Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (1.)

   Železar

 

 14.11.1964

Jlib.si

Marko Butinar: Svalbard - dežela polnočnega sonca
Železar: podlistek od 14. novembra 1964 do 20. februarja 1965
01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11
 

sobota, 14. november 1964, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1112

Železar (1964) - Marko Butinar: Doživetja prve jugoslovanske ekspedicije v Arktiki

Svalbard je otočje daleč na severu, prepolno priostrenih vrhov, ki iz razdrapanih ledenikov kipijo v nebo. Brezštevilni fjordi se zajedajo med gore, vanje polzijo ledeniki iz notranjosti otočja. Pust, neobljuden, a prvobiten in veličasten je ta svet zasneženih gora Arktike. Najpogosteje le živali črtajo svoje gazi po zasneženih prostranstvih, nad katerimi se spreletavajo jate brezštevilnih ptic. A vendarle je življenju tu namenjenih le nekaj kratkih mesecev. Povsod drugje v Arktiki pade temperatura globoko pod ničlo, da prevladujeta le sneg in led; začuda, le tu na Svalbardu je drugače.
Topel zalivski tok — Norvežani ga imenujejo »najdragocenejši izvozni artikel Amerike«, ima od Floride navzgor po 8000 kilometrih poti še toliko toplote, da odločilno vpliva na klimo otočja. V dneh okrog 23. avgusta zaide polnočno sonce za obzorje in potem se s hitrimi koraki približuje polarna noč. Po dveh mesecih, od 26. oktobra, sonca ni več in v deželi je vse do sredine februarja polarna noč. Takrat silovit ledenomrzel veter briše redke sledi živali, še kričave jate ptic se umaknejo že prej daleč na jug, še bolj osamljen in pust postane ta svet v dolgi polarni zimi, ko so v temo polarne noči zaviti koničasti vrhovi in zaledeneli fjordi.

Nekako v sredini februarja pa se tema, čeprav le za nekaj minut, umakne svetlobi. Takrat sonce po nekaj mesecih ponovno obsveti zaledenelo pokrajino. Iz dneva v dan pa je sonca več in v dneh okrog sredine aprila postane spet polnočno. Nepretrgoma sije in ogreva deželo cele štiri mesece. S prvim soncem in toploto se vračajo tudi jate ptic, ki so pred zimo odletele na jug. Gnezdišča ob obalah ožive, sneg in led se na obali umikata bornemu zelenju. Na okopnelih morenah ledenikov vzklijejo prve cvetke, pobočja nad fjordi ozelene.

Znano je, da ima Svalbard od vseh polarnih dežel severne poloble najbogatejšo vegetacijo. Botaniki so odkrili okrog 135 vrst rastlin, nekatere ne rastejo niti na Norveškem. Največ je lepih drobnih cvetk, toda odkrili so samo dve vrsti »dreves«. To sta sila redka, do 20 centimetrov visoka pritlikova breza in pa polarna vrba. ki zraste le nekaj centimetrov. Že pogled na te drobne cvetke in pritlikavo brezo človeku pove, kako trudoma zraste in oživi prav vse, da se pojem trdoživo upira razmeram severa.

Otočje leži komaj dobrih 100 kilometrov pod severnim polom in ima površino 61.300 kvadratnih kilometrov. Otočje sestavlja pet večjih in več manjših otokov. Največji izmed njih je Zapadni Svalbard s površino 40.000 kvadratnih kilometrov, kjer celo leto žive tudi ljudje. Na njem so namreč tri naselbine: najsevernejše naselje na svetu Ny Alesund, Langyearbyen in Barentsburg. Severovzhodna dežela s 17.000 kvadratnimi kilometri pa je povsem nenaseljena in le malo raziskana.

Svalbard — Mrzlo obalo so imenovali Vikingi neznano deželo, ki so jo leta 1194 odkrili na križarjenju po Severnem ledenem morju. Prava zgodovina pa se začenja šele s 7. junijem 1596, ko je do otočja priplul Holandec Willem Barents in krstil otočje z imenom Spitzbergi, zaradi ostrih koničastih vrhov, ki se kot bleščeče piramide dvigajo iz morja ali ledenikov. Dolga stoletja so tu visoko na severu ljudje lovili kite, mrože, tjulnje in polarne medvede. Ravno ti polarni lovci so osnovali manjše naselbine v mirnih fjordih, eno izmed največjih se je imenovalo Smeerenburg. V teh naselbinah pa je bilo živo le poleti v času lova in »polnočnega sonca«, ko sonce neprestano obseva pokrajino. Številni lovci pa so bili tako uspešni, da so še danes mroži in kiti prava redkost in kot taki zaščiteni. Z jatami ptic, ki so se pred nastopom zime selile na jug, pa so svoje naselbine zapuščali tudi lovci in takrat, ko se je nad deželo spustila polarna noč, je v njih gospodaril le veter, ki je s snegom zasipal skromne brunarice — domove polarnih lovcev. Morečo tišino dolge polarne noči je trgal le piš ledenega vetra.
Kasneje pa postane Svalbard hvaležno in zanimivo torišče številnim znanstvenim ekspedicijam. Na začetku našega stoletja pa so mnogi polarni raziskovalci skušali iz Svalbarda doseči severni pol. Tako je Svalbard postal svetovno znan. Mnoge ljudi je zanimalo, kako izgleda »tam na pragu Arktike« in na otočju so se pojavili prvi premožni popotniki.

(nadaljevanje)

Marko Butinar
Železar, 14. november 1964
 

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker