PV (1974) - Bogdan Brecelj: Prispevek k življenjepisu
Ko govorimo, da gore oblikujejo človeka, da v gorah jeklenijo značaji in da se hitreje kot kjerkoli drugje mladostno vihravost, neizkušenost, sla po brezglavem tveganju in podobne lastnosti umikajo zreli presoji, treznim odločitvam, požrtvovalnosti, pogumu in pravemu tovarištvu, veljajo te ugotovitve še posebej za generacijo, ki je doraščala med obema svetovnima vojnama in ki ji je okupacija zaprla poti v gore, vzela svobodo in pretrgala sleherno alpinistično udejstvovanje, mnogim pa tudi nit življenja. Generacija, ki jo imamo v mislih, ni le s svojimi drznimi vzponi osvojila domala vse vrhove in po vrsti reševala zadnje probleme naših sten ter s tem vtisnila pečat pionirstva našemu alpinizmu, generacija, o kateri je govor, je storila več: v trenutku zgodovinske preizkušnje se je brez obotavljanja odzvala klicu domovine ter ponosno in neustrašeno stopila med borce za njeno osvoboditev.
Mnogih, premnogih ni več med nami, kajti dolga je vrsta padlih partizanov-alpinistov. Ob njihovih imenih zaživi v nas spomin na dobrega znanca in vrstnika, na dragega tovariša in morda nepozabnega prijatelja iz mladih let. Njihova imena so kot naslovi nenapisanih poglavij naše alpinistične zgodovine, poglavij, ki še čakajo kronista, da bi mogla posredovati bodočim rodovom to, kar govorijo nam, in sporočiti prihodnosti, kar so njihovi nosilci izvojevali sedanjosti.
Trideset let poteka, kar je dobilo eno teh poglavij naslov dr. Slavko Prevec, padli partizanski zdravnik-alpinist. V uradnem sporočilu beremo: »Konec septembra 1944 je po nalogu matičnega zdravniškega odbora OF s sodelavci organiziral odhod k partizanom in se skupini zdravnikov pridružil tudi sam. Na Vrhniki jih je prevzela enota 7. korpusa, ki je prav takrat napadala Štampetov most, nato pa se umikala prek Otav k Sv. Vidu nad Cerknico. Tu so jih 27. septembra 1944 iznenada napadli domobranci in Nemci. Dr. Prevca so brez zaslišanja ubili. Za osvobodilno gibanje je bila to velika izguba, saj je bil strokovnjak, tedaj edini specialist okulist v slovenski partizanski saniteti.« TV 15, str. 11, 25. maja 1972.
Ko je v usodni noči odjeknil rafal, ni razen dveh nihče vedel, komu je namenjen in kaj pomeni. Pomenil pa je mnogo več, kot si je morilec mogel predstavljati. Ustavil je življenjsko pot slovenskega alpinista, zavednega borca za svobodo, priljubljenega zdravnika in strokovnjaka redkih sposobnosti.
Slavko Prevec se je rodil l. 1906 v Stari Loki na Gorenjskem, kjer je kot otrok vzljubil lepote domačih gora in jim ostal zvest vse življenje. Zgodaj že je izgubil očeta in mati-vdova je le s težavo šolala dvoje otrok, ki sta zarana okusila vso trdoto življenja. Vso gimnazijo je bil odličnjak in z odliko je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Medicino je študiral v Ljubljani, v Zagrebu in v Innsbrucku, kjer je leta 1929 promoviral. Bil je med najboljšimi študenti in na izpitu iz oftalmologije, stroke, ki se ji je od vsega začetka želel posvetiti in v kateri je kot specialist kasneje dosegel tako zavidljive uspehe, je presenetil profesorja s svojim znanjem v toliki meri, da mu je – čeprav inozemcu – pred vsem avditorijem čestital.
Kot asistent na očesnem oddelku splošne bolnice v Ljubljani se je z vsemi silami posvetil stroki, svoje znanje izpopolnjeval na Dunaju, v Pragi, v Münchnu in Budimpešti in s svojimi publikacijami zbudil pozornost doma in v svetu.
Uspehi v študiju in pozneje v poklicnem življenju dr. Prevcu niso nikdar pomenili kaj več kot samo po sebi umevno posledico vestno opravljenega dela. Po prirodi nadarjen, globokoumen in bister mislec je z lahkoto obvladoval študijsko snov, prednjačil pred drugimi, ne da bi zbujal v njih nevoščljivost ali zavist, bolj spoštovanje in tiho hvaležnost za nesebično pomoč, ki jo je bil pripravljen dajati vselej in vsakomur. Vendar pomoč, ki jo je dajal sošolcem pri učenju, je gimnazijec Slavko Prevec komaj imel za omembe vredno in povsem nepomembno v primeri z ono, ki so jo terjale nesreče v gorah in jih je žal daživel na samem začetku svojega alpinističnega udejstvovanja. To je bilo obdobje po prvi svetovni vojni, ko je TK Skala v letih 1922–1928 zaorala prve brazde v deviško polje našega plezalstva, zimske alpinistike in smučarstva. Oboje je pomenilo dejansko rojstvo slovenske alpinistike.
Tej prvi generaciji slovenskih alpinistov se je Slavko Prevec priključil z vsem srcem, saj so mu bile gore priljubljeno zatočišče še iz mladih let. Skromen in nevsiljiv, redkobeseden, resen in strog v vsakdanjem življenju, je v gorah zaživel, odpadla je vsa zadržanost in obraz mu je zasijal v brezskrben in razigran nasmeh. Tu šele se je odkrila njegova sicer rahlo zastrta notranjost in pred nami je zažarela podoba človeka, ki je privlačevala vsakogar, ki je začutil prijetno toplino blagega srca in vedro svežino nemirnega duha. Med mladimi skalaši je užival ugled kot iskren in zvest tovariš, izvrsten plezalec, preudaren in vztrajen alpinist z izredno razvitim čutom orientacije in občudovanja vredno prisebnostjo v težkih in kritičnih situacijah. Vse to mu je sicer neopazno, a nenehno širilo krog tistih, ki so iskali njegove družbe in želeli postati njegovi tovariši tudi v navezah. Med njimi pa so bili tudi tisti, ki so postali njegovi življenjski tovariši, katere so neopazno doživetja v gorah povezovala da konca dni. Od teh je njegov najbližji prijatelj in tovariš v navezi Stanko Hudnik ohranil v živem spominu nekatere vzpone, ki še niso bili omenjeni v našem planinskem slovstvu in jih tako otel pozabi.
Kot gimnazijec in maturant je Slavko Prevec l. 1924 v mesecu aprilu doživel pod Urbanovo Špico prvo smrtno nesrečo. Ko so v snegu in ledu s krplji in derezami prodirali skozi Kot proti Triglavu v družbi Vladimirja Topolovca, Stanka Skoka, Stanka Hudnika in Alojza de Reggija, je sošolca Anteja Lenarčiča zadel droben kamen v sence in mu prebil lobanjo.
Isto leto je 24. avgusta izgubil še drugega planinskega tovariša Vladimirja Topolovca, ki je v družbi z de Reggijem bos plezal nemško smer v triglavski severni steni in ga je v zgornjem delu stene zajel snežni vihar, v katerem je omahnil v smrt. Prav ta dan je Slavko Prevec plezal slovensko smer v družbi S. Skoka, S. Hudnika in Nevine Rebek, ki je tedaj kot prva Slovenka preplezala triglavsko severno steno. Tudi nje je zajel snežni vihar in našli so nov izstop, ki je od tedaj v naši alpinistični literaturi znan kot Prevčev izstop. Obe nesreči sta mladega Prevca globoko prizadeli, nista ga pa strli niti mu nista vzeli ljubezni in veselja do gora. Še tesneje se je navezal na tovariše plezalce, ki jim je bil »primus inter pares« [prvi med enakimi] in s katerimi je pretresal subjektivne in objektivne vzroke takratnih nesreč v gorah, ki so močno pretresle skalaške vrste pa tudi našo javnost.
V tej dobi sta se pričela spoznavati in smiselno zbliževati z dr. Klementom Jugom, starejšim skalašem in ideologom novodobne slovenske alpinistike. V družbi z njim je Slavko Prevec tudi preplezal nemško smer v sev. triglavski steni – vse nadaljne stike pa je utrnil smrtni padec Klementa Juga v zahodnem delu stene, avgusta meseca istega leta.
Sledila je vrsta prvenstvenih vzponov, ki jih je Slavko Prevec temeljito pripravljal in opravil v družbi S. Hudnika, S. Skoka, A. de Reggija, Nevine Rebek in Eda Deržaja. Leta 1924 je preplezal severno steno Planjave z dna Logarske doline direktno na vrh v družbi S. Hudnika in S. Skoka (glej PV 1926), leta 1926 sev. steno Velike Ponce v družbi E. Deržaja, leta 1927 sev. Steno Travnika – vzh. smer v družbi S. Hudnika, leta 1928 sev. steno Stenarja v družbi S. Hudnika, H. Brandta in N. Rebek.
V Kamniških Alpah je v teh letih preplezal severne stene Turske gore, Rinke in Skute, greben Rinka–Skuta, Brinškov kamin, Zeleniške špice in Hudi prask.
V Julijskih Alpah je plezal Hornovo smer v sev. steni Jalovca, sev. stene Razorja, Prisojnika in Škrlatice, greben Dovški križ–Škrlatica, kar vse so bili za takratne čase omembe vredni podvigi, saj je bila oprema še zelo pomanjkljiva, da ne omenjamo, kako skromna so bila v te namene prihranjena materialna sredstva.
Poleg letne je gojil Slavko Prevec tudi zimsko alpinistiko in turno smučanje. Večkrat se je ob novem letu povzpel na vrh Triglava, preplezal je pozimi greben s Kotovega sedla na Jalovec in presmučal Julijce od Mojstrane do Vogla in od Savice do Krna. Bil je aktiven član GRS in je kot medicinec in kasneje zdravnik-plezalec sodeloval pri reševalnih akcijah za Topolovcem, dr. Jugom, Habetom, Brandtom, Bračičem, M. Šoštaričevo v sev. triglavski steni pa tudi pri reševalnih odpravah v drugih predelih naših gora.
V zamejstvu je med prvimi gorskimi skupinami obiskal Visoke Ture in se v spremstvu N. Rebek in S. Hudnika povzpel na Hochalmspitze, Ankogel, Sonnblick in nekajkrat na Grossglockner.
Nov gorski svet se je odprl Slavku Prevcu, ko je nadaljeval svoje medicinske študije v Innsbrucku. Tu je v družbi z Vladimirjem Milavcem, Bogdanom Brecljem in Vladimirjem Kajzeljem prebil sleherni prost dan v gorah in v letih 1926 do 1929 iz tega gorskega središča obiskal številne vrhove v Karwendelu, v Stubaiskih, v Zillertalskih in Ötztalskih Alpah, presmučal klasične smuške proge na Arlbergu in Zugspitze in se pozimi povzpel na zasneženi Winnerbacher, Weisser Kogel, na ledeni Zuckerhüttel in končno Tribulaun, ki mu Tirolci s tolikim ponosom pravijo »Matterhorn Stubaiskih Alp«. Bližnje prijazno tirolsko mestece Kufstein je bilo izhodišče za pogorje Wilder Kaiser – visoko šolo takratne plezalne umetnosti, v katerem je Prevec preplezal steni Ellmauer Halt in Totenkirchl. Pravzaprav pa je to bila le priprava, takorekoč zadnja preizkušnja za nekaj večjega, težjega, za nekaj, po čemer je hrepenelo srce vsakega mladega plezalca ... in seveda tudi najino.
Bila je dolgoletna tiha želja, ki se je tedaj ob koncu študija vendarle bližala uresničitvi. Tiha želja so bili namreč Dolomiti, izpolnitev pa je bila mnogo bližja zato, ker smo jih lahko obiskali na poti domov, če smo izbrali pot preko Brennerja in Južne Tirolske.
Nepopisno lepo je bilo poletje 1929, ko sva krenila na pot z absolutorijem v enem in s Hochtouristom v drugem žepu in se nama je pridružila najina zvesta spremljevalka, izkušena alpinistka in pozneje življenjska družica Nevina Rebek.
Iz Bozena smo prve dni krenili v Rosengarten in plezali Grasleitenturn, v Vaioletih Winklerturn in nato vstopili v južno steno Marmolate (3309 m). Od vstopa vodi ca. 150 m sistem kaminov do 1. terase. Tu je vrv sprožila kamen, ki je zadel Prevca v glavo in ga ranil do kosti. Močno in dolgo je krvavel, preden sem prišel do njega in mu zevajočo rano zasilno obvezal. Niti za trenutek ni zgubil zavesti niti svoje hladnokrvnosti, vendar na nadaljevanje ture ni bilo misliti. Ko smo se nepričakovano zopet pojavili na pragu koče Contrinhaus, je oskrbnica malone omedlela, nato pa vzkliknila: »Poveretti fanciulli.« Nisva ji zamerila, da je absolventa medicine ogovorila z »ubogi otročiči« in tudi se ji nismo več čudili, da je skoraj omedlela, čim sva se zagledala v zrcalu vsa okrvavljena – kajti po materinsko nas je oprala in oskrbela. V Cortini d'Ampezzo je prijazen zdravnik Prevcu rano zašil, ugotovil dokajšnjo izgubo krvi in svetoval, da se po najkrajši poti vrnemo domov. Potrti smo zapuščali ordinacijo v prepričanju, da je srečnih dni v Dolomitih konec in da je povratek domov edina pametna rešitev. Prevec pa ni bil teh misli. Ko se je odžejal z limonado in čaji, naju je prepričal, da lahko pride zlahka do koče »Tri Zinne«. Da bi te slavne stene videl, če mu že ni dano, da bi jih plezal. Z Nevino sva pristala na kompromis in niti slutila nisva, da bo temu sledil še drugi, težji in usodnejši.
V koči smo na skupnih ležiščih kar udobno zaspali. Zdelo se mi je, da sem pravkar zatisnil oči, ko me Prevec zbudi, češ da je čas za odhod. Brez pomisleka se oblečem in stopim v jasno noč, ko so se vrhovi pričeli komaj svitati. Šele sedaj se zdramim in spregledam položaj, hkrati pa sem že uvidel, da niti Nevina niti jaz ne bova odvrnila Prevca od njegove odločitve: Hotel je, da greva na M. Zinno, ki je bila v našem prvotnem načrtu.
Brez vsakih težav, čeprav z moje strani ne brez skrbi in tudi ne brez težke vesti sva preplezala zapadno steno Male Zinne. Odleglo mi je, ko sva bila na vrhu in je Prevec ves žarel od sreče. Toliko let hrepenenja, pa naj bi se bil tik pred ciljem umaknil! Prav nič me ni več skrbel povratek, ko sem ga gledal tako razpoloženega in v tako odlični formi.
Zgodilo se je komaj uro za tem. Iznenada zagledam Prevca, kako omahne kakih 10 m pod menoj in kako pada. Na srečo je bil Szigmondijev kamin že za nama, imel sem dobro stojišče in vrv vpeto v vponki na dobrem klinu, tako da je bilo varovanje povsem zanesljivo. Žal pa je imel Prevec v trenutku padca nekaj vrvi v zankah in zato padca kakih 8 m nisem mogel preprečiti. Po vrvi sem se spustil do njega in ga pričel pregledovati. S tem sem si sam nekoliko opomogel od napora in strahu. Ležal je na ozki polici v globoki nezavesti, iz rane nad levim ušesom je krvavel, vendar je dihal enakomerno in tudi pulz je bil primeren, lobanja nepoškodovana, zlomljena pa je bila leva ključnica. Polagoma je prihajal k zavesti in se spominjal: Pri plezanju navzdol se mu je zameglilo pred očmi, omedlel je, omahnil s police – na vso srečo že v lažjem svetu.
Kot nalašč tisti dan ni bilo ne v steni ne v bližini žive duše, da bi nama pomagala in tako sva morala sestopati sama. Odrezati sem moral nekaj metrov vrvi, da sem mu levo roko čvrsto privezal ob prsni koš in tako olajšal bolečine pri spuščanju po vrvi navzdol, med tem ko se je sam z desnico odrival od stene. Šlo je počasi, od klina do klina, in dan se je že nagibal, ko sva izstopila. Počasi sva se pomikala proti Misurini, ko nama je prišla nasproti Nevina. Več kot vse besede je povedal stisk ožuljenih rok in pozabljene so bile vse težave in neprilike, v spominu pa je ostalo znova doživeto spoznanje lepot in vrednot življenja.
Epilog
Zlom leve ključnice se je Prevcu – očividno med spuščanjem po vrvi tako idealno uravnal, da ga je bilo po prihodu v Ljubljano komaj možno otipati, na zunaj pa niti opaziti. Ko se naslednjega dne oglasim pri njem, da ga odpeljem v bolnico na dokončno oskrbo, presenečen opazim, da mu štrle zlomljene kosti leve ključnice natanko tako kot na polici v steni Zinne. Ponoči je sanjal, da v steni pada, v resnici pa je padel s postelje in kostni delci so se zopet razmaknili. Vsi poznejši poskusi repozicije niso uspeli, fragmenti so se v tem položaju zarastli, leva rama je ostala krajša in imel je vedno težave pri nošnji nahrbtnika.
Po osvoboditvi je bil odkrit partizanski grob pri Sv. Vidu nad Cerknico, v katerem je ležalo 8 padlih partizanov. Identifikacijo padlega dr. Slavka Prevca je omogočila prav njegova napačno zarastla in skrajšana leva ključnica – spomin na vročo željo davnih dni, na Dolomite.
Bogdan Brecelj
Planinski vestnik 1974/8