Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzpon dveh naših dijakov na švicarske vrhove (1.)

28.10.1934

dLib.si


*19-letni Egon Lettner iz Maribora se je s 23-letnim Savom Domiceljem 25. julija 1936 ponesrečil v Triglavski severni steni (France Malešič, Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Didakta 2005, str. 157)


Egon Lettner in Ivan Mravljak

nedelja, 28. oktober 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1567

Jutro: Švicarske vrhove Monte Rosa, Breithorn in Matterhorn sta letos v avgustu zmagala dva 17-letna dijaka iz Maribora.

Lep in svojevrsten rekord dveh čilih mladeničev, ki sta se povzpela tako daleč brez vodnika. Preprosti iskreni opis njune poti objavljamo v naslednjem — (drugi del bo sledil ob tednu).

Priprave
Ni mi bilo še 15 let, ko sem postal turist. Tedaj sem prvič stopil v kraljestvo Zlatoroga in vzljubil planine tako, da komaj pričakujem vsako leto trenutka, ko jih lahko zopet pozdravim in pohitim v njih višine. Dasi še nisem do dobra spoznal naših prelepih planin in sem obšel samo nekatere zanimive poti, sem vendar zaželel spoznati še nekaj veličastnejšega. Različna alpinistična predavanja so me podžigala v želji, da bi prehodil in preplezal del švicarskih Alp. Razodel sem svoje misli in želje prijatelju Egonu*, ki je že priznan športnik, in ta je bil takoj navdušen za moje načrte. Tako se je pričela trnjeva pot k uresničevanju smelih sanj.

Vse leto sem inštruiral in zbiral denar, da sem ob koncu šolskega leta imel približno dovolj denarja. Ko sem s tem rešil gmotno stran izleta sem moral še fizično. Zato sva napravila v družbi z Radom tri plezalne ture v Julijskih Alpah, od katerih je bila glavna Jalovec (Hornova smer). Seveda sva rabila za švicarske Alpe boljšo opremo kot v Julijskih. Nabavila sva še cepin, dereze, šotor, zalogo živil in druge manjše stvari. Po dolgem trudu sem zbral in uredil tudi potrebne potne liste. Končno je napočila težko pričakovana ura odhoda.

S težkim nahrbtnikom in kovčegom oprtana sva vstopila soboto 11. avgusta zjutraj ob 3. v brzovlak. Še nekaj resnih opominov od skrbnih staršev, in vlak je oddrdral proti jutri. Po šesturni prijetni vožnji sva bila v Trstu, kjer sva se ustavila za 2 uri, da si ogledava življenje v pristanišču. Prekooceanski velikan, ki je ravno odhajal, je privabil precej ljudi, sicer pa so vse ogromne naprave počivale. Opoldne sva nadaljevala pot do Benetk in tu posetila umetnostno- zgodovinsko razstavo, ki je nama naklonila 70 % popusta na vseh italijanskih železnicah. Povzpela sva se tudi na stolp znamenite Markove cerkve, odkoder se nudi diven razgled čez vse mesto. V mraku sva šla na kolodvor in se odpeljala ob 20. dalje.

V Milanu sva samo prestopila in takoj drvela naprej. Ko sva na meji opravila običajne formalnosti, sva kmalu za Simplonskim tunelom prispela v Visp, kjer sva izstopila ob 3. zjutraj in nato malo podremala v čakalnici. Ob 6. sva vstopila v zermattski vlak. S precejšnjo brzino je zapustil začetno postajo in odbrzel po navadnih tračnicah, dokler ni opešal pri prvi strmini, kjer so zato prišli do veljave zobci. Zaman sva se ozirala na levo in desno, da bi ugledala gorske velikane; megla je ležala do doline in deževalo je.
Bila sva že obupana: češ kaj bo, če se vreme kmalu ne zjasni. Po dveh urah vožnje skozi številne tunele nad prepadi in skozi idilične poroke vasi sva prispela v Zermatt. Dež je ponehal, toda megla je še vedno pokrivala vrhove. Na peronu je stala dolga vrsta hotelskih uslužbencev, ki so samo čakali na migljaj tujca, da mu odvzamejo prtljago. Midva sva jo mahnila v središče Zermatta, zložila oba kovčega in nahrbtnika skupaj kraj ceste in sva šla iskat vsak na drugo stran, kje bi našla cenejšo sobo. Dobila sva jo v hotelu »Perren« za 2.50 fr., kar je tu najcenejše.

Ko sva znosila v sobo svoje stvari, sva šla ogledovat znamenito gorsko letovišče (1620 m). Gotovo presenečajo vsakega tujca številni krasni hoteli, ki zakrivajo še preostale koče domačinov. Trgovine so odprte tukaj od 7. zjutraj do 11. zvečer in trgovci imajo kar po cestah izloženo svoje blago, ne da bi kdo pazil nanj: zaupajo tujcu. Ker je bila ravno nedelja, sva imela priliko občudovati najelegantnejše toalete na promenadi. Pri tem naju prav nič ni motila okolnost, da sva bila sama najneelegantneje oblečena. Na vsak korak sva srečala kakega turista, čisto naravno: saj je Zermatt izhodišče v najvišje in najlepše evropske vrhove. Seznanila sva se s priletnim vodnikom, ki se je ponudil, da naju popelje na vrh Matterhorna. Čeprav sva izjavila, da hočeva doseči vrh brez vodnika, nama je rade volje dal pojasnila na številna vprašanja. Kar čudno se mi je zdelo, da nisem srečal niti enega berača. Popoldne sva se povzpela, da si bolj razgibljeva ude, do najbližje koče »Thee-Haus«, ki je že 1992 m visoko in odkoder se odpira krasen razgled na Matterhorn, Breithorn in druge gorske velikane.

Matterhorn je še bil zavit v meglo, toda čez par trenutkov se nama je odkril v vsej svoji veličastnosti, da sva obstala kakor prikovana; uzrla sva ga prvič. Komaj ga je Egon ujel na fotografsko ploščo se je vrh spet zavil v meglo. Nazaj sva hodila mimo mogočnih slapov in brzic. Nedaleč nad Zermattom je ograjen majhen skalnat hrib in v tem ograjenem prostoru gojijo kozoroge. Misleč na težko turo sva se vrnila v hotel. Vzela sva bila sicer zložljiv šotor s seboj, da bi si tako prihranila prenočišče v hotelu. Toda vožnja naju je precej izmučila in hotela sva se spet enkrat pošteno naspati. Pripravila sva torej vse potrebne stvari in jih zdevala v vsak v svoj nahrbtnik. Klinov nisva vzela s seboj, ker nama je vodnik rekel, da jih ne bova rabila.

Vreme onemogoči prvi naskok na Matterhorn
V ponedeljek naju je zbudilo šele pozno zermattsko solnce; ura je kazala že deveto. Hitro sva se oblekla, nekaj malega pojedla in se oprtala s težkima nahrbtnikoma. Še cepin v roke in hajd na pot. Solnce je pripekalo, ko sva jo mahala proti Hörnli-Hütte. Komaj stopiš iz Zermatta, si že v gozdu, ki pa ne sega nad 2000 m. Med potjo srečavaš številne majhne okrepčevalnice, ki ti nudijo izvrstno švicarsko mleko za 0.40 fr. čašo. Srečavala sva tudi številne turiste »malega kalibra«, ki povsod prevladujejo in ne grejo dalje kakor do koč: tu je zadnja postaja in okrepčevalnica za tako uboge želodčke. Solnce ni bilo več tako neusmiljeno, nebo se je že spet pooblačilo in ni obetalo nič dobrega.

Opoldne sva prišla v hotel »Lac noir« (2589), ki leži ob istoimenskem jezeru in je bil poln letoviščarjev. Pojedla sva juho in šla dalje. Pot je tako imenitno narejena, da lahko do »Cabane du Cervin« (3298 m) jahaš. Po peturni hoji sva prišla do te znamenite koče. Tik ob njej stoji hotel Belvédère, poln letoviščarjev dasi so cene sorazmerne izredni višinski legi. Turistov je malo v hotelu, večina jih gre v kočo. Komaj sva prestopila njen prag, se je nebo stemnilo in kmalu je bril okoli oglov mrzli vihar in zanašal debele snežinke. S skrbjo sva vsak trenutek hodila pred kočo gledat kako je z vremenom, toda snežilo je dalje in ni bilo izgleda na boljše vreme.

Partije, ki so prišle ta dan z vodniki, so spet odhajale, ker so vodniki izjavljali, da bo Matterhorn ves teden nedostopen. Kljub tem avtoritativnim izjavam nisva obupala. Po skromni večerji sva vse nepotrebne stvari vzela iz nahrbtnika in jih dala v košaro, ki jo ima tu vsak turist svojo. Tako — nahrbtnik je pripravljen. Zvečer sva še pomagala prikupnemu oskrbniku brisati posodo, potem sva šla spat. Ponoči se je snegu pridružila še toča, ki je nekaj časa ropotala po pločevinasti strehi, da ni nihče spal. V koči je bilo mrzlo in čeprav sem imel tri odeje me je vendar zeblo. (14. VIII.)
Ko sva drugo jutro ob 4. vstala, sva videla skozi okno, da je snega precej zapadlo in da vse zavilo v gosto meglo Zlezla sva nazaj pod odeje. Ob 8. sva šla spet gledat. Čevlji so škripali v sveže zapadlem snegu, ki je popolnoma prebelil Matterhorn. Zaenkrat res ni bilo misliti, da bi ga naskočila. Hajd nazaj v kočo! Ker je oskrbnik šel v Zermatt smo sami gospodarili in to naju je tako zbližalo z ostalimi turisti. Kar hitro smo postali prijateljsko iskreni tovariši in zavladalo je najprijetnejše razpoloženje. Turisti so bili vseh narodnosti in če se nismo mogli sporazumeti smo si pa kazali s prsti; smeha je bilo dovolj.

Po obedu so eni umivali posodo, jo brisali in pospravljali, drugi pometali in snažili, da je bila koča brž v najlepšem redu. Dopoldne je že spet snežilo. Ker za par dni naprej ni bilo nobenih izgledov za turo in ker nisva imela zadosti provijanta, sva se odpravila nazaj v Zermatt. Vrnila pa se nisva po isti poti, ampak čez Staffelske Alpe. Med potjo sva natrgala cel šop planink, ki tam rastejo kar med travo, na kateri se pase živina. Zvečer sva bila v Zermattu. Sklenila sva, da bova izrabila čas, dokler ne postane Matterhorn spet dostopen turistom, za drugo turo, pri kateri ni neobhodno potrebno lepo vreme. Zedinila sva se, da greva na Monte Roso in Breithorn.

Jutro, 28. oktober 1934

eXTReMe Tracker