AR (1993, št. 42) - Bine Mlač: Giovambattista Tita Piaz (1879 -1948)

V italijanski reviji Rivista Mensile, pozneje pa tudi v drugih, na primer Planinskem vestniku, je njen urednik ob dvajseti obletnici smrti tega velikega pionirja dolomitizma poleg ostalega zapisal: Giovanni Battista Piaz, nam vsem zelo znano vodniško ime, tudi z vrha Marmolade, kjer ima ploščo, se je rodil 13. oktobra 1879 v vasici Pera v dolini Fassa. Da pa tudi rodna dolina ni pozabila nanj, priča doprsni kip, ki stoji nedaleč od njegove rojstne hiše, tik ob glavni cesti.

Tita Piaz je njega dni večkrat pripovedoval, nadaljuje urednik, kakšne skrbi je delal materi kot otrok, »ker je plezal prej, kakor pa je shodil«. Kasneje je v Bolzanu delal sive lase svojim učiteljem in vzgojiteljem, kot mladenič pa se je zameril tudi izprašanim gorskim vodnikom, ker je svoje vodništvo do leta 1905 opravljal na črno. V ostri konkurenci je bil boljši od njih in vedno zaposlen oziroma zaseden, to se pravi, da mu ni nikdar manjkalo klijentele. Bil je pač, kakršen koli je že bil, ime, ki je vleklo.

Kot zrel mož je bil obsojen na več let ječe. Lahko bi kot politični jetnik sprejel pomilostitev, pa jo je odklonil, ker ni hotel zapustiti svojih tovarišev. Fašisti so ga kot socialista celo obsodili na smrt. Pa je ušel tem kot mnogim drugim zagatam v stenah in stolpih Dolomitov.
Čeprav vse prej kot rojalist, je vodil v gore mnoge kralje in prince. Avgusta leta 1948 pa se je smrtno ponesrečil na kolesu in še s svojo smrtjo spravljal svet v začudenje.
O njem krožijo številne anekdote in legende. Stari ljudje iz doline se še danes spominjajo, s kakšnim spoštovanjem je nekoč o njem govoril oskrbnik koče na Pian Trevisanu pod Marmolado, Desulian. Tudi nekdanji predsednik italijanske države, pokojni Sandro Pertini, je večkrat obujal spomine nanj.
Tita Piaz, poitaljančeno Giovanni Battista Piaz, pravilno po ladinsko oziroma retoromansko pa Giovambattista Piaz. Ime Tita mu je nadela mama, da ga je lahko hitreje poklicala, kajti ime Giovanni je bilo na vasi zelo pogostno. Hkrati pa se je na to ime odzval tudi takrat, ko je imel kaj za bregom, ali ko je bila »akcija« v že polnem teku.

O svojem alpinističnem življenju je napisal privlačno knjigo, ki so ji nemški založniki spremenili naslov: Dolomiten - meine Freiheit (op.: v izvirniku Mezzo secolo d'alpinismo), in je doživela več ponatisov.
Znan je bil tudi po svojih zasoljenih vodniških cenah. Rad je govoril: »Vse je danes drago. Jaz sem cenjen in zato imam svojo ceno, poleg tega pa tudi pohodi v gore niso brez cene. To pomeni, velecenjeni gospod Rinaldo H., dvojno ceno, ki pa vas in mene ne bi smela odvrniti od moje ljube Punte Emme v Cattinacciu.« (Lo Scarpone, 6/1946, Pred pričami, str. 12)
Vse se je pravzaprav začelo v njegovi rojstni dolini Fassa, na južnem Tirolskem, ki je bila nekoč, ko še ni bilo cest, tako rekoč bogu za hrbtom: »Pravi pekel za izgubljene ljudi in živali«. Menda je takrat mladi Piaz na enem svojih brezštevilnih samotnih gorskih potepanj, podobno kot Goethejev Mefisto, srečal samega hudiča in z njim podpisal pogodbo. Sicer se ne ve, s katerim - eni omenjajo Belzebuja, drugi pa Astaroteja - »zagotovo pa je bil hudič«, je ironično pripomnil Piaz, ko je naneslo, da so ga spraševali, kako je s to zadevo. - Potem pa je kislo pripomnil: »Madona koliko brezglavih bedakov hodi po tem svetu. Zaplankanost ljudi iz doline me je veliko bolj žalostila kot pa razveseljevala.«

Če odmislimo to legendo - ni se ga prijel samo vzdevek Dolomitski hudič (op.: Il Diavolo delle Dolomiti), marveč še marsikaj drugega, bolj nesramnega in žaljivega, zlasti ko se je potegoval za ponižane in razžaljene ali pa je smešil rimske politike.

Pomembneje je, da je postal nepogrešljivi nosilec prvih dnevov italijanskega stenskega plezanja, ki sta ga pred I. svetovno vojno oblikovali on, Ladinec Giovambattista Piaz in Cortinec Angelo Dibona. Kot plezalca sta bila sama, kajti za njima dvema je zijala praznina - nikogar ni bilo več, ki bi se lahko kosal z njima in seveda napadalnimi germanskimi sosedi.
Pravšnjega odgovora na vprašanje zakaj ga italijansko alpsko zgodovinopisje tako čisla, čeprav je bil »enfant terible« (op.: strašen otrok) njihovega alpiniz-ma in vodništva, ni lahko najti. Njegovo politično prepričanje je šlo še kako v nos vodstvu CAI in tedanjemu režimu, a vzlic temu ne eni ne drugi niso mogli brez njegovega slavnega imena. Nemara ga zato nikdar niso privili do konca.
Bolj zanimive so druge stvari. Kaj mu niso zamerili, pa bi mu morali, se navidez nedolžno sprašuje pokojni avstrijski alpski zgodovinar Fritz Schmitt? Odgovora sicer tudi on ni hotel dati, ker je iz previdnosti želel ostati na ravni neodvisne, a objektivne razlage pionirjev drugih narodov. V bistvu pa je šlo za dva kamna spotike, ki ju Italijani še danes, kar spet čudi, preskakujejo z neznosno lahkoto.

Prvi se nanaša na njegovo pojmovanje gorskega vodništva - celo življenje je vodil na črno, na izpit ni niti pomislil. Po nekakšni dopisni poti, prejkone vloženi prošnji za naziv gorskega vodnika, ki je nihče od Italijanov ni jemal resno, so mu jo avstrijske oblasti v Insbrucku leta 1905 brez pomislekov avtorizirale. Italijani pa mu naziv gorskega vodnika ne tedaj ne pozneje niso uradno priznali. To so storili šele zgodovinarji. Seveda danes vsi združno ponavljajo: naš italijanski gorski vodnik Tita Piaz.

Vse, kar je delal kot gorski vodnik, je nosilo njegov izrazit nekomformistični pečat. Ignoriral je vse, prav vse, do zadnjega obrazca obnašanja. Še zlasti sta se mu upirali klečeplazništvo do vodencev iz višjih plasti družbe in uporaba za take priložnosti uglajenega, se pravi izbranega gospodskega izrazja. Na veliko grozo tedanjih vodnikov zanj ni veljalo nobenih vodniških pravil, nobenega ustaljenega reda: »Če me kdo kani najeti, naj se pozanima, kje stanujem!« Ni se zgodilo enkrat, da so vodenci pred hišo čakali in čakali, njegova žena pa jim je prišla povedat, da ji je mož strogo naročil, naj jim pove, da bo še kakšno uro spal, ker je pozno kosil. Včasih pa je po končani turi, ki si jo je kajpada pustil mastno plačati, vodencem z zamahom roke pokazal smer poti v dolino. Nato je še dejal naj pohitijo, ker bo kmalu noč, on pa da ima neke druge nujne opravke.

Najbolj sporen, seveda če gledamo skozi oči tedanjih oblasti, pa je bil njegov odnos do svobode. Toda pri njem ni šlo zgolj za svobodo v gorah, ki jo je imel, kolikor je hotel, temveč za svobodo govora, gibanja, druženja in podobno. Noben državni uradnik, šef policije, pozneje fašistični veljak, ko je šlo za njegovo pojmovanje svobode, mu verbalno ni mogel do živega. Spustiti se z njim v razpravo, debato, diskusijo, karkoli, je bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh: »Nasprotnik je vedno pogorel do tal. In če ga je še kaj ostalo na tleh, ga je Piaz za nameček še dotolkel in zgrebel.« Z besedami seveda.
Od tod naprej se kritične misli kar vsiljujejo - toda najbrž je še najbolje, da odmislimo posledice, ki jih danes nihče več ne pomni. Bolj zanimivo bi bilo izvedeti, s kakšno hitrostjo si je kopičil sovražnike.

»V resnici pa je v tem odločnem posebnežu gorela čuječa, občutljiva duša, ki je imela zlato srce.« Bil je socialno bitje, ki je našlo nevsakdanje sožitje z gorsko naravo. V njej pa veljajo še neka druga pravila igre, ki jih človek hočeš nočeš mora spoštovati, njena nevarna opozorila pa brez goljufanja upoštevati. Nemara je zato v njegovi značajski podobi toliko nenadnih obratov - na trenutke odrezavega, trdega, na trenutke pa mehkega, prijaznega odnosa do ljudi. Novonastalemu položaju, (ne)ljubem srečanju in podobnem, torej vsem kar sodi v medčloveško občevanje, se je znal prilagoditi še isti trenutek. Morda je to begalo ljudi, s katerimi se je srečeval ali imel posla, saj je bil za vsa tedanja merila normalnih dolincev »precej čuden«.
Drugo vprašanje je, kaj so to normalni dolinci, normalne okoliščine, predpisane navade in običaji tistega časa in podobno. Vprašljiv je bil pač zato, ker je odstopal od splošno veljavne ravni, ki je poznalo le (pod)povprečje.

Od kod toliko protislovij v njegovi osebnosti? Majhen delček tudi od tod, da je hitro in ostro ločil zrnje od pleve. To sicer ni odgovor na postavljeno vprašanje, vendar če napišemo, da je za »plevo« bil pleva, za »zrnje« pa kakor kdaj, postane za silo znotraj teh zapletenih odnosov marsikaj bolj jasno. Toliko dobro je znal »prebrati« človeka, da se je redkokdaj zmotil. Poleg tega pa je imel tenkočuten posluh za medvrstično branje, ki mu je še posebej povzročalo nevšečnosti med učenimi pokvarjenci. Ni se ga dalo peljati žejnega čez vodo in pika.

Zaradi svojega nebrzdanega jezika je trikrat dalj časa sedel v zaporu: prvič pod Francem Jožefom, drugič pod Ducejem in tretjič pod Nemci. In morda je pri teh zadnjih imel še največ sreče.
Neko svoje razpredanje na kontrolni rampi oziroma ob cestni zapori, oktobra 1944, da s sabo nima nobenih dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, kdo je, je začinil s pripombo, da je svoboden človek, ki jih ne potrebuje zato, ker ni koš za papirje. Vojaki SS z njegovim pojmovanjem svobode niso bili zadovoljni. Pripeljali so ga pred komandanta, kateremu je še enkrat v odlični nemščini natrosil vse svoje življenjske nazore, potem pa menda še na dolgo in široko citiral Adolfa Hitlerja. Tudi to ni vžgalo. Komandant je rekel: »Takoj ustrelite to pošast!« Toda srečna zvezda ga tudi takrat ni zapustila.
Dva dni prej je v Rossengartnu reševal nemške alpince, ki jih je oplazila strela. Eden rešencev se je prav takrat na kolesu vozil tam mimo, videl kaj se dogaja, nemudoma stopil do komandanta, mu razložil kdo in kaj je ta Italijan in Piazu rešil življenje. Šlo je le za nekaj sekund, ki bi bile lahko zanj usodne. Če bi se alpinec tam mimo vozil nekaj sekund prej, ko je bil Tita pri komandantu v pisarni, ali nekaj sekund pozneje, ko bi ga v gozdu že postavili pred puškine cevi, bi bilo po njem. V nekakšni zvezi, ki navidez nima nobenega važnejšega pomena, sta besedi kolo pravzaprav na kolesu, postali pomembni šele po vojni. Je bila to morda igra usode?

Ob tem poskusimo razložiti še nekaj, kar je danes skorajda samoumevno. Na prelomu stoletja v Dolomitih in širše na severni Tirolski ni bilo gorske reševalne službe. Ponesrečenca v gorah je lahko reševalo samo nekaj vodnikov in še to ni bilo organizirano oziroma obvezno. Zato je vsakdo plezal na lastno odgovornost in za lasten račun. Sorodniki ali domači so morali še pred reševanjem plačati predujem, ki pa reševalce ni zavezoval, da bi tvegali ali izpostavljali svoja življenja. Etika in morala sta se omenjali le v knjigah različnih alpinističnih mislecev, vendar dlje od tega slednji niso prišli, četudi je šlo za človeška življenja. Častne izjeme med reševalci so bili Dibona, Piaz, od Avstrijcev pa Preuss, če so se slučajno nahajali na tistem koncu. Za Preussa se na primer ve, da je osemkrat organiziral in vodil izjemno zahtevne reševalne akcije v Dolomitih in Wilder Kaiserju.

Tudi Tita Piaz, če so ga poklicali na reševalno akcijo, ni nikdar odklonil pomoč. Tu sta si bila podobna z rojakom Dibono. Nekajkrat se je celo odpovedal donosnem poslu, ko je šel reševat človeška življenja. O tem obstajajo dokumenti, ki so jih napisali mrtvaški ogledniki ali okrajni orožniki in ti potemtakem na nek način zanikajo govorice o njegovem premočrtnemu odnosu do denarja. »Kakor kdaj,« je znal reči Piaz. Sodeloval je v več kot stotih reševanjih in za to je dobil nekaj odličij in najvišjih italijanskih državnih priznanj - pred in po prvi svetovni vojni.

Vodil je vse in vsakega - pa smo spet tam - le da so imeli denar: belgijskega kralja Alberta I., princa Amadeja Aostanškega, profesorja Karla Plancka, poznejšega nobelovega nagrajenca, bolzanskega in padovanskega nadškofa ... »Jaz sem kot Diogen - to vam zagotavljam - vedno in povsod iščem v človeku vrednote njegovega duha.«
Kot alpinist je veljal za velikega Diboninega tekmeca, manj pa Preussovega, dasiravno je rad skromno pripominjal, »jaz sem tu, zraven njiju«. Pozneje je trojki pridružil še četrtega, Hansa Dülferja.

»Plezal sem kakor opica in moj slog je bil opičji,« je na nekem obisku leta 1946 pri Riccardu Cassinu opisoval svoj način plezanja, nakar je začel jamrati glede drugih stvari: kako je star, kako posel ne cvete več kot nekoč, kako ... To njegovo mnenje o svojem plezanju ni držalo, če zanemarimo neko sporno plezarijo v skupini Brente, na kateri je uporabil dimnikarsko kroglo na vrvi. Ko je z njeno pomočjo in z veliko muko nekje med grebenskimi roglji pritrdil vrv, je po vrvi s pomočjo vseh štirih udov odtelovadil na drugo stran nekega stolpa. Resda Preuss se je zgražal, ko je slišal za Piazov neetičen podvig, imela sta celo polemike, vse skupaj pa so odtehtali njegovi kot solza čisti solo vzponi. Po čem drugem pa je Piaz poznat bolj, kot po svojih solo vzponih, ki gredo v štirimestno število. Vedeti pa je treba, da ga tri stvari uvrščajo v zgodovino alpinizma, ki se je pisala do leta 1907: prvi dotik z zgornjo četrto (IV+) v severozahodni steni Punte Emme (Catinaccio), ki ga je opravil v solo vzponu, nato do tedaj največja dosežena stenska izpostavljenost v Dolomitih in Wilder Kaiserju, v severozahodni steni Campanile di Toro, kjer se je dvaindvajset let pozneje pri prvi ponovitvi »meglilo« pred očmi tudi bratoma Schmid, in 37 metrov dolg previsen raztežaj v Campanile di Val Montanaia, ki ga je opravil v četvorni navezi, krstili pa so ga z imenom »strašna praznina«.
Trije novi členi v verigi razvoja alpinizma, so govorili o tem, da male spremembe prej ali slej omogočijo veliki prelom s starim. In uvod v novo obdobje. Kajti tudi mejnik mora imeti osnovo za postavitev.

Ker je bil rojen v znamenju tehtnice, s čimer se je včasih rad pohvalil, »kajti pri meni vedno pokaže drugače, kot »merilci« pričakujejo«. Zmeraj jih je razočaral, presenetil, zbegal, razjezil ali razkačil. Zmeraj. Hans Kiene, alpinist in poklicni dušeslovec iz Bolzana ga je skušal nekoliko osvetliti tudi po svoji poklicni plati. Zanj je dejal, da je bil, seveda če uporabimo njegovo izrazje, materialist, idealist, kolerik, altruist ..., skratka, kopica tujk, ki potem, ko jih prevedemo v razumljiv jezik, ne gredo skupaj. Pa so šle, kajti Piazova proti-slovnost se je ločila od drugačnosti drugačnih ljudi, kar na prvi mah ne pove nič, saj jo je instiktivno dojemal, razlagal in nanjo spet odreagiral na svoj način. Druga stvar je, koliko je Piaz poznal pravo mero.

Petnajst metrski balvan med njegovo hišo in gostiščem Rizzi v Peri je ničkolikokrat preplezal: 8 »prvenstvenih« in potem vsak dan 80 običajnih ponovitev, piše v svojih spominih. To je bilo leta 1892.
Ker je bil izredno bister fantiček in odličnega spomina - vse župnijske knjige je na primer znal na pamet - mu je župnik našel štipendijo za licej v Bolzanu (op.: takrat Bozen). Z mamo sta se odpravila peš na 40 kilometrov dolgo pot, se tam vpisala na šolo, uredila okoli štipendije in bivanja, potem pa sta se še isti dan vrnila nazaj v Pero.

V šoli je bil najboljši učenec, kar jih je šola pomnila, vse same bleščeče enojke, ki so bile takrat najvišje ocene, le z veronaukom in vedenjem je imel velike težave. Tako se je nekega dne pred vhodom v cerkev Svete Johhane premislil in šprical obvezno žebranje ter raje splezal na njen najvišji gotski stolp: čisto na konico. Ko so ga orožniki pregovorili, da naj spleza nazaj dol, so ga nemudoma prijeli in privedli pred upravitelja šole, nakar je moral domov v Pero po mamo. Ona je takrat prepešačila dvakrat po 40 kilometrov, on pa trikrat po 40 kilometrov. Njene 80 kilometrov dolge vzgojne pridige in litanije naj bi ga za nekaj časa pomirile, da se je za silo unesel.
Kot štirinajstletnik se je odpravil na prelaz Davoi, kje je preplezal vrsto lahkih solovzponov.

Pri osemnajstih pa se je preselil iz sten v bližini Bozna (Bolzano) v Rossengarten (Catinaccio), visokogorsko krnico, ki leži takoj nad rodno vasjo. Vse prvenstvene smeri razen ene, ki jo je posvetil kuharici iz koče Gardecca Emmi Dellagicoma, je preplezal na (prvi) pogled. Najbolj je bil doma v Vajoletskih stolpih, ki jih je tako kot naš Joža Čop triglavsko steno, preplezal več kot tristokrat.

Tisti, ki malce bolj pozna zgodovino alpinizma se bo nasmehnil ob pomisli, da so bili Vajoleti po nekakšnem naključju plezalsko preskusovališče za Winklerja, Preussa in potem še za Piaza. Tri povsem različna značaja pa so le imela eno skupno lastnost: bili so izredno bistri, za nameček so imeli odličen spomin in kot plezalci so predvsem gojili prosto solo plezanje.
Na Vajolete je zvlekel svojega sošolca Tonija Schrota, ženo Marietto (op.: sosedova hči, dekliški priimek Rizzi) in svojo petletno hčerko, ki pa jo je gor prinesel v nahrbtniku. Nato mu je padla na pamet še ena nenavadna ideja: Kaj, ko bi na Vajoletske stolpe spravil vse ljudi iz doline Fassa? Za petdeset kron (op.: ital. fieriti), seveda! Župnik, učitelj, nekaj veleposestnikov, gostilničar ... Vsak je lahko dolga leta pripovedoval svojo enkratno plezalsko zgodbo. A najbolj so bile zanimive tiste iz Piazovih ust.

Velika peresa tedanjega časa, tudi sami alpinisti, kot na primer dr. Gudio Rey, Cario Ratti, Felice Mondini, Cesare Fiorio in pozneje drugi, denimo Hans Kiene, znan alpinist iz Bolzana, so ga skušali na razne načine opisati. Priznali so mu vrsto inovacij na področju prostega plezanja, nemajhne zasluge v boju z Alemani oziroma Nemci za nacionalno prevlado v dolomitskih stenah, nato odmevajočo plezalsko »lekcijo« tem istim Alemanom v Totetnkirchlu, na daleč pa so odmevale njegove polemike s Preussom.
V priročnike je prišla njegova oporna tehnika v počeh ter uporaba noge kot nekakšnega navora v manjših previsih. Zadnje je leta 1936 Comicijeva šola plezanja črtala iz svojih programov.

»V resnici so »Piazove smeri«, »Piazove smeri«, in to je dovolj«, piše v Letopisu CAI (1863 -1963). Preplezal je približno nekaj več kot 50 prvenstvenih smeri. Vse so izpostavljene, logične, v njih pa prevladujejo poči, ozki kamini in majhni previsi. Tiste, ki jih plezalski poznavalci lepe klasike še danes obiskujejo, nosijo letnice 1900,1910,1932 in 1933.

Naštejmo nekaj njegovih najlepših oziroma najdrznejših prvenstvenih smeri: severovzhodna stena Campanila Pra die Toro (Karnijske Alpe), severna stena Cime Tose (Brenta) in jugozahodni raz Delago stolpa v Vajoletih.
Že star 53 oziroma 54 let je preplezal v Porodispitze svoje najtežje smeri: v južni steni Via della Galleria (IV+), v (?) steni Via Finestrone ad Arco (IV+), jugozahodno steno Punte Caludie (V-) in južno zajedo v Punta Romi (VI-).

Za Titom Piazom sta ostali dve knjigi: Mezzo secolo d'alpinismo, ki je izšla leta 1947, torej eno leto pred smrtjo, in A tu per tu con le crode, ki so jo prijatelji uredili leto dni po njegovi tragični smrti. Prva govori o njegovih minulih časih, druga pa o njegovih polemikah s prostorom taistih minulih časov. Obilica živahnih in pronicljivih misli, samorazgovorov in samospraševanj ter občutij in čustvovanj jima dajejo svojevrsten čar.

Opisi njegovih vzponov do leta 1914 so pravi knjižni biseri: enkratni za tiste čase. Pa ne samo za tiste čase, saj se še danes berejo z užitkom. Iz njih veje duh še nekega drugega, neznanega Piaza. Ta pa razgalja vso besedno bedo in siromaštvo misli tedanjih alpinističnih veličin in napihnjenih vodnikov, poleg teh pa se norčuje še iz »vsevedov«, ki vsako nedeljo do zadnjega kotička napolnijo kočo Vajolet in potem ne gredo nikamor.

Če koga zares ne mara oziroma ga ne prenese, so to hinavci. Ob vsaki priložnosti jih neusmiljeno »razteleša«. Ker zanj niso ljudje, je do njih karseda trd in izključujoč. Zato je vedno, kadar je imel opravka z njimi, posegel za najmočnejšim orožjem, kar ga premore boginja Ironija. Njim enostavno ni dal dihati. Po njegovem mnenju je hinavščina v svojem bistvu revna, strahopetna, prejkone Janusova, se pravi z dvema obrazoma in praviloma bolestna. Najraje je ponavljal tisti stari kitajski rek: »Ob pogrebu hinavca manjkajo samo ljudje, ki bi za njim jokali.«

Najzgodnejši članki, ki opisujejo njegove prvenstvene vzpone, so zgrajeni na treh, štirih zaokroženih celotah, ki se prelivajo iz šaljivega uvoda v drobne pripetljaje in razmišljanja na ravnem in varnem pred ali v koči, ti pa se sklenejo v odločitve in opravljena dejanja. Piaz ima »navado«, da se prvo pomeni s svojim praznim želodcem, razbolelimi nogami ali odrgnjenimi prsti. Temu sledi hoja gor in dol pred kočo, ki poleg jasnih misli, vrinja dvome in kanček strahu: »Tista poč se konča v gladki plošči - kako je od tam naprej,
pa ni videti?«

Ob nedeljah in cerkvenih praznikih se pokažejo na poti skupine ljudi, ki se daleč dol pod kočo vijejo kot kača, - salonski alpinisti in njihovi na smrt resni vodniki, nato taki, ki so se prišli odpočit od pretiranega počivanja, pa planinci, ki jim je končni cilj točilna miza ter drugi, ki se kanijo znebiti denarja: osebe, osebki, ljudje, ki bi radi odpirali usta, saj so zaradi tega, ker nimajo hrbtenice, ves teden zdržema molčali. Hecni ljudje, ki ti ne pustijo niti trenutka časa, da bi se dolgočasil.

Tita Piaz je bil tudi govornik, izbrani besedovalec, ki je znal pritegniti in očarati svoje poslušalce, prijatelje in redke vodence, katerim je bil naklonjen. Pred njimi ga nikoli ni bilo strah biti, kar je. Na neponarejen način se je znal dotakniti sogovornikove duše, njegovih skrivnih misli ali želja. Imel je sposobnost takih, piše sicer do njega dokaj kritični Kiene, da tega, kar je želel povedati, nikdar ni tehtal predolgo. Iz njega je žlobudralo osvežujoče, kot čist izvir.

V njem je živel tudi tisti tretji Piaz, ki razmišlja o gorniškem življenju in življenju sploh. Kaj so mi v dolgih desetletjih bivanja v gorah, dale gore? Predvsem veliko trdih in nedvoumnih odgovorov, ki so temeljito preuredile mojo samozavest: spoznal sem njene meje. Hkrati pa sem občutil radost kot poživljajočo iskro, ki se je v teh dolgih desetletjih kazala skozi razkošna darila gorske narave. Mnogokrat mi je v hipu odgnala utrujenost in potrtost duha. Potem pa sem spet in spet prisluhnil tihoti in samoti gora, jima podredil vse svoje čute, da bi skusil veselje, da živim. »In jaz«, je znal reči Piaz, rad živim. Do gora sem čutil nekaj posebnega, kar ne morem deliti z nikomur: moji Dolomiti so bili moja svoboda. Sem kot Ahajec Ahilej: vse sem imel in še vedno imam, kar si lahko človek poželi, le kako je s srečo, ne vem. Zavoljo nje sem tako kot vsi drugi ljudje ranljiv.«

Prvo svetovno vojno je preživel na vzhodni fronti; večidel v jurišnih bataljonih. Po letu 1918 in še zlasti 1921 se je v glavnem zadrževal pod Vajoletskimi stolpi v Catinacciu (Rossengarten). V koči Vajolet (op.: pozneje sosedna Preuss-Hütte, ko je prva pogorela do tal; danes bučno in večkrat razširjeno gostišče) je bil nekaj časa oskrbnik. Po letu 1945 pa je bil celo dve leti župan doline, »dokler je bilo to potrebno«.

Petega avgusta 1948 se je s kolesom, ki ni imelo zavor - zaviral je s podplatom na sprednjem plašču kolesa - smrtno ponesrečil, ko se je po neki strmi makadamski cesti spuščal domov v Pero.

Bine Mlač