AO Tržič - Slavko Rožič: Ombigaichen je osupljiva gora, ki se dviga 2,3 kilometrov jugovzhodno od Ama Dablama 6340 metrov visoko,
... na dolgem grebenu, ki povezuje Ama Dablam z Baruntsejem.
Odprave na "Ombi" so redke, štiri odprave med 2006-2010 niso bile uspešne, doslej poročajo le o dveh uspešnih odpravah: prvi so nanj preplezali sir Edmund Hillary, James Milledge (UK) in Ang Tshering Sherpa (Nepal) [18. novembra 1960 preko SZ grebena. 3. decembra 2002 pa je vrh dosegla britanska odprava (Victor Saunders) s sedla Mingbo La po južnem grebenu.
Mini odprava tržiškega odseka v sestavi Blaž Belhar in Slavc Rožič sva si za cilj postavila vzpon na vrh preko JV stene. Glede na zgoraj omenjeno statistiko sva upala na najboljše, podatkov o razmerah pa nisva imela vse dokler nismo prvič videli stene, to je bilo na razcepu poti za T1 na Ama Dablamu, na višini 5200 metrov.
1. 10. 2014 sva iz Katmanduja odletela v Luklo in nadaljevala pot do Pangbocheja (3985 m), kjer sva organizirala vse potrebno za teden dni bivanja v BC pod goro.
Naslednji dan sva nadaljevala proti BT Ama Dablam in naprej proti T1 do višine 5000 metrov. Tempo aklimatizacije je bil hud, tako da nama eden od nosačev ni mogel več slediti in smo se utaborili tik pod grebenom na Normalki za Ama Dablam.
Naslednji dan smo se prestavili pod Ombigaichen, sprva lepa pot se prelevi v zoprno moreno, polno velikih skal in blokov. Tako sva že 5. 10. postavila BT in se pripravila na nadaljnjo aklimatizacijo ter vzpon. Spremljala sva vreme, vsak dan okrog 11h se je pooblačilo, noči in jutra pa so bila jasna.
V nekaj dneh sva se tudi dokončno prilagodila na višino, raziskala sva dostop do ledenika (5350 m) in čakala na ugoden trenutek. V tem času je nastopila tudi polna luna, kar je še olajšalo odločitev, da začneva ponoči in poskusiva do pooblačitve splezati steno.
V četrtek, 9. oktobra, ob treh sva pričela z vzponom. Luna je sijala, mraz grizel v roke in noge, vendar sva bila že malo pred šesto na vstopu v steno. Vstopila sva v sistem snežnih grap desno od JV grebena. Blaž je zaradi zdravstvenih težav v prvi tretjini stene odnehal, sam pa sem nadaljeval. Strmina je z višino naraščala in zadnjih nekaj sto metrov proti stiku z južnim grebenom je bilo strmih in plezanje zaradi slabih snežnih razmer precej zoprno. Nekaj metrov pred stikom z grebenom se je stena še zadnjič postavila pokonci, prhek sneg pa ni omogočal primernega kontakta s cepini in derezami. Glede na dejstvo, da sem bil sam in dobrih osemsto metrov nad vstopom, sem nerad, ampak žal moral priznati, da je vzpona tu konec. Višina 6200 metrov. Konec koncev je bilo potrebno po smeri splezati še nazaj, vrv v nahrbtniku mi ni nič pomagala.
Po dolgih dveh urah sestopanja ... korak nižje, prestavi cepin, druga noga, drug cepin ... sem bil malo pred dvanajsto nazaj pri vstopu, kjer me je čakal Blaž. Za celoten vzpon in sestop po steni sem porabil šest ur.
Z Blažem sva sestopila do baznega tabora in se odločila, da odpravo oz. poizkuse na Ombigaichen zaključiva. Vrha nisva dosegla, vendar je bila izkušnja pozitivna. Alpski vzponi, brez prednapetih vrvi v stenah so za oba izziv, ki se mu bova mogoče še kdaj odzvala.
Naslednji dan sva pospravila bazo in sestopila v dan hoje oddaljeni Pangboche. Ker sva imela še nekaj dni v rezervi sva se povzpela še do Kala Patarja, ki nudi enega najveličastnejših razgledov na Everest, Nuptse in Pumo Ri.
Tik pred poslabšanjem vremena, ki je na zahodu Nepala terajalo nekaj deset življenj trekerjev, sva že sestopila do Namche Bazarja in se z veliko sreče preko Lukle in Katmanduja predčasno vrnila domov.
Zahvaljujeva se AO Tržič za plačilo takse za vrh ter GRS Tržič za simbolično finančno podporo. Stroški na člana odprave so bili ok. 2400 EUR.
Slavko Rožič