Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nekaj spominov

Za G-L pripravil. Franec Malešič

sobota, 30. oktober 1976, ob 11:32, Boris Štupar, ogledov: 1373

PV (1976) - Stane Hudnik: Novo leto na Kredarici

Ko smo leta 1925 konec decembra smučali v Planici, sva s Slavcem Prevcem dva dni pred novim letom stavila s smučarko Divo Medico[vo] (sedaj prof. v p.) za eno celo čokolado, da bova silvestrovala na Kredarici. Ko sva prišla v Mojstrano v hotel Triglav, sva v gostinski sobi pri Rabiču zagledala starejšo gospo. Pisala je novoletna voščila, po licu so ji drsele solze. Zasmilila se nama je in prisedla sva. Predstavila se nama je za Miss Copeland. Bila je planinsko oblečena in povabila sva jo, naj gre z nama. Nad vabilom je bila navdušena. To je bilo 30. 12. 1925. Prespali smo v drvarski bajti v Kotu in 31. 12. proti večeru v lepem vremenu po visokem pršiču prispeli na Kredarico. Zvečer smo si napravili ležišče v Aljaževem kotu.

Ponoči naju je zbudilo nekakšno petje. Pogledava proti vhodnim vratom, bila so na stežaj odprta. Pred vrati je stala v mesečini Miss Copeland in prepevala stare keltske pesmi. Vrata je odprla na stežaj zato, da je po starem škotskem običaju spustila v hišo novo leto. Za naju – zaspana Kranjca – pa je bilo bolj važno spanje po naporni celodnevni hoji. Vzpon je Miss C. opisala pod naslovom For a Stick of Chocolate [Za košček čokolade] najprej v reviji »Time and Tide« in nato v knjigi »Beautiful Mountains«. Od tedaj sva jo s Prevcem stalno vodila po naših planinah. Vse vzpone je opisala v angleških revijah, nama, revnima študentoma, pa odstopala del honorarja.

Iz gorske reševalne službe
Ob nesreči Anteja Lenarčiča leta 1924 pod Vrbanovo Špico je bilo najhitrejše prevozno sredstvo iz Kota v Mojstrano Preckinov lojtrski voz. Iz Mojstrane naprej na Jesenice je prevzel prevoz »platonar«. Do bolnišnice na Jesenicah je to trajalo 10 ur. Vmes je v hotelu »Triglav« Jakob Aljaž obvezno moral prevideti ponesrečenca, ker drugače voznika nista hotela peljati. Tako počasen prevoz je seveda lahko priklical smrt, v primeru, da je bil ponesrečenec samo poškodovan. Po 50 letih smo napredovali do helikopterja, kar je vsekakor sijajna pridobitev.

Ko smo prinesli dr. Klementa Juga na pokopališče na Dovjem, smo se oglasili pri Aljažu. Vprašal je, kdo bo plačal pokop. Ker ni bilo nobenega svojca (brat iz Solkana zaradi potnega lista ni mogel takoj priti), smo sami izkopali grob in ga tudi zagrebli. Pri Aljažu smo za to dobili vsak po en malinovec, nato pa odšli spat v Mojstrano. Zapiske dr. Juga, ki sem jih našel v njegovem jopiču, sem kasneje izročil dr. Vl. Bartolu.

 

11. avg. 1924 [prav 15. avgusta!]: Reševalci so prinesli dr. Klementa Juga iz Triglavske stene in ga položili na voz. Od leve proti desni: Jernejčič, S. Tominec, Janez Kveder, Vl. Kajzelj, Stane Hudnik, Bine Torelli, zadaj B. Umnik, Slavko Prevec, Kobilica, Joža Čop, Trnkoczy, Žane Košca, Stane Skok in domačini. Foto Bine Umnik

Ponesrečence smo nosili ali vlekli na ruševju, zavite v žakljevino. Vrv, s katero smo jih spuščali čez skale, je spremljal navezan reševalec in vlekel ponesrečenca za seboj. Zelo preprosto a nerodno, šlo pa je. Posebno mi je ostal v spominu Janez Hlebanja - Luksov iz Mojstrane, ki si je mrtvega Herberta Brandta naložil na rame in ga nesel iz Nemške smeri. Janez je bil pravi Krpan. Pokončal ga je Hitlerjev Mauthausen.

Sandija Wissiaka [Wisiaka] smo našli v velikanskem plazu pod Planjavo v Sukalniku kot iglo v senu. Po dolgotrajnem iskanju in sondiranju sem z lesenim drogom, ki je spadal k nosilom, vrh plazu »žoknil« v sneg in zadel na mehek predmet. Bil je Sandi. Pred 40 leti je prišla prav lesena »sonda«, danes iščejo lavinski psi in elektronika.

Iz zimske alpinistike
V »naših« letih pozimi nismo mogli pri SPD dobiti ključev planinskih postojank. Samo odborniki so jih lahko dobili. Miselnost tedanjega SPD je bila, naj pozimi ljudje ne lazijo v gore. Toda bili smo neugnani. Za vsako planinsko kočo smo našli skriven vhod, pa če je bila še tako trdno zaprta. Tako smo v kočo pri Sedmerih triglavskih jezerih prišli skozi strop kozjega hleva. Gospodar koče je bil znani markacist Knafeljc [Knafelc]. Ko je videl, da so bili pozimi ljudje v koči, se je ujezil in napisal v vpisno knjigo: »Veter okrog koče brije, pa t'hudič skoz rajfenk v bajto rije.«

Stane Hudnik
Planinski vestnik 1976 - oktober

Oznake: PV
eXTReMe Tracker