Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (4.)

   Železar

 

 19.12.1964

Jlib.si

 

sobota, 19. december 1964, ob 09:04, Boris Štupar, ogledov: 777

Železar - Marko Butinar: Doživetja prve jugoslovanske ekspedicije na Arktiki

Malo preje je upravnik sicer odslovil dva Nemca, toda ko smo mu povedali, od kje smo in kam gremo, je našel za nas v kuhinji čaj in nekaj peciva. V prijetnem kotičku dnevnega prostora nam g. Than pripoveduje mnogo zanimivega o mestu.

V minuli vojni je bilo mesto in pristanišče popolnoma uničeno, po vojni pa je doživelo pravi preporod. Zraslo je iz ruševin in žrtev mnogih, ki so omahnili v bojih za obrambo mesta med silovitim napadom Nemcev. Luka v Narviku je znana po vsem svetu po legendarnih braniteljih in nič manj po svoji pomembnosti. Mesto skorajda dobesedno živi od transporta švedske rude, morje v Narviku pozimi ne zamrzne kot na Švedskem v Botniškem zalivu. Tako tisoče ton železne rude daje kruh Švedom in Norvežanom.

Polnoč je, toda sonce sije še vedno enako močno. Zaspimo šele, ko z zavesami zagrnemo okna. Dopoldan smo obiskali muzej, kjer nas je pričakala prijazn a gospa Johnsen, predsednica Združenja borcev. Ogledali smo si muzej, potem pa se odpeljali na pokopališče in položili venec na spomenik padlim vojakom. Ob obali smo se odpeljali v 12 km oddaljeni Beisfjord, kjer je bilo ujetniško taborišče in se spomnili stotine naših ljudi, ki so tako daleč od domovine umirali in trpeli. Ko smo se vračali, nas je ustavil starejši možakar in nas povabil na svoj dom, ko je zvedel, od kod smo. Žena nam je natočila limonade, on pa obujal spomine in pripovedoval o taborišču, o internirancih ter nam pokazal šatuljo za cigarete s posvetilom v srbohrvaščini, izdelano iz aluminija. Dal mu jo je eden od internirancev, katerim je pomagal s kosom kruha in prijazno besedo. Preden smo se poslovili, nam je žena natrgala še rož. Segli smo si v roko in zdelo se nam je kot da se poslavljamo od starih znancev. Dobri, preprosti so ti ljudje, vrata njihovih domov so odprta vsakomur. O tem smo se pozneje še mnogokrat prepričali.

V Narviku nas je g. Johnsen predstavila špediterju g. Björnstatu, ki je obenem danski vicekonzul. Ko smo potožili, da so nam pomotoma poslali zaboje z opremo naprej z vlakom v sto kilometrov oddaljeni Haarstadt, nam je velikodušno obljubil, da jo lahko že naslednji dan zjutraj dvignemo v Tromsoju. Po naključju smo spoznali še zelo prijaznega alpinista g. Trygve Romsloea, ki nam je na avtobusni postaji ob odhodu podaril knjige o Svalbardu. Avtobus je odpeljal po strmih ulicah k obali in na trajekt. Moramo na nasprotno stran fjorda.
Kmalu so se kolesa zavrtela po gladkem makadamskem cestišču, mimo divjih gorskih potokov proti sedlu med gorami. Gore so strme in vrhovi zasneženi, pod njimi pa so skromno s skrivenčenim drevjem zaraščena pobočja. Monotonost pokrajine nas je uspavala in zbudili smo se šele ob 6. uri zjutraj, ko smo prispeli na prazne ulice Tromsöja, pristaniškega mesta na Lofotih.

Mesto je v teh jutranjih urah zapuščeno, trgovine in uradi zaprti. Živo obarvane lesene zgradbe nas spominjajo na prizore iz filmov o divjem zahodu. To so prijetni domovi tromsöjskih družin, v kar smo se naslednji dan prepričali, ko nas je povabil k sebi na dom naš rojak Ivica Polanščak. Tromsö leži na otoku in je eno izmed najsevernejših norveških pristanišč. Bilo je izhodišče številnih polarnih raziskovalcev, med njimi Amundsena, Nansena in drugih. Po površini je eno izmed največjih na svetu, čeprav šteje le 14.000 prebivalcev. Stavbe so raztresene po vsem otoku v strmini nad obalo. Prodajaln laponskih ročnih izdelkov, kož medvedov, tjulnjev in polarnih lisic je vse polno. V vsaki prodajajo tudi okusne pletenine z znanimi norveškimi vzorci.

Mako Butinar
Železar, 19. december 1964

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker