Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spomini na Skalo

Nevina Prevec: Spomini na Skalo,
objava originalnega tipkopisa s pripisom: Mr. Nevenka Prevec, 19. marca 1961, podpis Nevina Prevec (arhiv Uroša Župančiča, 2.2.5); članek je bil objavljen v PV 1961, str. 434–435.

Za G-L pripravil: France Malešič


Planinski vestnik - avgust 1961

torek, 29. avgust 1961, ob 21:24, Boris Štupar, ogledov: 1552

PV (1961) - Nevina Prevec (tipkopis s pripisom): Veliko bi lahko napisala, če bi hotela opisati vse svoje planinske spomine, vse svoje ture, nisem pa do danes nikoli nič poskusila.

Zdi se mi, da ne bi mogla opisati sreče, ki jo lahko samo doživiš, ko tovarišu stisneš roko po prestanih nevarnostih srečno uspele plezarije, ne bi mogla opisati, kako ti je pri srcu, ko ti sredi gladke, puste stene prikima nasproti nežni zvonček, ki črpa življenje iz razpoke.

Dobro se še spominjam svojega prvega planinskega vzpona, ko sem še kot otrok bila z očetom prvič na Učki, najvišjem vrhu Istre. Nepozaben je bil pogled na morje in Kvarnerske otoke, ožarjene ob vzhajajočem soncu. Od takrat sem bila vedno vsakemu hvaležna, ki me je hotel vzeti s seboj v planine. Deklice smo namreč smele od doma le v spremstvu odraslih. Kako mi je pozneje v gimnaziji bilo večkrat hudo, ko so mi sošolci pripovedovali o svojih turah, meni pa ni bilo mogoče, da bi se jim pridružila! Prvič sem dobila dovoljenje staršev, da grem s sošolci v hribe, ko je prišlo pismeno vabilo Skale, naj se udeležim odkritja plošče našega sošolca Anteja Lenarčiča, ki se je smrtno ponesrečil v Kotu.

Skalaši so odšli k odkritju plošče v Kot. Meni je pa Slavko Prevec predlagal, da bi šli s Skokom in Hudnikom v Vrata, preplezali slovensko smer Triglavske stene in se mimo Staničeve koče spustili v Kot k odkritju plošče. Zvečer smo v Vratih srečali Vladimirja Topolovca, ki je bil z De Reggijem namenjen v nemško smer stene. Pri plezanju nam vreme ni bilo naklonjeno. Ko smo se bližali izstopu, je začelo rositi. Skrbelo nas je za tovariše v nemški smeri, ko jih bo vreme oviralo pri plezanju v najtežjem delu stene, kar zaslišimo, kako so sprožili cel plaz kamenja. To neprevidnost smo prav različno komentirali, nihče pa ni niti pomislil, da utegne to pomeniti kaj hudega. Ko smo po izstopu prečkali Triglavski ledenik, nas je Slavko opozoril, da so v snegu samo ene stopinje. Dogovorjeni smo bili, da se snidemo v Staničevi koči – čakal nas je v mračnem kotu sam De Reggi. Zla slutnja je postala žalostno dejstvo, Topolovca ni bilo več med nami. Strašna izguba prijatelja je zasenčila veselje nad uspelo plezarijo. Odtavali smo nazaj v Vrata.

Ni bila sončna moja prva plezalna tura, vendar me je za vedno priklenila na gore. Ne bi hotela na tem mestu naštevati, koliko lepih sten smo v tistih študentovskih letih preplezali. Bili smo nerazdružljivi Slavko, Stane in jaz. Vedno znova smo kovali načrte za nove stene in jih kar sproti uresničevali.
Pozimi se jima še nisem mogla pridružiti za smuške ture, ker sem se šele začela učiti smučanja. Tako smo se leta 1925 napotili na Veliko planino s smučmi z Vero Krapeževo in mojo sestro Nado. Spominjam se, da smo že po Ljubljani vzbujale veliko pozornost, ko smo s smučmi šle na kolodvor, v Kamniku pa do Stranj so se pa vsi otroci ustavljali in vpili za nami: »Babe v hlačah!« Kar oddahnile smo se, ko smo zavile proti Planini in še sanjalo se nam ni, da bomo v koči na Veliki planini kamen spotike. Zbranim možakarjem nikakor ni bilo prav, da dekleta sama hodijo in so nam naštevali vse mogoče strahote, ki bi se nam utegnile zgoditi. Vse te nerodnosti so kaj kmalu izginile, ker je bilo smučarjev vsak dan več. Težilo nas je pa nekaj drugega. Razen Velike Planine niso bile v zimi odprte planinske koče, ključev pa nam niso zaupali. Dobili so jih le odborniki društva ali kake premožnejše družbe, nam študentom so pa bili nedosegljivi in ni pomagala nobena prošnja.

Pozneje je planinsko društvo improviziralo tako imenovane zimske sobe v planinskih postojankah. Ko smo izvedeli, da je taka soba tudi na Kokrskem sedlu, smo se dogovorili za turo na Grintovec. Sneg je bil trd in smo se z derezami prav hitro vzpenjali. Proti vrhu sedla je zavel hladen veter, pa smo pohiteli, da bi bili čimprej v zavetju zimske sobe. Toda kakšno razočaranje, ko smo zagledali umazan hlev, ki je sicer imel v kotu gašperček, ampak brez polenčka! O spanju seveda ni bilo govora, mraz pa je bil tak, da se nikakor nismo mogli ogreti. Na vse zgodaj zjutraj smo zbrali še vso preostalo energijo za odločitev, da se bomo skušali ogreti s hojo navzgor proti Grintovcu.
Čeprav nas je spremljala megla, veter in mraz, smo bili bogato poplačani s soncem na vrhu.

Ko je Stane postal odbornik planinskega društva, ni bilo več težav s ključi in smo lahko brez tveganja, da bi pred zaprtimi vrati planinske koče zmrznili, napravili marsikatero lepo turo. Prav posebno nas je vsako leto mikal vzpon na vrh Triglava. V grenkem spominu pa nam je ostala doba, ko smo kot študenti imeli več časa, bila nam je pa onemogočena marsikatera tura, ker nam naši niso zaupali ključev od postojank, medtem ko so jih naši študenti na Tirolskem kot tujci lahko dobili za majhno odškodnino.
Zdi se mi, da se prav zaradi tega danes veselimo vrhunskih planinskih uspehov, ki jih dosega naša mladina, ki so ji take težave popolnoma tuje in z velikim razumevanjem ter veseljem skušamo podpreti vsako njihovo stremljenje po vrhunskih dosežkih.

Nam so pa kljub vsemu ostali najlepši spomini na čase, ki smo jih preživeli v naših gorah, ostal nam je spomin na najlepše dni, ki smo jih preživeli s tovariši, ki jim nisi zaupal življenja le v trenutku, ko te je z njim vezala varovalna vrv, ampak si se nanje navezal za vse življenje in ti še danes veliko pomenijo kot resnični prijatelji.


 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker