Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Duh Mounta Everesta

21.10.1934

dLib.si

nedelja, 21. oktober 1934, ob 10:47, Boris Štupar, ogledov: 735

Jutro: Skrivnostna zmajska spremljevalca preizkušenega planinca

Hugh Ruttledge, vodja zadnje angleške ekspedicije na Mount Everest, in njegovi tovariši so izdali v Londonu knjigo, ki poroča o uspehih te odprave. V poglavju »Drugi naskok« opisuje znameniti angleški alpinist Smythe o svojem poskusu, da bi dosegel vrh. Smythe je ostavil najvišje taborišče s svojim tovarišem Shiptonom. Samo 300 m ju je ločilo od cilja, toda Shipton je zbolel in sta se morala vrniti.

Smythe je hotel nato doseči cilj sam. »Med svojim samotnim podvigom,« poroča Smythe, »sem doživel dve čudni stvari, ki ju omenjam zelo nerad in samo zato, ker Ruttledge to želi. Hočem ju samo opisati, ne da bi iz tega izvajal kakšne sklepe. Med plezanjem sem imel vse čas občutek, da me spremlja neka druga oseba. Ta občutek je bil tako močan, da se nisem čutil niti za trenutek osamljenega. Zdelo se mi je celo, da sem na svojega »spremljevalca « privezan z vrvjo in da bi me obdržal, če bi mi spodrsnilo. Spominjam se, da sem stalno obračal glavo nazaj in ko sem se ustavil na najvišji točki, ki sem jo dosegel, da bi pojedel nekaj biskvita, sem ga prelomil na dvoje ter se obrnil. Bil sem skoraj presenečen, da ni nikogar, ki bi mu mogel ponuditi prepečenec. Zdelo se mi je, da je v tej »prisotnosti« nekaj močnega in prijateljskega in šele tedaj, ko sem ob sestopu zagledal naše taborišče, je ta zveza z nečim nevidnim pretrgala in sem se občutil hipoma zapuščenega, čeprav sta bila Shipton in taborišče le nekoliko metrov oddaljena.

Drugi fenomen je bil lahko optična prevara: osebno pa sem prepričan, da ni bila. Bil sem še precej daleč od taborišča in kakšnih 70 m višje, ko sem se ozrl slučajno v smer severnega pobočja. V zraku sem videl plavati dve čudni stvari. Videti sta bili kakor zmajska balona, eden z nekakšnimi kratkimi krili, drugi z nečim, kar je bilo podobno kljunu. Plavali sta na istem mestu, a vendar sta dozdevno počasi pulzirali, še počasneje nego moje srce, kar po mojem izključuje optično prevaro. Obe stvari sta bili črni in sta se ostro odražali od neba. Tako me je pozanimalo, da sem se ustavil. Možgani so mi na videz normalno funkcionirali in nalašč sem napravil nekoliko poskusov. Najprvo sem se ozrl stran. Oba predmeta nista šla z mojim pogledom, a sta bila spet na svojem mestu, ko sem se obrnil tja. Potem sem se spet ozrl stran in izrekel imena nekoliko vrhov, lednikov, dolin, da se preizkusim. A ko sem se obrnil nazaj, sta bila še vedno tam. Potem sem svoja opazovanja prekinil. A baš v trenutku, ko sem hotel naprej, je splavala megla pred oba čudna »zmaja«. Počasi sta izginila za to meglo in ko je bila megla eno ali dve minuti pozneje proč in se je severni greben spet jasno odražal, sta bila tudi zmaja proč. prav tako skrivnostno, kakor sta se pojavila.

Jutro, 21. oktober 1934

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker