Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naša hoja na Jalovec

Interno glasilo Tomos Koper (1974) - Ivan Mesarec

Orel rad bi bil.
Poletel bi tja gori k Liakuri.
Da od tam z visokega vršaca
gledal bi na Pindos.
Da spoznal bi
da zob časa mu prav nič ne more ...

Kostas Kristallis

 

Pri Cirmanu: »Veš, ham, ham, zadnjič v našem zavetišču v Vratih ... Ham, ham. Oh, bilo je prekrasno! Ham, ham. Bila je prečudovita zvezdnata noč. Ham, ham. In potem smo v koči končno vsi potihnili, Ham, ham. Nekdo je kmalu zasmrčal. Ham, ham. Jaz sem se zarežala na ves glas. Ham, ham. Ah, in potem ... Ham, ham. Nenadoma je reklo resk ... Ham, ham. In jaz sem padla na njega pod menoj, ki je že smrčal. Ham, ham. Vem, da je bilo to njegovo maslo, ham, ham, kar mi bo še drago plačal. Ham, ham. Oh, kako se je prestrašil! Ham, ham. Ugriznil me je v palec na nogi, ham, ham, in jaz sem zakričala od bolečine, ham, ham, se spotaknila ob čevelj, ham, ham, butnila z glavo ob pograd, ham, ham, in padla po tleh. Ham, ham. Nekaj mi je švignilo čez obraz! Ham, ham. Groza! Ham, ham. Zakričala sem še bolj. Ham, ham. Nekaj sem podrla. Ham, ham. In nekaj lepljivega se mi je razlilo po nogah. Ham, ham. Še enkrat sem zakričala! Ham, ham. Vsi so se zbudili, ham, ham, in začeli spraševati, ham, ham, kaj se je zgodilo. Ham, ham. Nastal je pravi direndaj. Ham, ham. Nekdo je prižgal luč. Ham, ham. In ko so me spoznali, ham, ham, so se mi začeli vsi režati, ham, ham, in me zafrkavati, ham, ham. Postalo me je sram, ham, ham, planila sem proti vratom, ham, ham, in ven. Ham, ham. Tam mi je spodrsnilo, ham, ham, padla sem v lužo, ham, ham, in sova je zaskovikala čisto blizu moje glave! Ham, ham. Srh me je spreletel! Ham, ham. Stekla sem proti latrini, ham, ham. Hotela sem se skriti. Ham, ham. Bila sem vsa razburjena! Ham, ham. In tam mi je še enkrat spodrsnilo, ham, ham, in malo je manjkalo, ham, ham, pa bi bila padla v latrino ... Ham, ham, ham!«
Sedela je sredi gruče vnetih poslušalcev, ki so stali okrog nje. Njen obraz je bil en sam prešeren smeh, njena usta so kar naprej govorila in mlela, njene oči pa so se bleščale.
In potem splošen krohot.
In potem: molk.

 

Tja gor poglej!
Orjaški vršaci že naznanjajo najbolj svečano.
Zgodaj prvi smejo uživati večno luč!

Goethe

Jutro na Vršiču
Vstala je prva in se izmaknila iz koče. Globoko je vdihnila sveži in krepilen gorski zrak. Noč je minevala in mrak je bledel. Oh, kako jutro!
Mula je pricapljala izza koče in jo oplazila z gobcem, češ, daj mi kaj, potem pa je začela spuščati neke hripave glasove. Prišla je upravnica in vedro rekla:
»Moram jo nahraniti, če ne, mi zbudi vso kočo!«
Mojstrovka je bila še v temi. Prisojnik je pričel rdeti.
Povzpela se je na vzpetino nad kočo. Sveže rosne kapljice so se kotrljale z bilk pod njenimi nogami. Skozi nizke in redke temnozelene veje rušja je prese-nečena zagledala temne obrise gorskih konic in stolpičev v ozadju, ki jih je počasi pričela obrobljati prva zlata svetloba. Stopila je še nekoliko više.
Mojstrovka je pričela dobivati prve petrolejskomodre obrise na črnem prosojnem ozadju. Prisojnik pa se je nenadoma zavil v mehko, vlažno, belo zaveso, ki je nihala in polzela navzgor. Konice in stolpiči so se kopali v rožnatozlatem siju. Drobne zardele meglice so brzele mimo njih.
Stekla je navzdol in mimo koče, na drugo stran, na vzpetino tja pod Prisojnikom. Vsa zasopla je prisopihala na vrh. Oči so se ji široko odprle, srce je zavriskalo in pljuča ji je hotelo raznesti ob veličasnosti prizora. Prečudovit pogled na gore naokrog!
Sedaj je pričela tudi Mojstrovka rahlo zardevati, v takem žametnomehkem, temnomodrem in zelenorjavem, zamolklem rožnatem siju. Čez Prisojnik pa so hitele blede, sivorožnate megle. Le desni, izpostavljeni vrh je ves sijal v jarki rožnati luči. Tam čez pa so se kopali Razor, Kanjavec in drugi vrhovi v zelenorumenem zlatu. In konice in stolpiči so bili vsi kot iz razbeljenega jekla s srebrnozlatimi odtenki, in hladile so jih dolge verige hitrih, raztrganih, temnosivih belorožnatih meglic.
Strmela je zamaknjena tja gor in ni si upala niti dahniti. Kako čudovito! Kako nepopisno lepo! In kakšen mir in tišina ... Le tu pa tam redek vzklik gorske ptice ...
In potem je nenadoma oživelo okolje koče. Vsi zaspanci so prilezli na plan. Mula je pričela vreščati in nekdo je začel zateglo prepevati.
V tem trenutku je vse naokrog preplavila bela svetloba, in kot bi trenil, je izginil ves čar. Sivo-beli oblaki so prekrili pravljično osvetljene vrhove. In vzhajajoče sonce jih ni moglo predreti. Konec vse te nepopisne lepote jutra v gorah ...
Globoko je vzdihnila, melahonično, kot da bi nenadoma izgubila nekaj izredno dragocenega, in trpko zadovoljno, kot da, bi doživela nekaj nepojmljivo vedrega, toda žal prehitro minljivega, se je spustila h koči in krenila za ostalimi na zbirno mesto.

Pot
Vodila je tja čez Police in pod Veliko Dnino, in bila je mehka, pa travnata, pa peščena, pa spet gozdna, ozka in prijetna se je vijugala sem in tja in gor in dol, z eno besedo: lepa. Hodila sta drug za drugim, spredaj ali zadaj, s srcema, polnima prelepih občutkov. Kako tudi ne, ko pa jima jih je narava vzbujala, nehote in pristno, na vsakem koraku. Skozi nežno zelene veje ponosnih macesnov sta se ozirala na mehke obrise gora, Prisojnika in Razorja, od sonca obrobljeni temnobrokatni sivini, Triglava tam daleč zadaj, kot kralja nad vsemi, v medlem, sivobelozlatem siju, in Bavškega Grintavca v bleščečem soncu pred seboj. Sonce, ki je končno vendarle prebilo in posrkalo grozeče oblake, pa je oblivalo ves gorski svet s tako prijetno in čisto, jasno zlato svetlobo, da so vse barve v naravi odsevale svežino in novo voljo do življenja.
Na vsakem koraku ju je vedno znova vzradoščalo pestro in obilno cvetje. Cele preproge v vseh barvah. Ali pa posamezni cvetovi, ki so vsak v svoji barvi gledali sonce in radostni pogled. Kako se človeku ob pogledu na vso to krasoto ne bi odtajalo srce! Kako se mu ne bi sprostila duša in poletela kot ptica tja gori v sinjo višavo, osvobojena vseh tegob in črnih misli ...
Zdaj je vzkliknil on: »Glej, kako lepo!«
In zdaj spet ona, vedno znova: »Glej! Oh, kako čudovito!«
In najraje bi se držala za roke, vso pot, če bi jima njena ozkost to dovoljevala (in če se ne bi nekoliko sramovala pred ostalimi zavoljo svoje zamaknjene romantičnosti).
Pri izvirku, čeprav je le kapljal, smo se na kratko odpočili in osvežili. Skupina se je strnila in nadaljevala pot. Kmalu se je obzorje razširilo in zagledali smo Jalovec, svoj cilj. Belo in mogočno je bleščal desno nad nami v polnem sončnem siju ter hladno in nedostopno, kot se nam je zdelo, gledal dol na nas, mravlje pred njegovim vznožjem. Drevje se je počasi umaknilo rušju, toda cvetje je ostalo in nas spremljalo naprej. Jalovec pa se je pričel skrivati za belimi zavesami gostih oblakov.
Prispeli smo v okrilje Malega in Velikega Ozebnika in že smo nad seboj zagledali Špičko. Sonce nas je pričelo razgrevati in kmalu smo bili sami sebi v breme. Obložene s krepeli in poleni nas je zadnji del poti pred zavetiščem zares zdelal. On je le še tu in tam pogledal okrog sebe, in njo, ves poten in vzdihujoč, ona pa je prestavljala noge le še čisto mehanično in videla pred seboj le še bele in modre kroge drobnih planinskih cvetk v redki travi. Toda trdna volja je zmagala. Končno smo le prispeli, in s široko odprtim rokami in veselo nasmejan nas je vzradoščeno sprejel …

Francelj izpod Špičke
Visoko vzravnan in nasmejan, zagorel in ves v črnem, kot kak svečenik boga gora in sonca, je sprejemal vsakega planinca posebej, in za vsakega je imel lepo in prijazno, vzpodbudno besedo. Z neštetimi šalami je nudil svoj krepilni čaj in kačjo slino.
»Skodelice pa denite kar tam zunaj v pralni stroj!« je zabičal vsakemu posebej. Ta pralni stroj je predstavljala veliki golidi podobna posoda s snežinco.
Zares je predstavljal impozantno in nepozabno pojavo za to malo in prijazno zavetišče, kot odrešilni angel na vrhu muke polne poti do templja boga gora, visoko nad dvatisočmetrski samoti, pod piramidasto konico Špičke, daleč daleč od vsega ostalega sveta. Nepozabno mi bo ostal v spominu njegov črni lik na veliki skali pod zavetiščem, visoko gori nad nami, ko smo pozno popoldne odhajali, v črni opravi in razširjenih rok, kot prerok in zagovornik miru, kot vratar v večnost, od skal pa je odmeval v dolino njegov močan glas:
»Od tu pa do Vršiča sem jaz gospodar ...!«
Bil je neutruden. Govoril je kar naprej, celi slavospevi goram in njihovemu veličastju in samoti so mu vreli iz ust. Kar mimogrede nam je vmes zrecitiral kup verzov in spevov. In vse je preveval nekak njegov glavni moto:
»Ti, človek, si nič, in postal boš nič, mrtva stvar! Skalo pred seboj poglej, ona je večna in ima večno življenje!«
Toda ni bil samo filozof. Tudi v praktičnem življenju se je zelo dobro znašel. Nekim Nemcem, ki so se delali, kot da ga ne razumejo, je kar naprej dopovedoval, in to po slovensko:
»Hej, Francelj, čaj plačaj! Tri dinarje za čaj, šest dinarjev za dva! Ne razumeš? Boš že razumel! Samo plačaj!«
In ko smo odhajali od njega, je dejal, bolj sam zase:
»Zdaj se bom pa spet sam s seboj ali pa z gamsi pogovarjal!«

Na vrh

Na severu prestoluje, mogočen,
velik, vzvišen,
gora kraljevskih visoki gospodar.

Kalidasa

Le dobra polovica od naše skupine 24 planincev se nas je odpravila proti vrhu. Zagrizli smo se v strmino in dobro napredovali. Ko smo prilezli okrog Velikega Ozebnika, smo spet zagledali vrh Jalovca, ves jasen in od sonca obsijan, nad seboj. Vse tja gori do Loškega žleba nas je spremljalo gorsko cvetje. Mali in veliki svišč s svojimi temnomodrimi cvetovi sta kukala na nas iz najmanjših špranj na golih skalah. In celo izpod ledu je rinilo sveže, svetlo, sončno zelenje.
Pri Loškem žlebu smo se ustavili. Pogled v prepad je vzbujal strah. Srh jo je spreletel na spomin, ko mu je dejala:
»Tu sem lani skoraj zletela v prepad, ko mi je spodrsnilo tam gori na snegu. K sreči sem se ustavila ob tisti skali sredi snega, tik nad robom …«
On ni rekel ničesar. Objel jo je čez ramena in močno stisnil od neme hvaležnosti, da jo ima še ob sebi.
Čez sneg nad žlebom sta dva naša vrla alpinista potegnila vrv in ob njej smo se srečno povzpeli po topečem se in spolzkem snegu navzgor. Srečavali smo mnoge planince, ki so se že vračali. Ko smo prispeli na sedlo, smo se zagledali v dolino Koritnice. Toliko, da nas ni veter odpihal, tako močan je vel od spodaj z doline. Pod nami je vrelo kot v čarovniškem kotlu. Megle so se vrtinčile v vršanju in tuljenju vetra in zakrivale in odkrivale pogled. Nehote sem pomislil na Berliozovo Fantastično simfonijo.
Ko smo plezali po slemenu proti samemu vrhu, se nam je levo, kot s potezo čarovniške palice, razkril Mangart, sijoč v soncu s svojim golim temenom. Bil je nenadoma tako čist in jasen, da smo videli na njegovem vrhu planince. Toda že je bil spet zakrit s težko zaveso megla in belih oblakov.
Tedaj je zajela tudi vrh, Jalovca, ki se nam je vse doslej kazal pred nami jasen in čist, redka, a nepredirna megla. Bili smo na vrhu, toda žal nismo nikamor več videli. Vendar - bili smo na vrhu! Osvojili smo ga! Osvojili smo še enega naših slovenskih gorskih velikanov! Ta zavest nas je prevevala, tako da smo pozabili na vse ostalo in nas tudi pomanjkanje razgleda ni več motilo. V zavetju skal smo kake pol ure počivali. Na nekaj metrov od nas je priletel krokar prosit hrane, toda se je prehitro splašil in se ni pokazal več. Nato smo se podali na povratek.
Srečno smo spet prispeli nazaj dol do žleba, in glej: spet nas je obdalo sonce, in spet je gledal na nas dol vrh Jalovca, ves jasen, obsijan in mogočen. Skoraj se nam je zdelo neverjetno, da smo bili prav na tem mogočnem vrhu.
Francelj v zavetišču pod Špičko je bil prav tak kot nekaj ur poprej. Njegov krepilni čaj in kačja slina sta delovala kot zdravilo. Za slovo smo se še slikali z njim. In potem smo se poslovili in se podali v dolino.

Za zaključek: Pozabljene gojzarice, toda radostno srce
Pot v Trento, v glavnem mehko in prijetno, večinoma gozdno, smo kmalu prehodili, čeprav utrujeni in zdelani. Spodaj nas je čakalo korito sveže, hladne vode, prijetna senca, počitek in naši dve vozili. Osvežili smo se in okrepčali in se pripravili na odhod. Ko smo zapuščali ta prijetni kraj in vrgli še en pogled nazaj na prehojene planine v zadnjem večernem soncu, smo zagledali zadaj za avtomobilom, ob koritu, par zapuščenih gojzaric. Stale so tam, na sveži travi, malo vzvišeno in osamelo, kot simbol planinstva. Čigave so? Kdo jih je pozabil?
Nekdo je skočil ponje in vzeli smo jih s seboj.
Spredaj, v prvem avtomobilu, pa sta sedela, zadovoljna in srečna, drug ob drugem, ona in on.
»Sezul si bom gojzarice,« je dejal in jo pogledal. »Kje pa imaš ti tvoje?«
»Moje?!« zaprepadenje. Molk. »Joj! Pozabila sem jih tam ob vodnem koritu! In sedaj?«
»Pomiri se. Saj jih bodo našli in prinesli za teboj!«
V njej se je porodilo upanje, ki je vzraslo v zavest, da bo res tako, zaupanje v soplanince. Pa kaj, če ne? In tudi, če ne! Srce ji je bilo prepolno radostne zadovoljnosti, prenasičeno s prečudovitimi doživetji tega dne. Ni se ji ljubilo misliti na ničesar drugega. Bila je srečna!
Naslonila je glavo v njegovo naročje, in zadremala ...

»Zbogom, ti gora! Eni morajo na pot.
Ostati večni, prijatelj, je usoda drugih!
Prekletstvo obeh - pa je ločitev.«

Ibn Chafadscha

Ko smo se vračali, dol po Soški dolini je gledal z leve na nas Krn, sijoč v zadnjem večernem soncu, kot bi nas vabil na prihodnjo planinsko turo. Kdo ve?!

Ivan Mesarec, PD Tomos
 

Interno glasilo Tomos Koper Leto XIV
1974 oktober – november št. 9 – 10


Arhiv PlanID
Za G-L pripravil: Genadij Štupar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti