Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinski vestnik - oktober 2014

Tema meseca: Resnica o Morbegni / Digitalizacija planinskih poti / Na vse najvišje vrhove Evropskih držav / Geološka učna ura na Prisojniku

Uvodnik: Prava mera. Dušan Škodič

SLEDI V ČASU
Sedemdeset let smo jo napačno imenovali. Vojašnica Vittoria Emanuela pod Triglavom. Grega Žorž
Naš odnos do dediščine. Pod Triglavom ni prostora za še eno kočo. Dušan Škodič
Dragocena je vsaka pobuda. Ohranitev spomina na Rapalsko mejo. Božo Repe

INTERVJU
Radosti, ki se zgodijo enkrat v življenju. Rafael Terpin, rovtarski krajinar. Marjan Bradeško

KOLUMNA
Do kod v gorah z avtom? Aljaž Anderle

PO GORAH BALKANA
Albanska trilogija. Korab, Djeravica, Maja Jezerce. Andrej Mašera

GREMO NA JUG
Prokletije. Tržiška odprava v Črno goro. Iztok Pungaršek


Z NAMI NA POT
Bleščeča veriga gora. Pesarinski Dolomiti. Matija Turk
OPISI:
Monte Brentoni. Matija Turk
Terza Grande. Matija Turk
Monte Creta Forata. Matija Turk
Monte Siera. Matija Turk
OPISI:
Storžič iz Mač. Andreja Tomšič
Storžič po grebenu čez Psico. Andreja Tomšič
Storžič skozi Žrelo. Andreja Tomšič
Storžič po jugozahodnem grebenu. Andreja Tomšič


INTERVJU
Digitalizacija naših planinskih poti. Pogovor z Andrejem Stritarjem. Marjan Žiberna
Zmanjšane zaloge in novi pristopi. Pogovor s Slavico Tovšak. Marjan Bradeško

VISOKA EVROPA
Najvišji vrhovi evropskih držav. Od Vatikanskega griča do Elbrusa. Jože Drab

VISOKA EVROPA
Kjer Švica seže najvišje. Dufourspitze. Andreja Tomšič

GEO-IZLET
Na robu nekdanjega oceana. Geološka učna ura na Prisojniku. Bogomir Celarc, Nina Rman

LOŠKA STENA
Po dolgih letih spet na Briceljk. Med cvetjem in meglami. Tatjana Cvetko

MORSKI IZLETI
Otok Lastovo. Jutranje poti v poletna brezpotja. Aleš Nosan

SPOMINJANJA
Spomini hčerke nekega posebnega alpinista - Martina Gričarja. Tina Gričar

JUBILEJ
Petnajst let in še štejemo. Matej Ogorevc

VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Petdeset odtenkov sive. Miha Pavšek, Miha Demšar

VARSTVO NARAVE
Spoznajmo pojoči svet kobilic. Dušan Klenovšek

ZELIŠČA NAŠIH GORA
Materina dušica (Thymus sp.). Lovro Vehovar

NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PLANINSKA ORGANIZACIJA
V SPOMIN
TNP


Uvodnik: Prava mera

Prepričan sem, da kombinacija teh dveh besed predstavlja eno najmanj otipljivih in najtežje rešljivih dilem, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.
Življenje nas nezavedno in nenehno postavlja pred odločitve, s katerimi krojimo svoj danes in jutri. Pa naj tista "prava mera" velja za karkoli, vedno se je težko odločiti, mar ne? Hrana, pijača, delo, šport, prosti čas in celo ljubezen - nobenih izjem ni. Preveč vsake dobre reči lahko človeka na dolgi rok uniči ali pa na smrt zdolgočasi, kar je pravzaprav vseeno ...
Najti pravo mero je težko zaradi preprostega dejstva, da je v praksi ne moremo izmeriti, saj imamo vgrajene vsak svoje "vatle", ki niso nujno usklajeni z ostalo populacijo. Vzrok je naše mnenje, ki si ga o nečem ustvarimo na podlagi poznavanja zadeve, o kateri se odločamo. Nepoznavanje pa je, metaforično povedano, gosto listje grma, v katerem tiči večina zajcev (različnih mnenj).
Tokratni začetek uvodnika sem se namenil navezati na temo meseca, ki pripoveduje zgodbo o propadu najvišje zgradbe na naših tleh, pa čeprav poanta pisanja ni v njej. Nova dejstva in razmišljanja o razrušeni vojašnici namreč odgovorijo na precej vprašanj, še več pa jih na novo zastavijo.
Kako danes razmišljamo o zapuščini rapalske meje, in kako bomo jutri zaradi tega gledali nase? In seveda ob tem dobili tudi odgovor o "pravi meri", ki je nekoč nismo našli ...
Slovenija ima zaradi impresivne zemljepisne lege pestro preteklost, ki jo relativno slabo poznamo, še manj primerno cenimo. Že mnogi pred menoj so ugotavljali, da nam manjka zdrava mera zgodovinskega spomina, ki v narodu vzbuja občutek ponosa, ki si ga zasluži. V primerjavi s svojimi sosedi smo na tem področju že pregovorno malomarni, a nam očitno niti ni hudo mar.
Pri iskanju našega zgodovinskega spomina se bom tokrat ustavil na tako imenovani razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. To je navidezna naravna meja, ki na našem višjem svetu vodotoke usmerja proti enemu ali drugemu končnemu cilju in je bila v preteklosti mnogo bolj pomembna, kot se zdi danes. Po njej je bila pred slabima dvema tisočletjema zgrajena rimska utrjena linija Claustra Alpium Iuliarum (v prevodu Zapore Julijskih Alp). To je verjetno najobsežnejša gradnja na našem ozemlju, nastala nekako v času cesarja Dioklecijana. In po skoraj isti črti se je kmalu po prvi svetovni vojni prav tam zarisala rapalska meja, ki so ji botrovale zakulisne kupčije zahodnih zaveznikov z Italijani. Sploh ne slučajno, saj so se Italijani tudi na podlagi teh rimskih ostankov sklicevali na upravičenost do ozemlja na jadranski strani razvodnice. Ob tej meji sta bili nato na obeh straneh zgrajeni še utrjeni liniji: Alpski zid in Rupnikova linija. Njuni ostanki že dobrih sedemdeset let (z redkimi izjemami) neusmiljeno propadajo.
Prava reč, kup kamenja in betona na krivični meji, bo kdo rekel. Kar naj propade in izgine v pozabo! Pa je to prav?
Aktualna stota obletnica prve svetovne vojne nam pravi, da to ni prav. Kajti šele sedaj jo Slovenci bolje razumemo, ko jo spoznavamo na novo, neoblateno z izvirnim grehom naših dedov, ki so ga bili deležni v svoji državi. Zaradi očitka, da so se borili na strani nasprotnikov (Avstrije), se je o tej vojni načrtno (pre)malo govorilo, saj je kralj v Beogradu pripadal zmagovalni strani, ki je drugače razlagala zgodovino. Ko danes ponovno beremo vsa tista pisma o bridkostih in trpljenju vojakov, ki se kasneje niso mogli niti pohvaliti s svojimi junaštvi in uspehi, ta dobijo nov pomen. In predvsem zaradi tega ima soška fronta danes pri nas že skoraj status, ki si ga zasluži.
S podobnim razlogom ne bi smeli spregledati ostankov zapuščine rapalske meje, ki je ostala po vojni še celo bolj prezrta in pozabljena. Kako bomo lahko cenili tisto, kar smo nekoč izgubili, če ne bomo vedeli, zakaj, niti kako se nam je kasneje spet vrnilo, saj v zgodovini ni prav nič samoumevnega.
Dokler je še čas, bi morali vsaj kolikor je nujno ohraniti zgodovinski spomin na medvojno obdobje, ki je bilo za naš narod zelo pomembno. Na videz ničvredno zidovje, ki teče preko naših gora in hribov, ima sporočilno vrednost in bi ga morali v tem smislu zaščititi in približati ljudem. Ne potrebujemo megalomansko obnovljenih zidov in utrdb v stilu Kitajskega zidu, kamor bi prihajale trume turistov, čeprav je bil namen gradnje obeh povsem isti - zaščita pred sovražnikom. Že z informiranjem in osveščanjem se da za začetek mnogo doseči pa še poceni je. Kajti pozabljenje je najučinkovitejši zaveznik zoba časa.
Ali nam bo uspelo, žal ne vem. Če pa, upam, da z omenjeno "pravo mero". Tako, da bosta obenem ohranjena tudi mir in dostojanstvo gora. Morda se zdi v tem trenutku nepotrebno, a verjamem, da bo našim zanamcem zagotovo všeč!

Dušan Škodič

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)

Montaž iz doline Dunje
Foto: Peter Strgar

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti