Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odlomki iz vojnega dnevnika (Dalje.)

ponedeljek, 18. februar 1929, ob 19:09, Boris Štupar, ogledov: 1077

PV - Jakob Prešern29. X. 1915.

Ponoči je padlo snega za 10 cm, danes pa je južno in vlažno vreme, ki je olajšalo naše trpljenje v veliki meri. Meni se ne godi slabo: to se pravi, godi se mi tako ko ljudem, ki jih opisuje Dostojevski v svojih Zapiskih iz Mrtvega doma. Danes nosimo deske, po 12—14 po dva m dolge, z Bogatina pod koto 1678 ves dan od sedme zjutraj do šeste zvečer. Ob šestih je napovedana menaža. Vse to ob grenki jutranji kavi. Potem pa počitek na podstrešju konjske staje. Pot z Dupelj na Bogatin je nova, zgrajena prav v zadnjem času. Pelje čez koti 1453 in 1595 na greben pod Velikim in Malim Bogatinom, kjer se konča vzpenjača, ki pripelje iz Bohinja. Tam je tudi stik s potjo, zgrajeno iz Bohinja mimo planine Na Kraju. S te poti, ki jo pasira vsak dan cela prehrana za polk na oslih, mulah in ponijih, ki jih gonijo ljudje vseh narodnosti, v prvi vrsti Bosanci, je videti Krn v celi veličastnosti. Pa tudi Italijani morajo videti to pot v celi njeni razsežnosti. Teren je tak, da se čudim, kako so mogli Italijani sploh zavzeti Krnovo piramido.


20. XI. 1915.
Na Kranjskem je legel mrak po dolinah, Karavanke so žarele v zadnji zimski krvavi svetlobi, na drugi strani pa se je svetilo v fosforni luči morje, žarel Doberdob in Tržič, ko sem stal na sedlu Bogatina. Moj plašč, tolikrat premočen od deževja zadnjih dni, je zmrznil na meni in štrlel na vse strani kakor krinolina, moji čevlji so mi postali trdi ko rog in zeblo me je v njih do konca nohtov. Zima je pri nas postala v zadnjih dneh že velika. Nisem čutil ne odrevenelega plašča, ne zmrznjenih čevljev. Preveč sem bil zatopljen v občudovanje narave. Počasi je legel mrak tudi na Doberdob, izginilo je morje, izgubila se je v poltemi vijugasta pot Soče. Kranjska spi. Na Doberdobu pa vstaja življenje, ki trosi — smrt. Svetlikanje šrapnelov, ogenj iz tisočerih topovskih žrel »tam doli, kjer ljudje prebivajo«, kaže obe črti, med katerima divja boj. Predaleč je, da bi se čul bojni vriše semkaj, kjer je kraljestvo Zlatoroga.
»Glejte«, sem mislil, »da v speči Kranjski ni smrti in da v civilu ne mrjo več ljudje«, ko sem videl početje na Doberdobu. V tem me je dohitela novica, da je umrl svetnik Toporiš. Zdramil sem se in zavedel. Svojo osamljenost pa sem čutil še bolj ...


28. XI. 1915.
... Tam, kjer se pot dviga v zadnjih serpentinah, da se potem prevali čez Bogatinovo sedlo na planino Na Kraju, tik ob kranjskoprimorski meji, nas je srečal transport klavne živine. Če bi bil laški topniški opazovalec slep, bi nas bil moral videti. Že poprej je s šrapneli streljal na to mesto. Zdelo se nam je, da samo za kratek čas, kajti večkrat se ni mogoče ubraniti vtisa, da si preganjajo gospodje čas tudi s takimi stvarmi. Vendar nas je to pot opazil pravočasno, ker je bil v belem snegu vsak dovolj viden. Samo »b-s-s-s-s-s - - cef« si še slišal, videl, da je vrglo plast snega kakih 15 korakov od poti kvišku. Več ni bilo časa, kajti zajahal sem sanke in se v divji brzini spustil po ozkih vijugah na kranjsko stran. To je menda edino mesto, kjer dosežejo laški topovi našo deželo. Za svoja žrela so zvrtali v Krnovi piramidi kaverno in naloga našega topništva bo, da jo razbije.


Iz dopisa nadsvetniku dr. Rogini:                                      7. II.1915.
» ... Tako lep dan je danes, da bi človek zlagal himne na vračajoče se življenje narave, če bi bil poet in — če bi pokanje šrapnelov v razdalji nekaj sto korakov ne vplivalo pomirjevalno na pesniško razdražene živce. Solnčno gorkoto čutimo tudi mi že prav blagodejno, čeprav živimo v višini 1400 m, ki ne orjemo, kakor to delajo že vaši Dolenjci. Moštvo je odšlo iz lesenih barak, obljudenih od tisočev uši treh vrst, proti katerim ne pomaga nobena »žavba« s še tako zamotano kemično formelco, nobena parna kopel in tudi nobena Entlausungsanstalt ne. Zato je naš boj proti njim neprimerno ostrejši, obenem pa veliko uspešnejši, kakor je proti Lahom. Solnči se moštvo, razgrinja srajce in spodnje hlače ter išče v njih z mikroskopično natančnostjo. Mimogrede se ob tem poslu pomenkujejo o prebitih križih in težavah, o bojih lanskega leta v Karpatih, mislijo nazaj na civil, delajo načrte za bodočnost ter govorijo: s hrepenenjem o miru, kot o nekaj strašno negotovem in neskončno oddaljenem.

... Pišem Vam zvečer v svoji baraki pri električni luči. »Osram« žarnica najnovejšega sistema mi sveti. Med pisanjem skomizgnem mimogrede z rameni, kadar me med pleči ugrizne uš ali pa se z levico popraskam, kadar me nadleguje po drugih, skritejših delih telesa. Če bi tega ne bilo, če bi ne videl okoli sebe razmetanih nahrbtnikov, vsakovrstnih odej in poljskih čutar, če bi ne visele po stenah puške, bajoneti, snežna očala, smuči in druga ropotija moderne gorske vojne, pa bi si skoraj mislil, da sem v kaki planinski koči.
Dne 4. t. m. so otvorili razvedrišče v proslavo neke obletnice; v njem ima prostora več ko tisoč mož. Zgrajeno je iz samih desk, ima poleg dvorane z nekakšnim odrom tudi stranske prostore in je obito od zunaj z deščicami, kakor se rabijo na Gorenjskem ali Koroškem za kritje streh. Vse to smo morali znositi in zvoziti po dolgih in nevarnih potih, često med ognjem topništva. Otvoritveno slavnost je začela divizijska godba, ki je morala v ta namen nalašč prilezti v naše hribe iz bolj varnega zaledja. Seveda s koračnico; potem je govoril polkovni poveljnik, slaveč hrabrost mož izpod Triglava v nemškem jeziku. Njegov govor je prevel v slovenščino vojni kurat Turšič. Potem je obljubljal odposlanec koroškega domobr. pešpolka, da bomo laškega sovražnika zapodili tja, od koder je prišel.
Godba je zaigrala zbor romarjev iz Tannhäuserja, barkarolo iz Hoffmanovih pripovedk in pa valček iz Čednostne Suzane. Meni je godba tako šla do srca, da sem ob misli na pretekle čase in na zasanjano, a najbrže nikoli doseženo bodočnost šel od slavlja, še preden je bilo končano. Odšel sem »domov« in se zaril v svoje »pernice«. V isti dvorani in na istem mestu je bila davi maša, opoldne so otvorili ravno tam kantino, zvečer pa bo kino.

»Omne tulit punctum, flui. miscuit utile dulci«, je rekel Horac ali, kakor pravijio; pri nas, »Krieg ist Krieg«; »Velika miškulanca«, pravim jaz. V kantini se je dobilo vse mogoče: čaj z rumom, ribe, kisle kumare, keksi, razglednice, šivanke, papir, cigarete. Žal, da je bilo vse v enem dnevu razprodano in se ne ve, če sploh kdaj pridejo nove zaloge.«

(Konec prih.)

Dr. Jakob Prešern
Planinski vestnik, februar 1929

Oznake: PV
eXTReMe Tracker