Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jože Rožič dober ključavničar, ...

   Železar

 

 14.11.1974

Jlib.si


četrtek, 14. november 1974, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1877

Železar: ... študent in vrhunski alpinist

Pred 23. leti, 11. februarja leta 1951, je v Ratečah tik pod najlepšimi gorami prijokal na svet Jože Rožič, ki je že v zibelki začel radovedno gledati po čudovitem gorskem svetu.
Še predno je prehodil Rute, Trebiže, Lomiče in druge zelene robe v Karavankah, so mu radovedni pogledi že uhajali na veličasten in mogočen skalni svet Planice.
Tam v stenah Mojstrovk, Travnika, Šit in Jalovca ter Vevnice, Struga in Ponc je zaslutil, da komaj zaslutil svojo življenjsko pot. Le-ta se je vila strmo navzgor preko Hudičevega žleba in stebra v Prisojniku, do zajed in poči ter polic in stebrov v Travniku, Jalovcu. Natančno in razločno jo je mladi Jože videl v prepadnih stenah in previsih Vevnice in Malega, Koritniškega Mangarta.

Njegova življenjska pot ga je vodila izven vertikale, preko vseh strehastih previsov nad prepadi, po ozkih policah in okrajkih do snežnih ozebnikov in kuloarjev. Zdrznil se je mladi Joža in strah ga je bilo te strme in prepadne poti, plezalne smeri, strah ga je bilo, ali bo zmogel vse to ... Toda po njem se je pretakala vroča kri, ki je čestokrat v silnem hrepenenju vzkipela in zavrela. Bil je sin Andreja in nečak Janeza, ki sta dolga leta predstavljala vrh smučarskega športa ne samo v Ratečah, Dolini in Sloveniji, temveč v Jugoslaviji. Oba sta bila odlična smučarska skakalca in tekača, kombinatorca. Tudi mladi Joža je stopil v očetovo in stričevo smučino. Dovolj znoja je pretočil in dovolj krvavih žuljev je komaj zacelil v desetletni dobi mladinskega smučarskega reprezentanta.
Z dolgih in napornih smučin po Vršiču, Planici, pod Mangartom, so mu pogledi vedno bolj uhajali v zasnežene in v led vkovane robe, stene in grebene Triglava, Martuljka, Krnice in Planice. Odločil se je, da bo zapustil smučino in stopil s planinske poti v plezalne smeri. Gore so ga vabile in klicale. Temu vabilu in klicu se Jože ni mogel odpovedati, prepogostokrat je videl na svojih treningih in tekmah, kako veseli, sproščeni in nasmejani so se gorniki, planinci, plezalci in alpinisti vračali z gora, sten, razov, robov vrhov ...

Marko Butinar, naš odličen plezalec, alpinist, gorski reševalec in himalajec, mu je bil v Ratečah prvi učitelj, vodnik in svetovalec. Z osemnajstimi leti je Jože že okusil slast prvega plezalnega vzpona. Prijemi in stopi nad prepadi, pod temnimi, strehastimi previsi, po ozkih laštah, okrajkih in policah, so bili spočetka tvegani in nesigurni, pogledi pa so bili usmerjeni k vedno višjim in čestokrat tudi težkim in nevarnim ciljem. Jože se je dobro zavedal, da le pogumnega nagradi sreča, kdor ne tvega, ne dosega niti najlažjih ciljev. Najpreje se je dodobra seznanil z lažjimi in nenevarnimi stenami v domačih stenah.
Po prvi preizkušnji v stenah Jalovca in Šit je odšel v JLA, kjer je kot preizkušeni inštruktor v planinski, izvidniški edinici veliko pridobil na teoretičnem in praktičnem znanju. Že v JLA je leta 1971 preplezal, ukrotil in premagal preko 15 težjih in zahtevnejših letnih in zimskih plezalnoalpinističnih smeri. Ti uspehi so Jožu dali novega poleta. V JLA je dobil tudi prvega stalnega tovariša na vrvi. Z Matijem sta do njegove mnogo prerane smrti preplezala vrsto najtežjih in zahtevnih plezalnih vzponov. Ne samo poleti, uspešno sta se spoprijemala tudi z zahtevnimi stenami in grebeni, ko so bili zasneženi in vkovani v led in so po njih viharile snežne zastave.

Takoj po nesreči, mnogo prezgodnji smrti tovariša na vrvi, je dobil Jože Rožič leta 1973 tovariša in učitelja, s katerim sta preplezala in premagala zahtevno Cizljevo plezalno smer v Špiku, najtežjo v Debeli peči, zadnjem Prisojniku, švicarsko v Rakovi špici, zajedo in JLA smer v Šitah, Dularjevo zajedo v Jalovcu in mnoge druge, ki predstavljajo najtrši oreh za naše najboljše plezalce in alpiniste. Pred novo navezo niso bile več varne najtežje in najzahtevnejše plezalne smeri. Začela sta se ozirati in iskati še težje, ekstremno težke že preplezane in prvenstvene plezalne smeri.
Pozimi 1973/74 je Jože Rožič skupaj s še mlajšim Brankom Klinarjem iz AO Jesenice, pozimi prvič preplezal klasično centralno smer v Široki peči. To je bil prvi zimski vzpon v tej visoki, prepadni steni. Z Brankom sta v letošnjem poletju plezala vse najtežje, svetovno znane plezalne smeri v Malem, Koritniškem Mangartu, ki zahtevajo popolnega in psihično ter fizične sposobnega človeka.

V petih letih svojega plezalnoalpinističnega staža si je Joža Rožič zaslužil vozno karto in potni list za našo šesto alpinistično odpravo v zasnežene in led vkovane gore Kavkaza, v skupini Užbe. Žal se je ta naša šesta alpinistična odprava tragično končala. Toda to je zanj dobra šola še za nadaljno rast in vzpon.

Železar, 14. november 1974

eXTReMe Tracker