Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Hagshu 2014 - poročilo

21.10.2014
PZS/G-L: Sporočilo za medije


G-L: o prvem pristopu na Hagshu (PL)


 

 

 

 

 


Foto: Marko Prezelj

Marko in Aleš med vzponom ... - foto Luka Lindič
Marko in Aleš med vzponom ... - foto Luka Lindič


Foto Marko Prezelj


Foto: Luka Lindič


Aleš v najzahtevnejšem zgornjem delu S stene Hagshuja
Foto Marko Prezelj


Bivak (6320 m) v S steni Hagshuja; foto Marko Prezelj


V zglajenem zgornjem delu stene; foto Marko Prdezelj


Zahtevno grebensko prečenje k glavnemu vrhu Hagshuja
Foto Marko Prezelj


Nova smer v servni steni Hagshuja; foto Marko Prezelj


Zahteven sestop po Poljski smeri; foto Luka Lindič




Marko in Aleš na vrhu Lažan (5750 m); foto Aleš Česen

 


Luka v Z steni Hana's mena; foto Marko Prezelj


Gorenjski glas, 24.10.2014, str. 32

torek, 21. oktober 2014, ob 21:28, Franci Savenc, ogledov: 3457

PZS: Na lanski SMAR odpravi na Phola Gangchen smo po tem, ko je zapadlo meter in pol snega, dobesedno zbežali nazaj v življenje.

Motivacije za ponoven poskus pri večini članov odprave ni bilo. Z Markom sva imela idejo za rešitev zelo zapletenega dostopa do stene in skupaj z Alešem Česnom smo želeli poskusiti ponovno.

Že v začetni fazi organizacije smo prejeli jasno sporočilo, da nas Kitajci niso pripravljeni ponovno sprejeti. Vsi trije smo bili zelo željni plezanja, zato smo hitro preusmerili misli in energijo v rezervni cilj Rimo III v Indiji. Lansko leto je bila po dolgem času tja spet organizirana angleška odprava, zato smo samozavestno zaprosili za dovoljenje. Optimizem je povečevalo komuniciranje z agencijo Rimo Expeditions, ki je prav tako pričakovala in obljubljala pozitiven odgovor IMF (Indian Mountaineering Foundation). Po tednih čakanja smo maja prejeli sporočilo, da angleška odprava, ki je želela ponovno poskusiti na Rimu III, ni dobila dovoljenja in da bo skoraj zagotovo tako tudi z nami. Na agenciji in IMF so nam svetovali, da si poiščemo drug cilj. 

Nepričakovan negativen odgovor nas je precej potrl, saj smo že začeli "živeti" s ciljem. Želja po plezanju je bila še vedno prevelika, da bi obupali. Po nekaj dneh zbiranja idej, smo se odločili, da zaprosimo za dovoljenje za Mukut Parbat. Pridobivanje dovoljenja za goro v soseščini Kameta naj bi bilo neproblematično. V nenehnem stiku z agencijo smo zato nadaljevali organizacijo vsega potrebnega. Kljub temu da nam IMF še ni izdal dovoljenja, nismo bili v skrbeh, saj je v navadi, da dovoljenje izdajo le nekaj tednov pred prihodom. Brez pomisleka smo kupili letalske vozovnice, nato pa so nas dva tedna pred odhodom šokirali s sporočilom, da bi bilo bolje, če si ponovno izberemo drug cilj. Zaman smo prosili IMF, naj nam sporočijo jasen odgovor. Dober teden pred odhodom smo precej obupani za nasvet prosili agencijo. Po tolikšnem energijskem vložku si je bilo težko zamisliti odpoved odprave. Na agenciji so nam predlagali Hagshu v Zanskarju, ki se je nedavno znašel na listi odprtih vrhov.

Ob prvih pogledih na skope informacije na internetu sam najprej nisem bil najbolj navdušen nad ciljem. Po pogovoru in premisleku se je pri vseh treh prebudila raziskovalna žilica in čez samo nekaj dni smo neobremenjeni poleteli proti Indiji z namenom vzpona na goro Hagshu. Informacije o vzponih in poskusih vzponov nanjo, eno najvišjih v Zanskarju, so bile težko dostopne in skope. Prvi vzpon na goro je brez dovoljenja naredila ekipa poljskih alpinistov po težavni smeri po JV grebenu leta 1989. Istega leta, le nekaj dni kasneje, so Angleži splezali na vrh gore skozi sistem serakov in žlebov vzhodne stene. Anglež John Barry je kasneje kar štirikrat poskušal v impozantni severni stani Hagshuja, vsakič neuspešno. Poleg teh skopih informacij smo na svetovnem spletu našli nekaj fotografij severne stene, ki pa niso bile dovolj kakovostne, da bi odražale njen značaj in strmino. Zgolj nekaj dni pred odhodom smo prek spleta izvedeli, da ima smele načrte v severni steni Hagshuja tudi legendarni angleški alpinist Mick Fowler. Napovedana sočasna aktivnost na isti gori nas ni preveč vznemirjala, zlasti ne po vsem birokratskem kaosu s strani IMF in nenehnim spreminjanjem ciljev zaradi njih.

Na IMF smo bili deležni govora z napotki, ki so jasno sporočali, da se je ta indijska organizacija že davno ustavila v času. Ker je satelitski telefon v Indiji strogo prepovedan, so nam svetovali, da v primeru nezgode na pomoč pokličemo z ognjem, kričanjem ali mahanjem z oblačili žive barve. Brez komentarjev smo zapustili zgradbo indijske gorniške ustanove z dovoljenjem za plezanje na Hagshu med 7. septembrom in 14. oktobrom. Ljudem, katerih edine gore so gore papirja v pisarnah, se niti sanja ne, kako potekajo stvari, ko si enkrat res globoko oz. visoko med velikimi gorami. Po poletu v Leh smo med urejanjem zadnjih stvari z agencijo prejeli sporočilo IMF, da moramo zapustiti bazni tabor najkasneje do 26. septembra, kar bi pomenilo le deset dni časa v bazi in res malo možnosti za uspeh. Jasno nam je bilo, da so šele sedaj opazili, da so nam izdali dovoljenje za isti cilj kot angleški ekipi (Mick Fowler, Paul Ramsden, Steve Burns, Ian Cartwright) in se znašli v neprijetnem položaju. Takšnih in drugačnih igric smo imeli že zdavnaj dovolj, zato smo njihov poziv ignorirali in se odpeljali naprej v Kargil, mesto blizu meje s Pakistanom. V mestu so nas sprejeli hladni ljudje in neprijazno vzdušje. Napetost med Indijo in Pakistanom na tem obmejnem območju pušča vidne posledice. Količina vojske v okolici je strašljiva. Že naslednji dan smo se odpeljali v Akshow, prijazno vas, ki močno spominja na Tibet. Tu se je začela naša dvodnevna hoja do baznega tabora. Zjutraj na dan začetka dostopa smo v vasi srečali dva Američana, ki sta nas presenetila z novico, da imata tudi ona dva oz. še tretji član, ki se je zaradi zdravstvenih težav vrnil nižje, dovoljenje za Hagshu z opozorilom, da lahko plezajo na vse vrhove razen Hagshu.

Po prečkanju reke Doda smo dostopali po prodnatem dnu doline reke Hagshu in drugi dan na začetku ledenika Hagshu prvič v živo zagledali istoimenski vrh Hagshu. Strma piramida je bila po močnih padavinah, katerih posledica so bile katastrofalne poplave v Srinagarju, pod debelo snežno odejo. Pogled nanjo nas je takoj očaral. Strmi ledni trakovi v severni steni, ki smo jo opazovali ves preostanek dostopa, pa so začeli jasno risati logične smeri. Po nekaj dneh bivanja v bazi je bila za nas najlepša med njimi zarisana ravno po sredini severne stene. Cilj je bil jasen.

Bazni tabor smo si postavili na moreni na zahodnem boku ledenika Hagshu na višini 4400 m. Že prvi dan bivanja v bazi smo poiskali prehod po moreni in ledeniku do pod severne stene. Med potjo smo uzrli izredno oster in estetski vrh nad bazo, ki je bil videti primerne višine in težavnosti za prvo aklimatizacijo. Zvečer smo v bazi že začeli pripravljati opremo za naslednji dan. Po zajtrku smo pripravili še hrano za dva dni in začeli dostopati do izrazitega sedla nad bazo, kjer se prične greben, ki nam je padel v oči prejšnji dan. Po morenskem rebru smo se povzpeli do ravnega dela ledenika, ki pada izpod izbrane gore proti bazi, in ga prečili. Na drugi strani smo se po snegu in skalah povzpeli na sedlo in si uredili bivak na višini 5100 m. Med kuhanjem smo opazovali okoliške gore, obsijane z zadnjimi sončnimi žarki, in se čedalje bolj zavedali alpinističnega potenciala v okolici. Naslednje jutro smo pozajtrkovali s prvimi sončnimi žarki in začeli hoditi in plezati po grebenu do vrha. Dlje ko je trajal vzpon, bolj nam je bilo jasno, da bomo na prvi turi dobili več, kot smo pričakovali. Greben se je izkazal za mnogo daljšega, kot smo pričakovali, s čisto spodobno težavnim plezanjem proti vrhu. Z vrha smo po krajšem razgledovanju sestopili po smeri vzpona s plezanjem navzdol in nekaj spusti po vrvi. Bivak na sedlu smo dosegli v mraku, zato smo tam še enkrat nenačrtovano prespali in naslednji dan sestopili v bazni tabor.

Po dvodnevnem počitku v bazi, kjer so nam ves čas bivanja v njej odlično hrano pripravljali kuhar in dva pomočnika, sta se Aleš in Mark odpravila postavit ABC pod Hagshu in si ogledat zahodno steno, ki je bila prav tako videti zanimiva. Del opreme sta jima pomagala nesti kuhar in pomočnik, sam pa sem zaradi prebavnih težav še en dan ostal v bazi. Ravno ta dan je v bazo prišla tudi angleška ekipa.

V zelo pospešenem tempu so prišli v bazo, da bi imeli na razpolago več časa. Takoj po spoznavanju so prešli na željo, da bi bilo bolje, če se mi osredotočimo na zahodno steno, ker imajo oni severno v mislih že več kot dvajset let. Povedal sem jim, da jim ne morem ničesar obljubiti. Aleš in Mark sta sicer tisti dan res raziskovala dostop do zahodne stene in možnosti vzpona v njej, vendar to niti približno ni pomenilo, da ne bomo poskusili severne stene, če nam bo ta bolj všeč. Naslednji dan sem tudi sam odšel do ABC na višini 4660 m in tam počakal Aleša in Marka, ki sta se ta dan povzpela na 5680 m visok vrh, s katerega se je lepo videl dostop do zahodne stene. Na poti nazaj sta raziskala še dostop do severne stene in naredila dober del gazi.

Naslednji dan smo pričeli zgodaj zjutraj z namenom, da se povzpnemo na sosednji vrh Hagshuja z imenom Hana's Men (ok. 6300 m). Izbrani cilj je ponujal dober razgled na Hagshu z vzhoda in možnost ogleda sestopa z glavnega vrha. Po triurnem dostopu z ABC smo začeli plezati po strmem kuloarju v zahodni steni gore. V dobrih snežnih razmerah smo hitro napredovali. Iskaje logičnih prehodov smo s samo nekaj skalnimi odstavki dosegli zahodno skalno rebro na višini okrog 6000 m. Po rebru smo se v uživaškem plezanju po večinoma kompaktni skali povzpeli do grebena na višini 6200 m in si uredili bivak. Do teme smo uživali v razgledih na Hagshu, ki je bil kot na dlani. Zjutraj smo v ostrem mrazu nadaljevali po grebenu na enega izmed vrhov Hana's Mena in nato s spusti po vrvi in plezanjem sestopili po severovzhodni steni. Še isti dan smo se mimo ABC spustili v bazo. V šotoru ABC smo odložili nekaj opreme in našli sporočilo angleške ekipe. Sliko severne stene Hagshuja z vrisano smerjo in besedili, kjer so nam sporočali, da so si izbrali narisano linijo. Začeli smo se smejati, saj se bila vrisana smer skoraj ista, kot smo si jo zamislili mi. Dejstvo je, da v danih razmerah smeri, ki je najprej padla v oči, ni treba risati na papir. Kam se bodo prvi plezalci v steni podali, je bilo jasno tudi brez tega.

Po treh dneh počitka v bazi, je bil čas za končanje igric. Ponovno smo odšli do ABC, tokrat z namenom, da preplezamo severno steno Hagshuja. Aklimatizirani smo bili odlično, zato smo načrtovali vzpon v lahkem in hitrem alpskem stilu. Z majhnih šotorom in dvema spalnima vrečama ter hrano za dva bivaka smo se ob treh zjutraj odpravili proti steni. Po dobrih dveh urah dostopanja smo zagazili v globok sipek sneg, ki so ga vetrovi in pršni plazovi nanosili iz severne stene. Po slabi uri gaženja so razmere spet začele dopuščati hitro napredovanje. Po snežnem stožcu smo se povzpeli do osrednjega dela severne stene. Plezali smo nenavezani in hitro dosegli najstrmejši del stene s strmimi lednimi prehodi. Sledil je zelo strm led, ki nas je presenetil s trdoto. Led je bil popolnoma zglajen od pršnih plazičev in zaradi mraza krhek kot steklo. Prav zaradi takšnih razmer nas je zgornji del stene presenetil s težavnostjo in nas upočasnil. V takšnem terenu je bilo nemogoče najti primerno mesto za bivak, zato smo plezanje nadaljevali pozno v noč, dokler si nismo ob dveh zjutraj, po 23 urah gaženja in plezanja, oddahnili na dobrem mestu za bivak na ozkem grebenu na višini 6320 m. Naslednji dan smo začeli pozno v znamenju preteklega 23-urnega delavnika. Šele sredi dneva smo s pomočjo toplega sonca, ki nas je na tej višini že dosegel, nadaljevali prijetno plezanje v skali in kmalu dosegli severni vrh. Od tu smo po grebenu s številnimi vzponi in spusti nadaljevali plezanje in gaženje do glavnega vrha. Pozna ura in lepo vreme sta nas pregovorila v bivak le nekaj metrov pod vrhom. Naslednje jutro smo ob čudovitih razgledih sestopili po Poljski smeri prvega pristopa na Hagshu. Med strmimi spusti po vrvi smo se strinjali, da so Poljaki leta 1989 opravili odlično delo.

Praktično ves čas smo s pomočjo plezanja navzdol in spustov po vrvi sledili tej zahtevni smeri, po kateri smo dosegli ledenik na južni strani gore. Tam smo začeli sestopati proti vzhodu do ledenika med Hagshujem in Hana's Menu. Med iskanjem najvarnejših prehodov med ledeniškimi razpokami smo se držali levega roba ledenika, kar pa nas je na koncu pripeljalo nad strmo steno, visoko dobra dva raztežaja, s široko krajno zevjo na dnu. Z dvema spustoma po vrvi in nekaj plezanja navzdol smo veseli dosegli ledenik med Hagshujem in Hana's Menom. Gaženje skorjastega snega nas je spet upočasnilo. Zadnji dve uri sestopa smo s pomočjo polne lune vijugali med ledeniškimi razpokami in zadovoljni dosegli ABC.

V tem času je bilo v okolici nasploh veliko aktivnosti. Ameriška ekipa je poskusila v severovzhodni steni Barnaja, a je morala žal obrniti zaradi padajočega kamenja. Po samo dnevu počitka so poskusili še z južne strani gore, kjer so priplezali zelo blizu vrha. Angleška ekipa se je razdelila na dve navezi. Ian in Steve sta se podala na lažji šesttisočak nad bazo, Mick in Paul pa v severno steno Hagshuja. Preplezala sta izrazit ozebnik v skrajno levem delu severne stene in se tretji dan plezanja na višini 6320 m priključila naši smeri, na mestu našega prvega bivaka. Po naših sledeh sta nadaljevala ves preostanek vzpona in cel sestop. Gaz in urejeni spusti po vrvi na sestopu so jima močno olajšali delo in celotni turi odvzeli dober del avanture. Tega sta se zavedala tudi sama.

Lepo vreme se je nadaljevalo, zato smo se po dveh dneh počitka vrnili do ABC z namenom vzpona v skalni steni v bližini. Po treh urah dostopa po strmi moreni in melišču smo se pod steno obrnili in sestopili nazaj na ledenik. Mrzel veter je prinesel sneg. Hitro smo pospravili ABC in zadovoljni z izkupičkom sestopili v bazo. Naslednji dan smo v bazi obiskali angleško ekipo. Mick in Paul sta se prav tako prejšnjega dne vrnila z uspešnega vzpona na Hagshu. Kljub vsemu sta bila vidno razočarana in razburjena, da smo jim pred nosom splezali »njihovo« smer. Razlagam, kako smo sploh pristali na Hagshuju in da nismo vedeli zanje, sta le stežka verjela. Šele po predstavljenih vseh zgodbah, ki krožijo v Angliji okoli Hagshuja, smo spoznali, da so goro res vzeli za svojo. Vsi smo se strinjali, da je bila za nastalo situacijo v prvi vrsti odgovorna IMF, ki kot kaže stežka sledi celo lastnemu delu. Konec bivanja v bazi nam je popestril medved, ki je vsako noč iskal hrano med šotori. Po nekaj obiskih smo se že tako navadili drug drugega, da smo brez večjih težav sobivali v bazi.

Na uradnem zaključku odprave na IMF so bili kot po navadi spet nasmejanih obrazov, kot da je vse v najlepšem redu. Njihov predsednik ni na srečanju niti z besedo omenil, zakaj smo prejeli sporočilo, da moramo bazo zapustiti v desetih dneh. Glede na to, da nas je to sporočilo močno pretreslo, smo jih prosili, da nam razložijo, zakaj se je to zgodilo. Predsednik je bil vidno zmeden, saj ni imel pametnega odgovora. Zaključil je, da oni vedo, da je za šesttisočak deset dni bivanja v bazi več kot dovolj. S tem je samo potrdil dejstvo, da na IMF ne vedo prav dosti o tehnično zahtevnih gorah, za katere se je treba najprej aklimatizirati. Svoje nestrinjanje smo mu jasno izrazili. Brez komentarja je zapustil sejno sobo. S takšnim početjem IMF ne koristi gorskemu turizmu v državi, saj z birokratskim odnosom odženejo marsikaterega obiskovalca, ki bi sicer prišel v njihove res lepe gore.

Tokratna odprava je bila močno zaznamovana z birokratskimi težavami, ki pa smo jih z veliko motivacije uspešno premagali. Vsi člani odprave smo se celotno odpravo odlično razumeli, tako da ob res lepem vremenu uspeh skorajda ni mogel izostati. V veliko podporo nam je bila Planinska zveza Slovenije, ki je podprla odpravo tudi s svojim fleksibilnim delovanjem. Tik pred odhodom smo namreč zaradi že omenjenih težav skoraj tedensko spreminjali cilje.

Preplezane smeri:
17. 9. Lažan (5750 m), Vzhodni greben, TD-, max M5, 700 m (ok. 2000 m dolžine), 8 h; prvenstvena.
24. 9. Hana's men, severni vrh (6300 m), Zahodna stena - zahodno rebro, TD, max IV, 1100 m, 6 h + 4 h; prvenstvena.
30. 9. Hagshu (6657 m), Severna stena, ED, 70-90°, III, 1350 m, 20 h + 4,5 h; prvenstvena.

Luka Lindič 

Oznake: ALP, HIM, PrV, VTG
eXTReMe Tracker