Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dve, ki sta nekaj znali

petek, 30. avgust 1968, ob 20:07, Boris Štupar, ogledov: 832

PV - Jože Vršnik: Na Klemenči Jami, kjer je zdaj Zavetišče pod Ojstrico, je bila iz davnih časov Klemenča planšarija.

Leta 1944 sta morala zadnji pastir in planšarica v taborišče smrti. Kar začudi pa se človek, da takrat niso zažgali bajte, saj so bili s požigi zelo radodarni. Na Plesnikovem stanu (nekdaj so ga imenovali Plesnikarca) bajti niso prizanesli.

Po vojni je Planinsko društvo Solčava prevzelo bajto na Klemenči Jami in jo imenovalo in preimenovalo v Zavetišče pod Ojstrico. Ni se zmotil šaljivec, ki je ob otvoritvi zavetišča rekel: »Otvorili so stodvajset let staro kočo!« Tudi Plesnikov stan je znan mnogim planincem, prav gotovo pa vsem (preredkim) obiskovalcem Strelovca.

Neko poletje je bila na Klemenči Jami za majerco Prušnica, na Plesnikarci pa Ožbinka. Kar kmalu po začetku planšarije sta se na Puklovci sešla pastirja Klemenči in Plesnikov. Med pogovorom je Klemenči pastir omenil, da je Prušnica slabe volje, ker imajo krave tako malo mleka pri vsej najboljši paši. Pri molži krave stočejo, mleka pa ni. Naša Ožbinka, je rekel Plesnikov, pa počenja take stvari, da me je kar groza. Včeraj sem se vrnil od tropa (črede) v času, ko me še ni pričakovala. Ni me še opazila. Iz bajte je prinesla dolgo vrv za privezovanje sena na gare. Vrv je razprostrla, debelejši konec s klupo vred je vrgla čez streho bajte, tanjši konec pa obdržala v roki. Podstavila je molzni žehtar in začela molzti vrv. Iz vrvi je teklo mleko in kar hitro je bil žehtar poln. Hitro je pospravila vrv in mleko, ko sem stopil v bajto, ni bilo mleka in vrvi videti nikjer.

A tako je to, se je domislila in začudila Prušnica, ki ji je pastir povedal, kaj je slišal od Plesnikovega. Napravila mu je malico, potem pa naročila: Zdaj pa pojdi v Plest in naprosi, da ti posodijo ta veliki železni kol, (železni kol je drog, s katerim delajo v zemljo luknje, v katere »vsadijo« ostrvi, na katere naložijo deteljo ali žitno snopje, da se posuši).
Ko je pastir prinesel železni kol, je Prušnica z njim naredila globoko luknjo v tla, pod kapom strehe, v luknjo je vsula žerjavice, na žerjavico pa pljusknila še toplega namolzenega mleka. Hitro se je umaknila, da je ni oplazila sopara na žerjavici zavrelega mleka. No, Ožbinka, zdaj pa le molži Klemenče krave, če se ti še ljubi, je rekla. Pastirju je naročila, naj nese železni kol nazaj v Plest.

Nekaj dni pozneje sta se pastirja spet sešla na Puklovci. Zdaj je pa naša Ožbinka slabe volje, je rekel Plesnikov. Že nekaj dni se ne usede. Tudi pri jedi ne. Vsa dela opravi kar stoje. Ko sem jo vprašal, zakaj ne sede, mi je nekoliko sramežljivo rekla: Saj bi rada, pa ne morem. Vsa sem opečena, kakor bi sedla v kotel vrelega kropa.
Ko se je Klemenči pastir vračal proti bajti, je po navadi starih pastirjev glasno mislil: Saj je dobra majerca tale Prušnica, huda pa tudi. Bom že moral paziti, da ji ne padem v zamero.
Ožbinka ni več molzla vrvi, Klemenče krave so pa imele veliko več mleka. To je pripovedoval pokojni pastir Jaka Černe, ki je veliko poletij pasel ovce po solčavskih planinah in je bil znan mnogim predvojnim turistom. Na Klemenči jami se pase še kakšna kravica, da v zavetišču niso brez mleka, na Plesnikovem stanu pa mlada goveda brez pastirja. V Pruhu živi zdaj drugi rod, Ožbinovo hišico je pa dosegla radirka druge svetovne vojne. In od trdega dela zgarani so bili nekdanji hribovci, zato težkega koraka in počasne besede. Možgan pa le niso imeli skisanih, bi sodil po opisani »resnični zgodbi«.

Jože Vršnik
Planinski vestnik, avgust 1968
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker