PV - Dr. Jakob Prešern: Punta d'Albiolo (2978 m) ob prelazu Tonale, dne 10. X. 1916.
Živimo v višini okroglih 3000 m. Za 150 m višje od našega starega Triglava. S. Michele, naše izhodišče v Adižki dolini od glavne proge Trident-Inomost, leži samo 213 m nad morjem. Od tam naprej pa se velika državna cesta vzpenja počasi in električna železnica prevozi celo progo brez zobov skozi Val di Noce do Clesa (658 m) in do Male (737 m). Potem napetost narašča hitreje, a cesta si pomaga dalje brez serpentin. V razdalji 20 km med Male in Fucine (950 m) se dvigne za 200 m in doseže po nadaljnjih štirih kilometrih pri Vermigliu že 1248 m. Dviga se potem, vzpenjajoč se ob gorskih pobočjih, zaraslih nižje doli s smrečjem, višje pa z macesnom, do vrha prelaza Tonale, katerega reže državna meja, v sledečih desetih kilometrih do višine 1884 m na prelazu samem, brez posebnih ovinkov v bolj ali manj strmih klancih, ki jih sedaj prevozijo naši tovorni avtomobili z lahkoto.
Vermiglio (»Živo rdeče«) je skupno ime za tri vasice: Cortina, Pizzano, Fraviano. Kje se neha ena in začne druga, skoraj ne moreš razločiti. Prilepljene na strma pobočja Redivala (2973 m) in znešene v slikovit nered dvo in tronadstropnih zidanih, masivnih hiš z neštevilnimi balkoni, čepijo ko orlovska gnezda tik nad državno cesto Male-Tonale-Ponte di Legno v dolini Oglia v gorenji Italiji. Globoko pod njimi se vije v dnu ozka struga Vermilijanskega hudournika, reže zelene pašnike in redko sejane njivice: poleg maloštevilnih, a višje ležečih planin, edini dar zemlje.
Kaj more vendar dozoreti na njivici v višini 1248 m, oddaljeni od najbližjega ledenika Presanelle komaj sedem kilometrov zračne razdalje? Do skrajnosti so izrabili ljudje prostor za svoja bivališča, postavili jih na nerodovitna tla in bili prisiljeni, da zgradijo z obilico kamenja v veliki tesnobi take hiše, palače v primeri z našimi planinskimi bajtami po vaseh ob vznožju Triglava. S čim so se bavili ti ljudje, ki jih ni redila zemlja in, kakor videti, tudi ne posebna obrt? Vasi so docela izpraznjene in ni dobiti informatorja. Vojaštvo prebiva v hišah, uporablja pohištvo dalje in kuri ob starih ognjiščih. Zasedene so po trenu, provijanturah, ki oskrbljujejo čete na obeh straneh prelaza Tonale. Človek gleda in strmi nad tako krasoto. Slikovita vas ob pobočju, smrečje do nje, pod njo dolina sredi poletja v pomladanskem zelenju sredi planinskega cvetja, pravzaprav vas v globoko zasekani globeli, obrobljena na eni strani s škrvantami in nasekljanimi grebeni Presanelle na jugu, s plešastim pobočjem Redivala na severu, s škrbino Monticella na vzhodu, ob kateri se izmuza državna cesta čez Tonale in prevali potem v Italijo. Ozka dolina, široka od vrha Presanelle do vrha Redivala v zračni črti komaj 10 km, ob svojem dnu pa nič manj ko 2 km, obrobljena od vrhov, ki presegajo po večini 3000 m! Narava, kako si tukaj deviško lepa! Sredi poletja ne preneha blesk snežnikovi in ledenikov naokoli. Mir božji, nemoten tisočletja ...
Sedaj pa vojna z vsem svojim spremstvom: drdranje avtomobilov, peket konj, ropot in škripanje karet, težko obloženih. Potovati je treba peš onih 24 km od Male do Vermiglia. Državna meja — vrh prelaza — pa leži ravno med obema vojnima črtama, 10 km od Vermiglia naravnost proti vzhodu. Če hočeš priti na Punta d'Albiolo, moraš kreniti 5 km od Vermiglia na sever skozi dolinico Val di Strino z istoimenskim potokom. Na tem mestu pa je dolina — Val di Sole — umetno zaprta s tremi utrdbami iz granita, betona in železa. Tik ob cesti stari fort Strino v obliki trikota, zgrajen iz mogočnih, obsekanih granitnih kolosov, s trimetrskim zidovjem in z ozkimi strelnimi odprtinami. Stara zgradba, brez topništva, nevredna granate. Ima majhne glasije, stranske betonirane rove, ki gredo daleč v dolino do malih selišč Velon in Stavel Dali bi se v sili porabiti kot postojanke. Nekoliko bolj spredaj, a višje, fort Tonale, na nasprotni fort Presanella. Oba je že zadela njihova usoda: podlegla 'sta brez bolečin modernim kanonom: stene še stojijo in prevrnjene kupole. Za pot služi na Albiolo spočetka dovozna cesta za fort Tonale, ki jo pa je treba kmalu zapustiti in hiteti dalje po ozkih stezah po ne preveč strmem terenu, ki se konča pri planini Strino (Malga Strino). Malga Strino je bila že pred vojno planina. Še stoji par bajt iz ciklopskega zidu. Sedaj pa je tu selišče barak. Vzpenjača, ki se začne pri fortu Strino, se razcepi na tem mestu v dve progi. Ena pelje na Albiolo, druga na koto Ponale. Ker je treba večnih popravil pri takih tehničnih napravah z motorji in za prekladanje blaga, je zaposlenega tu večje število moštva, ki je sicer komaj pol kilometra za fronto, a živi mirno življenje v trdem delu.
Punta d'Albiolo (2978 m) je gora s čudežnim razgledom. Nobenega mesta, nobene vasi ali selišča ne uzreš. Vse daleč nekje, globoko doli, pogreznjeno v globočino morja. Sami vrhovi velikanov, na stotine in tisoče, v vseh oblikah, ostrih, robatih, nasekljanih, v veličastnih lokih. Kakor bi gledal morsko gladino s krova veleparnika ob močnem vetru, tako valovi svet v vseh mogočih formah. Blišči se v beloti snega; ažurno zelenkasti modrini lomijo ledeniki solnčne žarke; kakor bi zrl pred seboj peneče se valovje razburkanega, obenem pa — okamenelega oceana! Svetlo rumenkasto-zeleni macesnovi gozdi, nižje temno smrečje v neizmernih dimenzijah, prehajajoče čim nižje v tem tesnejšo zelenkasto modrino kakor v morsko neprodirno tmino dna! Triglav? On, naš domači očak, nima neizmernih snežnih poljan in ne ko njihova razoranih ledenikov. Tu res ni tiste velike ravani, iz katere se dvigajo doma kakor odsekane nebotične apnenčeve pečine. Tu je granit, kremen in sljuda; ti se dvigajo v silnih etažah, tvorijo vrste masivnih grebenov, nad njimi druga stopnja, tretja vrsta, vedno bolj divja in čim dalje bolj razorana.
Skupina Ortlerja je na severu. Mi stojimo na zadnjih njenih izrastkih ob prelazu Tonale. Ercavallo (3066 m), krasna piramida, je oddaljen od nas komaj 3 km, Corno dei tre Signori (3329 m), M. Mantello (3530 m), Punta San Matteo (3692 m), M. Vioz (3644 m), Zufallspitze (3762 m) nam zapirajo razgled proti severu in ga zakrivajo, da samo slutimo, nekje za njimi Konigspitze (3857 m) in Ortler sam (3904 m). Zledenele reke Vedrette (ledenika) Valpiane in Vedrette degli Orsi izpod P. S. Matteo segajo globoko v dolino Val di Monte na naši severni strani. M. Sobretta (3296 m) s svojim ledenim pobočjem na severozapadu, Cima Monticello (3117 m) in M. Colleazzo (3006 m) na zapadu tvorijo samo prehod v ledene poljane Adamella (3554 m) na jugozapadu in Presanelle (3564 m) na jugu.
Kdo bi našteval vse vrhove, vse višine, doline in ledenike! Dolga vrsta imen laškega izvora, same suhoparne višinske številke bi motile veličastnost vtisa.
Okoli teh vrhov, na njih, po snežnih poljanah in ob razpokah ledenikov se bije boj že dobro leto; moderna vojna z vsemi svojimi tehničnimi pripomočki. Na najvišjih vrhovih najdete človeška bivališča, topove težkega kalibra, metalce min, žaromete; vse je zvezano z dolino in v neprestani zvezi z njo po vzpenjačah in telefonih. Nobena grapa ni nepremostljiva, noben prepad ne zadrži graditeljev vzpenjač in pred nobeno višino se ne ustrašijo. Postavljajo svoje koze za močne jeklene vrvi, po katerih drčijo vozički vzpenjač; po vseh grebenih jim sekajo temelje v trdo granitno skalo, odstranijo debele plasti snega, da morejo priti do solidnega temelja ali pa jih postavijo naravnost v ledenik, računajoč seveda s tem, da se ledenik počasi premika in da bo po preteku leta treba progo zopet uravnati. Uporabljajo za pogon vzpenjač moderne motorje na bencin, električno silo, vodno moč, kakor jim bolj prija, ne meneč se za ogromne stroške. Prehrana in oskrba tisočev, ki so obsojeni, da živijo dolgočasne dneve visoko gori, zahteva vseh žrtev. In tako je tudi naš Albiolo zvezan z dolino s telefonom in z vzpenjačo. Oba sta v obratu noč in dan in oba komaj zadostujeta. Le najpotrebnejše dobimo v višave, kjer želodec trikrat tako hitro prebavlja ko v dolini in kjer ostri zrak sili kri k hitrejši cirkulaciji. Tu pri nas lahko ješ nepretrgoma, nikoli ne boš tako sit, da bi mogel reči: »Ne morem več!« Samo pol ure in tek se ti začne zopet oglašati. Seveda, naše porcije so bolje odmerjene, zalagajo nas s prekajeno slanino kot najboljšim sredstvom zoper mraz, privoščijo nam v prvi vrsti težko prebavljivih prikuh: fižola, boba in leče, celo s čokolado ne štedijo. In ne samo živež! Pri nas zraste samo kaka bilka, kak mršav grmiček; veliko nižje doli kaka koreninica, s katerimi se lahko preživijo svizci (Murmeltier). V gorkih poletnih dnevih se pasejo v malih čredah te prijazne živalice po meleh in med čermi pod nadzorstvom večjega samca. Po velikosti presegajo za nekaj malega našega domačega zajca, podobne so mu po barvi, nadkriljujejo ga pa z dolgim, košatim repom. Samec sedi na straži na zadnjih nogah in se ozira z veliko pazljivostjo na vse strani. Ob nevarnosti zažvižga podobno gamsu. Usojenega jim je na videz malo življenja. Prikažejo se koncem maja, ko je odlezel sneg na najprisojnejših mestih in se morajo poskriti po svojih dupljah že začetkom septembra. Zimo prespijo. Odtod znani izrek: »Du schläfst wie ein Murmeltier!«
Zato mora po vzpenjači do nas vse, kar rabimo za življenje: od drv do vode za kuho in pijačo, vse, prav vse. Štediti moramo s temi stvarmi, ki so najbolj potrebne za življenje in snago. Albiolo je strategično kaj važna točka. Kdor jo ima v rokah, zapira pot v dolino Adiže čez prelaz Tonale. Če bi Italijani na tej točki prodrli, jim je odprta pot do Bolcana, in vsa ostala fronta na vzhodni tirolski meji, ob Gardskem jezeru in ostalem delu juga bi bila namah odrezana in ujeta. Sprva so bili tukaj zelo težki boji, v katerih so bili porušeni forti spodaj v dolini. Italijani so bili odbiti, naše postojanke so se med tem izboljšale z vsemi modernimi sredstvi in je predor s trajnim uspehom danes na tem mestu skoraj nemogoč. Albiolo obvlada prehod čez prelaz popolnoma. Naša fronta tvori na tem mestu kot, ki je s svojo konico obrnjen proti Italiji, zaprt proti severu in zapadu, odprt pa proti jugu in vzhodu. Iz tega razloga imamo tukaj temperature, ki po svoji milobi frapirajo. Ob vseh mrzlih straneh je obdano naše neposredno zaledje z visokimi grebeni, solnce se upira v nas od juga in vzhoda. Zato na naši (južni) strani ni ledenikov in tudi snežišča izginejo v poletju za kak mesec. Severna stran gore pa ima snežišča, kjer obleži sneg tudi v največji vročini sredi najtoplejšega poletja. Le tako je mogoče, da vidimo tudi proti vzhodu preko Redivala čez celo dolino Adiže na ono stran, kjer se rdeči v daljavi nad Bolcanom sloveči Rosengarten, kraljestvo iz pravljic o kralju Laurinu.
V nočni tmini opazimo vsako raketo in vsak šrapnel, ki se zablisne na naši nasprotni strani ob vzhodni tirolski fronti na Dolomitih, na Marmolati, Col di Lana in drugih. Naravna formacija je hotela, da tečejo fronte tudi tukaj, izrahljajoč teren, samo po grebenih. Zato so vmes ležeče doline, prepadi in grape, če le mogoče, med obema bojnima črtama. Tako tudi tukaj: med nami in Italijani leži bolj ali manj široka globel ali dolina, neprestopen prepad ali grapa. Svet je tu razdrapan nad vse mere. Presenečenje po sovražniku je skoraj nemogoče, vsak napad podnevi se lahko uduši v naglici; ponoči pa je oni, ki bi hotel delati plezalne ture po prepadih, sam vedno v smrtni nevarnosti in zapisan ne junaški smrti. Le na enem mestu ni vmes ne prepada, ne doline: na najvišjem vrhu veže greben Albiola dve različni gorski verigi. Na tem grebenu sedimo mi in Italijani. Razdalja med obema pa ne znaša več ko natančnih 200 m, merjeno po najboljši karti. Zato je to mesto najbolj nevarno in najboljše zasedeno. Močno je utrjeno z betonom, železom in s prostornimi kavernami ter vsakovrstnim orožjem. Samo bore malo prostora je tam gori in paziti moraš, da ne zdrčiš kar na lepem v prepad. Tu straže ne mirujejo ne ponoči ne podnevi in po navadi velja ves laški ogenj topov in min samo temu mestu, ki smo ga Slovenci kratkomalo krstili za »Špico«. Na vsako stran Špice je razvrščena približno polovica stotnije. Zaradi divjega terena je vojna po vzorcu gališke nemogoča. Pri nas ni nobene bojne črte. Fronta je razdeljena na male odseke, katere čuva po ena poljska straža, obstoječa iz častnika kot poveljnika in povprečno 20 mož. Špica je močnejše zasedena. Tako je do cele stotnije v prvi črti samo okoli 150 mož na dobra dva kilometra. Imamo sedem takih straž. Vsaka ima tik za črto svojo leseno barako, naslonjeno na greben, po katerem teče bojna črta. Samo po en mož stoji zunaj na straži in gleda na vse strani z nalogom, da v slučaju nevarnosti takoj alarmira tovariše v baraki. Naj sije solnce ali tuli zunaj najhujši vihar — straža stoji na svojem mestu ob vsakem vremenu in ob vsakem času neprestano, odkar se je vnela vojna po vrhovih. Poveljstvo stotnij se nahaja kakih 200 m nižje. Imeli smo že v avgustu svežega snega do kolena, snežne viharje in meteže sredi poletja, mraz, segajoč do kosti. A sedaj se je vreme preobrnilo in sneg je izginil skoraj popolnoma.
Na Špici, 7. I. 1917.
... Nadaljujem pisanje dnevnika med nočno službo. Mraz je zunaj, zelo mraz; toplomer kaže —20° C. Nobenega strela od nikoder, skoraj sumljiv mir in strahoten. Grem pogledat ven, kaj delata naša dva moža na straži prav spredaj. Če zaspita, mi zmrzneta oba, kaznovan bom pa jaz. »Kako bom soldat« prepeva na vse grlo eden ter koraka po onih dveh metrih prostora, ki mu jih je za take športe na razpolago. Drugi stoji na mestu in vriska glasno, da odmeva od Presanelle in Ercavalla. Prav po domače, kakor bi šel fantovat. Skoraj celo postavo kaže Italijanom na oni strani. Nihče ne strelja. Razločijo pa se človeške konture na oni strani, 200 metrov od nas, stopicajoče v mrazu sem in tja. Tudi tam je navidezen mir. Kmalu se oglasi od tam sonoren bariton in preko grebena zadoni melodiozna laška pesem ».... lago di Garda « Več ni razumeti. Ali bi ne bilo lahko vedno tako? Zakaj ne bi prepevali v svojih rovih do konca vojne, mi prostaki, ko nas pravzaprav nihče ne more siliti, da bi se vojskovali proti svojemu prepričanju! Res, kdo bi streljal in čemu bi streljal na človeka, ko poje lepo pesem o domovini, ko misli na mater, ljubico v tako krasni noči, ko se lesketa vsa snežnobela okolica v tisočerih motnih refleksih mesečne noči, kakor je mogoča le v naših višavah! Da, noč je mrzla, jasna je skoraj ko beli dan. Kdo bi ne mislil v taki noči na prijetne dogodke svojih mesečnih noči, bi ne postal pri tem sentimentalen: »Kako bom soldat« ... ali vriskal: »Kaj pa nam morejo?«, če sami sklepamo premirje in — če lepega dne ne naredimo konca mi sami, mi, pri zeleni mizi narave!
14. I. 1917, ob petih zjutraj.
Temperatura —20° C. Jasna noč; mir v celem odseku, vse kakor velikansko pokopališče v večnem snegu. Mraz gre do kosti, stražar cepeta in stopica z ene noge na drugo povsem mehanično. Napol trd se vrne v barako in se zaleti z vso opremo k pečici. Pokadi molče cigareto in leže spat. Noč me vabi na prosto. Luna jadra preko neba s tremi kolobarji, ki se izpreminjajo v mavričnih barvah. Skupina Presanelle se blesti v bajni lunini svetlobi, Ortlerjevi ledeniki so ko kristal, ki ga je položila narava v razorane vrhove. Dolge sence mečejo vrhovi m zagrinjajo v poltemo snežne doline, vse pa se lesketa tako čudno tajinstveno, kakor krasni prospekt planinske pokrajine na odru, kadar je dekorater najmanj štedil s svojo fantazijo. Oj domovina, kje si za onimi vrhovi? Oj dekle, kdo te spremlja v tvojih mesečnih nočeh? Ali res spiš, misliš morda name? Ali sanjaš o teh vrhovih, ki sem ti jih opisal tako lepo z zadnjimi silami svojega otopelega peresa? Ali res? Stojim in gledam. In čimbolj gledam, tembolj te občudujem, narava, v tvoji silni in veličastni krasoti, ki jo le še povečuje mraz. Tvoja oledenelost je veličastna in — strašna . . . Topove sta iz šestmeterskega snega odkopali že obe stranki. Danes opoldne sta jima izčistili cevi in napravili veliko nepotrebnega groma ... Nesreče pa pri tem ni bilo.
Jakob Prešern
Planinski vestnik, marec 1929