Železar - Ciril Praček: Že vsa leta po osvoboditvi se trudi jeseniški Alpinistični odsek v sklopu Planinskega društva Jesenice obdržati raven alpinističnega udejstvovanja na višini, ki so jo dosegli jeseniški Skalaši že pred vojno.
Imena Jože Čop, Matevž Frelih, dr. Miha Potočnik, Janez Krušič, Uroš Župančič, Marko Butinar, Pavle Dimitrov in še mnoga druga so za vedno vpisana v naših najtežjih stenah.
Alpinistični odsek se trudi vzgajati tudi mladino v duhu prave ljubezni do gora in do alpinistične dejavnosti. Izmed mnogih, ki gredo skozi trdo šolo alpinističnega udejstvovanja, jih vedno ostane nekaj, ki obdrže in nadaljujejo svetle tradicije Alpinističnega odseka Jesenice. Odstotek tistih, ki ostanejo je sicer zelo majhen, kajti plezanje je tako zahtevna disciplina, da kaj kmalu naredi izbor, v katerem slabiči odpadejo. Le tisti, s primernimi fizičnimi lastnostmi vzdrže in napredujejo. Izmed desetih mladincev se navadno razvijeta dva, kvečjemu trije v vrhunske alpiniste.
Lepe uspehe je pokazal prav v letošnjem letu sedemnajstletni pripravnik Alpinističnega odseka Jesenice Mitja Košir. V trdi šoli Alpinističnega odseka je vzdržal in marljivo vadil že od leta 1957. Zadnja tri leta je hitro napredoval. Bavarska smer, Skalaška smer, Ladja, Čopov steber, vse v severni steni Triglava, potem Comiccijev raz v Jalovcu in še mnoge druge lažje in težje smeri je zmogel mladi pripravnik. Tovariš v navezi mu je Klavdij Mlekuš, dvajsetletni alpinist iz Mojstrane. Prav letos sta zmogla v sedmih urah prvenstveno smer šeste težavnostne stopnje (skrajno težavno) in sicer direktno smer v Črno grapo v severni steni Triglava. To smer si je željno ogledalo že mnogo renomiranih plezalcev, toda nihče se še ni postopil gladkih, od vode izlizanih plošč v navpični steni. Za to storitev zaslužita čestitke vseh, ki se spoznajo na plezanje.
Kljub temu, da je mladi Mitja dosegel že zavidljivo višino spretnosti in znanja v plezanju, to še vedno ni njegov višek. Moral bo vaditi še in še, moral se bo odpovedati marsičemu, da se bo obdržal v borbi za prestiž. Na mlade talente, ki žive v pravem okolju, postane prej ali slej pozorna Planinska zveza Slovenija in tako kot je Mlekuž že kandidat za Himalajo, tako bo tudi Mitja prej ali slej prišel na vrsto.
Razvoj alpinista ni hiter, šele s tridesetimi leti se alpinist razvije v zrelega, razsodnega gornika, ki obvlada vse prilike. Prednost mladih je ravno v tem, da imajo čas za razvoj, nenadni vzpon v razvoju je kvaren, še posebej če preide skromnost v preveliko samozavest in če se izleti zaključujejo pri kozarcu. Mitju želimo, da bi se še naprej uspešno boril s težavami v gorah, da bi izkoristil svoj talent iz te prve stopnje v razvoju, ki jo je dosegel, v nadaljnje stopnje razvoja za afirmacijo naše lepe domovine in Jesenic v vse težjih podvigih doma in v tujim.
P. C.
Železar, 17. oktober 1964