PV - Dr. Jakob Prešern: V Planici, 30. VIII. 1915.
... Za kratek trenutek poneha grmenje, pa je pokrajina namah zopet lepa in solnčna — vse pozabljeno. Imamo vaje po dolini. Veličastna in strašna pesem! In vendar sije solnce tako lepo gorko in tako svež veter pihlja skozi dolino! Pa zopet regljanje pušk, klepetanje strojnic, med zamolklim grmenjem iz daljave — od Soče. V ozki dolini, obdani na treh straneh od golih navpičnih sten, se detonacije postoterijo, potisočerijo in preidejo v peklensko melodijo. Skalovje Ponce, Vevnice, Jalovca, Travnika in Mojstrovke pa sanja naprej svoj tisočletni sen.
Poklicali so nas v soboto ob treh zjutraj, odvedli v polni opremi v Planico, ne da bi bili povedali, kaj nas čaka. Iz Planice do Nadiže, po meleh in snežiščih pod vrhom Ponce, preko kote 1518 in 1616 naprej po Apnenem grabnu. Cel bataljon v gosjem redu, stari ljudje, nadušljivi, s srčnimi napakami: od treh zjutraj do šestih zvečer.
Na Mangrtu 9. IX. 1915.
Bataljon maršira ... Mož za možem v skoraj nepregledni vrsti; ob Mangrtskih jezerih se vije ko zelena kača v dolgem, počasnem in trudnem tempu navzgor. Nič govorjenja med temi starci in mladeniči, predčasno postaranimi. Le težko hropenje, vzdihi, sempatja kletev. Zrak postaja mrzel, redkejši. Prvi so se že izgubili v meglo, kamor je zavit danes Mangrt. Še bolj žalostne in še bolj kulisaste izginjajo te postave v daljavi, ker se barva obleke zliva z barvo megle in ker je korak počasen — poosebljena megla. Par metrov nad parobkom počiva prvi, ne star, ne več mlad. Nekaj korakov višje drugi, potem tretji, četrti. Dospeli smo do tja, kjer se začenja skalovje. Signal za odmor, potem povelje za odhod. Steza pelje po žlebeh, ob robu pečin, vedno neusmiljeno navzgor. Mimo prvih snežišč, ob robu prepadov. Sreča, da je megla in da jih ljudje zato ne vidijo.
Po žlebeh teče snežnica, kaplja za kapljo, tam v curku, tam zopet kot potoček. Klic: »Sanitat vor!« Ta se ne zgane, ker je predaleč zadaj in ne more pasirati po kozji stezi. Ob njej leži mož, poleg njega dva druga, ki se sklanjata nanj: odpenjata mu bluzo in srajco. Sem in tja se zvija, prste ima krčevito stisnjene, pene mu tišče iz ust — vojak epileptik pod vrhom Mangrtovim! Molče ga gledajo tovariši, ko gredo mimo, ugibajo sem in tje in zabavljajo. Število upehanih se množi bolj in bolj.
Za trenutek se razkadijo megle: Gozdi spodaj, obe jezeri se zabliščita ko dve ažurni očesci, pa se zopet skrijeta za megleni zastor.
Daljši odmor šele pod vrhom Malega Mangrta (2259 m).
Megla se je preselila in posijalo je solnce na telesa ne vem katerega poziva, na izmučene okostenjake, ki se morajo plaziti po gorah, kjer je hodil poprej le turist z drugimi cilji. Jeziki so se razvezali. Nič več zabavljanja, nobene kletvine več. Gledamo predse na ono stran, kamor nas popelje usoda, kateri smo zapisani, v Loško dolino, kamor se izpozabi baje včasih kaka laška granata.
Na Veliki Mangrt se jih odpravi le malo: drugi čakamo. Šest ur navzgor, tri navzdol. Na hrbtu puška in oprema, izdatno olajšana, gorska palica v roki.
Duisburger Hütte (2550 m) pod Schareckom (3113 m) v Visokih Turah, dne 18. IX. 1915.
Smučarski kurs v septembru! V celi opremi — okrog 35 kg teže — smo jo mahnili 14. t. m. iz Malnica navzgor v Ture in prišli po nepopisnih naporih preko Feldseescharte, mimo poledenelega snega in snežišč v trdi noči do koče. To je tura, primerna za hribolazca, lahko opremljenega in vajenega hribov, ki presegajo višino Triglava, ne pa za ljudi s popolno vojaško in turistovsko opravo, s patroni, puško, derezami, vrvmi in smučmi.
Koča je lepa in udobna. Pravzaprav pa to ni koča, temveč masivno zidana stavba iz granita, opremljena z vsem komfortom, kakor ga premorejo le nemška planinska društva. Zato stoji prosto, brez vrvi in opirališč zoper burjo. Škoda lepih podov in izrezljanih stopnišč. Vzeti jih mora zob naših kvedrovcev. Od vsega pa mi vojaki nimamo veliko, ker so nas stlačili po 26 mož v eno sobico. Vse drugo imajo prihranjeno zase častniki, vsak svojo sobo, kuhinjo in obednico in pa — stranišče. Za nas so postavili povprek drog ob skalnati razpoki daleč na prostem in na zračnem prostoru in ga krstili za — latrino.
7. X. 1915.
V smučarjenju za našo kočo na Wurtenkeesu smo že toliko napredovali, da smo mogli poskusiti turo na Sonnblick (3105 m). Od koče smo rabili čez Fraganter Scharte do vrha pet ur, večinoma navzgor mimo zapuščenih zlatih rudnikov, počasi v gosjem redu, kakor jata pingvinov. Lep dan je bil, jasen in gorak, ker je kazal toplomer samo sedem stopinj C mraza. Veličasten je razgled z vrha po Visokih in Nizkih Turah. Veliki Klek kraljuje nad morjem vrhov v bližini, v dalji se belijo čipkasti vrhovi Dolomitov, na jugu pa je jasno vidna skupina Triglava z nazobčanim grebenom Škrlatice.
Koča na Sonnblickovem vrhu — Zittelhaus — je velika hiša, opremljena z vsemi mogočimi udobnostmi. Zgrajena je leta 1889, kakor pravi napis na bronasti tabli, ima najvišjo meteorologično postajo v Avstriji in je oskrbovana celo leto. Zvezana je z dolino s telefonom in brzojavom; oskrbnik se ukvarja z rezbarstvom in se lahko kratkočasi z ogromnim gramofonom. Preskrbljen je z živežem in kurivom za celo zimo naprej. Naš odpočitek v koči je trajal poldrugo uro. Ko so nam po pameti častnikov in kuharja pripravili skodelico ruma s čajem, smo se spustili z divjo brzino po smučeh nazaj v dolino. Južno pobočje je namreč precej zložno in kaj pripravno za smučarske ture, severno pa je naravnost odsekano in tvori globok prepad proti Salcburški.
S 14. t. m. je kurz končan; potem nazaj na fronto.
Na Vršiču, 18. X. 1915.
Kje je nekdanji mir Pišnice! Danes odmeva od Prisojnikovih in Razorjevih pečin vrišč neposrednega frontnega zaledja, drdranje težkih tovornih avtomobilov, karet, rezget konj in mul, težki koraki polkov in bataljonov, ki grejo vsi tisto čudno pot v negotovost. Sedaj pelje tod čez krasna, široka alpska cesta, preko mostov in galerij v napetih klancih in serpentinah, zgrajena od 3000 ruskih ujetnikov. Cele vasi barak z velikimi kuhinjami ob cesti, naselbine šatorov, kakor bi padel svež sneg, zdaj na tem porobku, zdaj zopet v jarku ob cesti. Ob cesti visok lesen križ, znamenje, postavljeno v spomin dodelane ceste, v nekako medlo tolažilo nam, ki gremo v sive daljine. Zakaj napis na njem pravi:
»Ob nach Norden, ob nach Süden,
Jede Strasse führt zum Ziele,
ob zum Kampfe, ob zum Frieden,
das entscheidet Gottes Wille.«
Po tej cesti hodim danes in jemljem slovo. Nikomur ne segam v reko. Pod težkim nahrbtnikom, opasan z morilnim orodjem, nimam pravega smisla za krasoto jesenskega dne in veličastnost narave. Delam grede obračun s preteklostjo. Srečujoč neskončne trenske kolone in sanitetne transporte, imam edino željo, da bi se kmalu povrnil na takem vozu, četudi mi manjka polovica uda.
Ob Vossovi (zdaj Erjavčevi) koči je sanitetna postaja, pred njo nešteto vozov, ranjencev in Rusov. Vrhovi in grebeni naokoli so že pokriti s snegom. Veliko lepši so od onih, s katerih prihajamo, ker so veličastnejši radi svoje divje razoranosti. V njih okrilju pa vse grozote vojne ...
Lepenja, 21. X. 1915.
Nastopili smo pot iz Soče včeraj popoldne ob petih; po povelju od zgoraj mož za možem v razdalji po 50 korakov. To pomeni, da nas italijanski topniški opazovalec že vidi. Razdalja 50 korakov med posamezniki pa pomenja zanj premišljevanje, če se res izplača poslati vsakemu posameznemu možu posebej granato ali šrapnel velikega kalibra, kajti lahki topovi in puške nas še ne morejo doseči. Kmalu za vasjo Soča se odcepi pot v kolovozu proti Lepenji. Tam, kjer stoji tabla SPD z napisom v Sočo in v Lepenjo, prvi vojaški grob: lesen križ s strešico, obrobljen s kamenjem.
Počasi se vzpenja pot kvišku in polagoma nastopa mrak. Lijak v gramozu ob poti. Obstreljevana je bila kot dovozna pot za naš materijal in proviant. V temi se mi pridruži kadet. Italijan je, prav iz Gorice. Simpatičen dečko, ima sočutje z menoj, prostakom. Pozna se mu, da tudi on premišljuje o »poslednjih rečeh«.
»Veš ti«, tako mi de, »ko pridemo k polku, bo prišlo lepega dne povelje: Eine Skipatruille ins Vorfeld. Takrat se bom javil jaz kot komandant ... In ti ... No, v Rimu bova o tem dalje govorila!«
Ozrl sem se, če naju kdo čuje, kajti našim ljudem, čeprav Slovencem, nisem zaupal. Pa ni bilo nikogar. Po grebenih na Vršiču in Javorščeku se je zasvetila raketa, se zalesketala v snegu in potem ugasnila kakor kletev, ki ti pride na zob in potem zamrje. Srečale so se najine oči, ki so izgovorile, kar je ostalo na robu ustnic.
Lepenja je selišče, obstoječe iz par slabih hiš in staj. Prenočili smo v taki staji na golih deskah.
Planina Duplje (1426 m) pod Krnom, dne 28. X. 1915.
Prišli smo semkaj na večer 22. t. m. Iz Lepenje je zgrajena pot za pešce in mule v strmih serpentinah navzgor, dokler ne pride na planino Duplje, kjer je bilo nekoč nekaj pastirskih bajt. Pot je nova in zgrajena med vojno. Na planini je poveljstvo polka, kuhinje stotnij, ki so v postojankah po grebenih. Tudi skladišča. Celo mesto šatorov — je že občuten mraz — barak in kolib s prostornino za dva ali tri može; gradili jih niso inženirji. Uporabljen je v te svrhe ves mogoči material: dračje, kamenje, zemlja in naravne dupline v skalah, po katerih se planina najbrže imenuje. Kuhinje in latrine, blato in vojaštvo, vse navskriž in v veliki tesnobi, ker je dragocen prostor, kamor ne sežejo laške oči s Krna.
Nas so vtaknili v podstrešje provizorične konjske staje. Po surovi, neotesani in gugajoči se lestvici se pride navzgor in po kolenih se je treba plaziti na ležišča, ker nizka streha ne pripušča pokončne hoje. Skozi špranje v strehi ima prost vhod vihar, skozi luknje v stropu pa sili smrad konjskega blata, scaline in puh izmučenih suhih konjskih par, oslov in mul. Kletve konjarjev in poganjačev, rezget in grizenje konj, suvanje s kopiti in zopet kletev — celo noč!
Blato je po stezah, izhojenih od tisočev po potrebnem in nepotrebnem, blato je med našimi ležišči, prineseno na kvedrovcih, katerih se prime kakor klop. Še lastna nesnaga, cele plasti po telesu — moj Bog! Tekoče vode ni. Doli v globeli je jezerce, kjer pijejo ljudje in živina. Voda ima okus po konjekih. Večje Krnovo jezero pa je predaleč in ne baš varno: Italijan lahko opazuje v njem svojo senco z vrha Krna! Tu so ljudje, ki prenašajo vojno gorje povečini že od njenega začetka. Komur je namreč prizanesla Galicija, kjer je bil polk prej, ta je še tukaj. Četudi so kosmati in poraščeni, raztrgani in oblečeni v cunje, znešene skupaj z vseh front, smrdeči ko mejmašni kozli, umazani tako, da bi jim lahko strgal blato v skorjah raz lice, pa vendarle napravijo dobrodušen dojem. Nič tiste kasarniške surovosti, neotesanosti in tudi ne takega egoizma ko v zaledju. Saj žive nekateri v komunizmu vsega, kar prejmejo tu ali od doma. Vsak gleda molče predse, ne brigajoč se za drugega, samo kolne ti, da se krešejo iskre.
Kraj je precej varen. Leži pod strmim pobočjem Velikega Lemeža in Debeljaka. Samo možnar ali havbica bi mu mogla do živega. Zato se pač zakadi kaka granata v neposredno bližino. Radi bližine bojne črte se čuje semkaj pok granat in šrapnelov ter pušk razločno in skoraj cel dan, včasih velik špektakel. Zračna črta do naših postojank na Šmohorju znaša 2 km, do prvih laških na vrhu Krna pa 4 km. Za take stvari — za vsakdanjo reč — pa se otopelo vojaštvo tu spodaj ne zmeni dosti. Ozre se ti možanec na Krnovo piramido in ti reče pomembno mežikajoč: »Danes pa švigajo gori!«
Nas so krstili za Skiabteilung. Radi kopnih bregov nosimo sedaj deske z Bogatina za gradnjo zimskih barak in lesa za strelske jarke. Pred nami so bili tukaj Madjari, a so postavili svoja bivališča v kraje, ki so za plazove najbolj prikladni. Naša bojna črta teče sedaj menda takole: Rombon (2208), Raveljnik (1519 m), Lipnik (1867 m), kota 1776, Veliki Lemež (2041 m), kota 1951, Šmohor (v kartah Smogar, 1931 m), s predstražami v dolini pred Krnom. Italijani pa imajo zasedeno Krnovo piramido (2245 m), Vrata (2014 m), Vršič (1897 m) na Rombon. V splošnem pa je sedaj v našem odseku mir.
(Dalje prih.)
Jakob Prešern
Planinski vestnik, januar 1929