PV (1981) - Mitja Košir: 24. avgust leta 1924 je bil dan, kot so pač vsi ti poznopoletni dnevi in tak bi tudi ostal zapisan na koledarju, ...
... ko se prav tedaj ne bi bilo v triglavski severni steni zgodilo nekaj, kar temu dnevu daje posebno obeležje, polno usodne tragike in hkrati tudi začetkov nečesa novega. Zgodnje jutro tistega dne je namreč pri vstopu v slovensko in nemško smer našlo dve navezi. Vladimir Topolovec in Lojze de Reggi sta se namenila v nemško smer, štiričlanska naveza Slavko Prevec, [Stane] Skok, Stane Hudnik in Nevina Rebek pa so se odpravili v slovensko smer. In tako je mlada maturantka iz Ljubljane, Nevina Rebekova, bila prva Slovenka, ki je premagala steno, to prvenstvo pa ji je pripadlo bolj naključno kot po kakšnih temeljitejših pripravah.
»V hribe sem sicer rada hodila, tudi z očetom, vendar me starši prav gotovo ne bi pustili, da bi plezala. O tisti naši plezariji takrat doma nisem nič govorila, omenila sem le, da gremo na odkritje plošče prijatelju in sošolcu Anteju Lenarčiču, ki se je tiste pomladi smrtno ponesrečil pod Vrbanovo špico v Kotu. Tudi tega, da sem prva Slovenka v tej veliki steni, takrat nisem vedela. Nekaj dni kasneje pa sem vse skupaj prebrala v časopisu. Kako strah me je bilo, kaj bosta rekla mama in oče.«
Prijetna in zanimiva sogovornica je Nevina Prevčeva, hribovsko prijateljstvo in alpinistično tovarištvo sta namreč s Slavkom Prevcem dorekla s poroko, in ko sva se pred dnevi, 57 let kasneje, o njenem »prvenstvenem« vzponu pogovarjala na njenem domu, v čudoviti sodobni stanovanjski hiši na Večni poti v Ljubljani, je duhovito in prav nič pozabljivo luščila plast za plastjo iz spomina. Le malo je izbrisala pozaba.
»Kmalu dopoldne tistega dne se je vreme pokvarilo in spominjam se, da je pričelo snežiti. Zaskrbelo nas je; nismo se bali za nas same, temveč za Topolovca in de Reggija, ki smo ju ves čas našega vzpenjanja slišali iz nemške smeri. Ko smo ju nazadnje videli, potem ju je zakrila megla, sta bila že visoko pod Kugyjevo polico. Klicali smo ju, vendar odgovora ni bilo. Spominjam se še, da smo izstopili na vrh Slovenskega stebra in ne po žlebu, kot piše Stane Hudnik (v PV 1978, št. 5, op. p.), kajti ta žleb je šele nekaj let kasneje (1927, op. p.) preplezal moj mož in po njem se danes imenuje Prevčev izstop.«
»Kaj pa Topolovec in de Reggi? Se morda spominjate kakšne podrobnosti?«
»Kot sem že rekla. Klicali smo ju, pa ni bilo odgovora. Snežilo je in skala je bila spolzka. Takrat se je moralo zgoditi tisto najhujše. Ko smo izstopili iz stene, smo šli čez ledenik k Staničevemu domu, odkoder smo se nameravali spustiti v Kot. Takrat smo v snegu naleteli na gaz, ki jo je le malo pred nami utiral en sam človek. V hipu smo spoznali kruto dejstvo. Nesreča! In res smo v Staničevem domu našli le Lojzeta de Reggija, obupanega, potrtega. Vlado je tik izpod Kugyjeve police omahnil čez veliko Črno steno na dno Črnega grabna. Nikdar niso našli njegovega trupla, menda so Joža, Miha in Stane našli le ostanke njegovega nahrbtnika.« (Sogovornica seveda misli na Joža Čopa, dr. Miha Potočnika in dr. Stanka Tominška, ki so, ko so avgusta leta 1928 preplezali gorenjsko smer, v dnu Črnega grabna res našili ostanke nahrbtnika, najverjetneje Topolovčevega, op. p.)
Vladimir Topolovec in Lojze de Reggi, študenta ljubljanske univerze, kot v že omenjenem članku piše Stane Hudnik, po alpinističnih sposobnostih enakovredna dr. Klementu Jugu, vendar ju je nenadna sprememba vremena presenetila, še zlasti Topolovca, ki je, tako kot je bila njegova navada, plezal bos. Morda je bila prav ta okoliščina vzrok njegovemu usodnemu padcu? Nesrečno pa je končal tudi Lojze de Reggi. Dve leti kasneje, jeseni 1926, se je smrtno ponesrečil na Turncu pod Grmado v Šmarni gori, in to potem, ko je poleti istega leta kar štirikrat preplezal severno triglavska steno.
»Da, oba sem poznala osebno, seveda sta bila predvsem prijatelja mojega moža, takrat študenta medicine. Bila sta čudovita fanta. Žal pa so ti časi že zelo daleč in spomin nanju mi bledi ...«
»Klementa Juga pa nisem osebno poznala, čeprav sem slišala zanj in za njegov nesrečni konec. Če se prav spomnim, se je ponesrečil isto poletje kot Topolovec. (dr. K. Jug je omahnil v smrt 11. avgusta 1924, ko je skušal preplezati steber v zahodnem delu severne triglavske stene, ki se danes po njem imenuje Jugov steber; preplezala pa sta ga leta 1930 Pavla Jesihova in Milan Gostiša, op. p.) Ti fantje so bili resnični pionirji slovenske strme alpinistike, za njimi pa je prišla vrsta odličnih skalašev, kot so bili Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek in obe moji 'naslednici' vrhunski plezalki Mira Marko-Debelakova in Pavla Jesihova. Ker sem bila tudi sama članica Skale, sem jih vse poznala ... Ne, plezala pa z njimi nisem nikdar, pač pa smo se srečavali po planinskih kočah, na vlaku, s Čopovo skupino pa pogosto tudi v Martuljku, kamor smo, študentje brez denarja, radi zahajali, spali po senikih in se potepali po čudovitem brezpotju pod Kukovo špico, Široko pečjo, Špikom in Rigljico.«
Več kot pol stoletja je dolga doba, skoraj celo človeško življenje, vendar ljudem, ki intenzivno žive, mine hitro, morda celo prehitro. Hitro je teh 57 let od tistega avgustovskega dne leta 1924 minilo tudi Nevini Prevčevi. Minila so leta mladosti, ko sta z možem in s prijatelji zahaja la v gore, ko se je vračala v triglavska steno, v slovensko smer, v kratko nemško (Zimmer-Jahn), v Kamniške in drugam, kjer vabijo gore, stene in grebeni. Minila so leta, ko je soboto za soboto hitela proti ljubljanski železniški postaji z nahrbtnikom na ramah naravnost iz službe, iz lekarne, kjer je bila zaposlena kot farmacevtka, Slavko Prevec pa naravnost iz bolnice, kjer je med drugim šest let delal kot zdravnik volonter, brez plače ... Vsa ta leta so minula, danes pa, kot sama pravi, »ostajam doma in pazim na hišo, medtem ko so mladi po službah in šolah«, sem ter tja jo obišče kateri od starih planinskih prijateljev, beseda da besedo in spomini zaživijo v novi, svetlejši luči. Tudi mene in mojih vprašanj je bila vesela. Z njimi sva se vrnila za več kot pol stoletja nazaj v preteklost, vrnila sva se v njeno mladost. In to vračanje jo je pomladilo, vsaj meni se je tako zdelo.
Mitja Košir
Planinski vestnik, 1981 - maj