Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (5.)

   Železar

 

 01.01.1965

Jlib.si

 

petek, 1. januar 1965, ob 09:36, Boris Štupar, ogledov: 1001

Železar - Marko Butinar: Doživetja prve jugoslovanske ekspedicije na Arktiki

Ob pol devetih so ulice oživele. To je čas, ko poleti odprejo trgovci svoje prodajalne in urade. V skladišču ob obali so nas že čakali naši zaboji. Vzeli smo si opremo za taborjenje in nekaj hrane. Ob obali v močno zapuščenem parku smo postavili dva modra šotora. Še preden smo pojedli konzervirane polnjene paprike, nas je obiskal policaj v civilu in nam svetoval, da do štirih popoldan zapustimo ta prostor. Prijazen mlad novinar nam je po kratkem pomenku kar na zemljo narisal pot do campinga.

V prijetnem brezovem gozdičku na južnem delu otoka smo se ponovno utaborili in utrujeni od potovanja kmalu zaspali. Prebudili smo se šele sredi dopoldneva. Kmalu po zajtrku nas je presenetila domača govorica. Obiskal nas je naš rojak. Ivica Polanščak, ki je tu profesor geografije. S seboj je pripeljal svoje učence, posedli smo na blazine in spalne vreče. Dekleta in fantje so nas spraševali o Jugoslaviji, o morju in vsem, kar zanima mlade ljudi. Skupaj smo si ogledali še mestni muzej, ki je zelo zanimiv.
Zvečer smo se zbrali pri Ivici na domu. Gostitelj nam je pripovedoval o Svalbardu, ki je od norveške obale oddaljen 900 km. Kmalu smo s pogovora o gorah prešli na pogovor o domačih krajih, vmes pa jedli njihovo nacionalno jed — nekakšne palačinke, pečene v posebnem modelu in namazane s kozjim sirom.
Ob 10. uri zvečer, ko smo se poslovili, je bilo zunaj svetlo kot zjutraj. To nas je sprva motilo. Vajeni teme zvečer kar nismo mogli zaspati in smo le od časa do časa malo zadremali. Toda kmalu smo se privadili.
Naslednji dan smo se z vso opremo iz campinga preselili v pristanišče, kjer je bila zasidrana ladja Lyngen. Številni naši zaboji — tono so tehtali vsi skupaj— so čakali, da jih bodo z vitlom spustili v podpalubje. Še nekaj kartic prijateljem v domovini, sprehod po mestu, kjer smo si kupili nekaj malenkosti za na pot in posloviti se moramo od rojaka Iva in njegovih učencev, ker nas ladijski zvon kliče na krov.

Ladja je počasi zapuščala obalo. Za nekaj tednov se poslavljamo od ljudi. Z mešanimi občutki mahamo v slovo novim znancem in prijateljem. Mesto, ki ga zdaj gledamo pod mogočnimi loki mostu, ki veže otok s kopnim, ostaja za nami. Sredi noči smo bili budni, ladja se je pozibavala. da nas je premetavalo po posteljah. Valovi daleč na odprtem morju niso prizanašali mali ladjici, s katero plovemo proti obalam Svalbarda.
Zjutraj nas je bilo le nekaj za bogato obloženo mizo, drugi so ostali v kajutah in z nami vred preklinjali razburkano morje, šele, ko sme bili že blizu Medvedjih otokov, se je morje umirilo. Ti otoki so bolj poznani po številnih pticah kot po medvedih, po katerih so dobili ime.
Sedaj smo bili nekako na pol poti. Z nami potuje na Svalbard tudi norveška odprava, ki bo v Isfjordu iskala nafto. Na Svalbardu se bosta izkrcala tudi dva Avstrijca, ki prideta na krov le; kadar je kaj zanimivega za fotografirati. Tudi nek Francoz neprestano leta po krovu in fotografira številne ptice. Sredi dopoldneva smo prvič zagledali daleč na severovzhodu belo črto — rob zaledenelega morja. Kmalu nato so se v morju zasvetile prve večje plošče ledu. Po enourni plovbi so bile vse redkejše, čez čas pa so izginile. Popoldan smo zagledali daleč na severu vrhove gora. Med njimi in nami je zaledeneio morje, tako da so videti še večje in mogočnejše. Obsijane od sonca in vse zasnežene so se nam zdele kar nekam domače.

Nenadoma je pred nami v morju ledena zapora. »Lyngen« je zmanjšala hitrost in tam, kjer je bila pregraja najožja, s kljunom zarezala v led. Plošče se drobe in hrešče lomijo ob ladijskem trupu. To je bil naš prvi stik s plavajočim ledom ki tava po morju kot oblaki po nebu. Večjih kosov se ladja izogiba, manjše pa razpolovi in pusti za seboj v razpenjeni sledi.
Zvečer je skozi oblake prodrlo sonce. Res ni toplo, toda med nas prinaša življenje in vedrino. Ladja se je vse pogosteje stresala ob udarcih z ledenimi ploščami, toda počasi in sigurno smo vseeno puščali milje za seboj. Zgodaj zjutraj se je »Lyngen« prebijala skozi debelo plast snega in ledu proti obali. Toda nekaj kilometrov pred obalo je obtičala vklenjena v ledene klade. Na obali, rtu Capp Linne, je meteorološki observatorij, kjer bodo gostovali člani norveške odprave. Med ledenimi ploščami smo opazili čoln, ki se je prebijal k ladji. Toda obstal je v ledu nedaleč od ladje. Oba moža v njem sta izstopila in gazeč sneg na plavajoči ploskvi ledu poskušala spraviti čoln v preliv med ledene bloke. Na obali se je dvignil v zrak helikopter, toda še preden je obstal na plavajočem ledu, sta tudi možaka že spravila čoln spet v vodo. Pristala sta ob ladji in sprejela člane norveške odprave. »Lyngen« pa je nadaljevala pot proti Svalbardu.

Pozno popoldan smo prispeli v Kongsfjord. Okrog nas je bilo vse polno gora, ledenikov, vrhov na debelo pokritih s snegom, ki so se bleščali v soncu. Daleč na severu smo opazili Tri krone, vrhove, ki so najbolj impozantni in o katerih smo brali že doma. Potem smo zagledali v bleščeči belini strmin nad obalo, tam daleč skoraj ob koncu fjorda, temno liso. Vse bolj se je večala in kmalu smo skozi daljnogled opažih nekaj zgradb. To je Ny Alesund, kraj, kjer bomo prvič stopili na tla Arktike. »Lyngen« se mu hitro približuje. Kmalu smo lahko že s prostim očesom razločil: rudniške naprave na ravnici. Vsi potniki smo se zbrali na kljunu.

Precej časa je minilo, da smo lahko zapustili ladjo in stopili na pomol. Po lesenem, okrog 100 metrov dolgem mostu, smo s pomola prišli na kopno. Visoko nad mostom je transportni trak, s katerim so nalagali na ladje alesundski antracit. Veliki kupi premoga in šestnadstropna stavba separacije s številnimi transportnimi trakovi je bilo prvo, kar nam je vzbudilo pozornost. Naselje se razprostira za rudniški objekti pod vznožjem zasneženega vrha. Ustvarja vtis zapuščenosti. Slika Ny Alesunda v teh urar res ni bila vesela. Med sicer ličnimi in živo pobarvanimi hišicami je bilo na kupe snega in ostale navlake. Gaz je v zvodenelem južnem snegu vodila le do pošte, trgovine in zgradbe, pred katero je na jamboru plapolala norveška zastava. Tu je vse najsevernejše na svetu. Od pošte, trgovine, radijske postaje, bolnišnice, do šele. Pravijo, da živi tu tudi najsevernejša mačka na svetu, kar bo držalo, saj je naselje na skoraj 79°.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Marko Butinar
Železar, 1. januar 1965

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker