Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (2.)

   Železar

 

 21.11.1964

Jlib.si

 

sobota, 21. november 1964, ob 08:26, Boris Štupar, ogledov: 843

Železar (1964) - Marko Butinar: Doživetja prve jugoslovanske ekspedicije na Arktiki

Eden izmed njih, Anglež John Langyear, pa je potem 1906. leta ustanovil prvo pomembnejšo svalbardsko rudniško podjetje. Po njemu se danes imenuje glavna naselbina otočja, Langyearbyen, kjer še danes Norvežani kopljejo premog. Danes pa je precej drugače. Že tri desetletja vozi iz Norveške proti otočju majhna turistična ladja »Lyngen«. Skoro vsakokrat se izkrca dobro opremljena ekspedicija, ki tu preživi nekaj mesecev. Mnoge izmed njih so znanstvene, v zadnjem času pa ja postal Svalbard izredno zanimiv tudi za alpiniste. Mnoge avstrijske, nemške in italijanske ekspedicije so obiskale to otočje v minulih letih in tu preplezale številne stene in vrhove.

Letošnje leto pa je bilo srečno tudi za našo prvo jugoslovansko odpravo, ki se je namenila, da prestopi prag Arktike. Kaj vse smo doživeli, videli in spoznali, o tem bom pripovedoval.
Dolge tedne je bilo v prostorih Planinske zveze Slovenije v Ljubljani izredno živahno. Vrstile so se seje, kar tri odprave so odhajale na pot. Načelnik komisije za odprave v tuja gorstva ing. Šegula Pavle je imel polne roke dela. Žrtvoval je ves svoj prosti čas, a pomagali smo mu vsi kolikor smo mu mogli. Sredi maja smo čakali le še na privoljenje norveške ambasade, da lahko odpotujemo proti goram severa. Pripravljeni so bili seznami hrane za dva meseca, oprema je že pakirana čakala v skladišču zveze. Pri družbi Tröms Fylkes dampskibselkap v Tromsoju smo imeli že rezervirano kajuto na »Lyngen-u«, ki bo 4. junija prvič v tem letu odplula proti otočju. Teden dni pred odhodom smo naposled dobili sporočilo, da lahko gremo. Konec je bilo negotovosti, skrbi! Z vso vnemo smo se lotili dela. Tonač in jaz sva nastopila dopust; vsak je po svojih močeh doprinašal za isto stvar. Tono hrane in opremo smo nekaj dni pred odhodom poslali ekspresno z vlakom naprej do Narvika, luke na severu Norveške.
V torek, 26. maja, smo se zbrali z vso osebno opremo ob 23. uri na ljubljanski železniški postaji. Stiski rok z domačimi in znanci; kup prisrčnih besed in dobrih iskrenih želja še zveni v nas, ko se vozimo skozi Gorenjsko proti meji. Veliko potovanje se je pričelo! Za dva meseca se poslavljamo od domačih krajev.

V kupeju, natrpanem s številnimi transportnimi vrečami in nahrbtniki, smo zbrani člani odprave. Šest nas je; kar lepo po vrsti naj jih predstavim. Naš vodja je Tone Sazonov, odličen alpinist in nič slabši tovariš, 27-letni finomehanik v TOPSU, fant, ki že dolga leta pleza v stenah naših in tujih gora. V družbi z Brankom, ki ravno tako spada k naši »družinici«, je v enem dnevu preplezal slovito steno, ki jo mnogi imenujejo »zadnji problem Alp«, v led in sneg okovano severno steno Materhorna. Med nami je tudi zdravnik Uroš Tršan, 37-letni kirurg, ki bo skrbel za zdravje ekipe. Družaben in prijeten fant je, ki pa bo enako dobro kot zdravil tudi plezal in hodil po zasneženih gorah Arktike. Študent gradbeništva Janez Duhovnik, 22-letni član alpinističnega odseka Medvode, je preudaren, a vendarle izredno sposoben alpinist, ki dobro pozna domače stene in vrhove. Enako uspešen kot v domačih gorah-pa je tudi v stenah Centralnih Alp. Med nami je tudi 23-letni študent medicine Branko Pretnar, tovariš na vrvi Tonaču v steni vseh naših sten, v severni steni Matterhorna in pri prečenju Šamoniških igel v Centralnih Alpah, ki poleg domačih najtežjih smeri pozna tudi smeri na tujem. Mikec-Kazimir Drašler, 21-letni študent biologije, fant, ki je v družbi Aleša Kunaverja preplezal dve čudoviti smeri v Centralnih Alpah, Dru in znano steno Grand Capucin.
Sam nimam tako bleščečih vzponov kot moji tovariši, a vendarle sem v desetih letih udejstvovanja v gorah dodobra spoznal naše gore in smeri v njih in poleg tega sem hodil in plezal v stenah Dolomitov Centralnih Alp, Visokih Tur, Visokih Tater in spoznal stene miniaturnega a nepozabnega Durmitorja.

Kolesa monotono udarjajo in vlak brzi v noč. Na Jesenicah se za dolgo poslavljamo od domovine; ko vlak zaropota čez most v Podrožci, smo že v sosednji Avstriji. Do Beljaka se še pogovarjamo o mnogočem, pa nas utrujenost le premaga, da kmalu zaspimo. Z dnem v ranem dopoldnevu izstopimo v Münchenu. Skozi vrvež velemesta hitimo po opravkih. V fototrgovini PINI nakupimo color filme za snemalno kamero in fotoaparate, v športni trgovini Schuster pa manjkajočo alpinistično opremo.

(nadaljevanje)

Marko Butinar
Železar, 21. november 1964

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker