plaščem.
I. Z.
Jutro, 28. oktober 1934