Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinistični uživač, zasvojen z Andi

Alpinistični razgledi (1992/38) - Matej Šurc: O Tinetu Miheliču je slišati, da ga je mogoče srečati na najbolj »nemogočih« krajih v gorah; tam, kjer komajda zaide človeška noga.

Na zavihku knjige Slovenske stene (100 najlepših plezalnih vzponov), katere soavtor je Tine, o njem med drugim piše: »Preplezal je vse najtežje in najlepše klasične smeri pri nas, med njimi Aschenbrennerja, Zajedo v Šitah, Debeljakovo varianto v Travniku, Peternelovo s Čopom v Steni. Opravil je več kot 50 prvenstvenih, med katerimi sta najlepši Centralna v Vršacu in Bohinjska v Steni.«
Tine Mihelič je tudi velik poznavalec Dolomitov. Izdal je vodnike z izborom smeri iz Civette, Pale, Selle in Treh Cin. Večkrat je bil v Južni Ameriki in tam oral ledino slovenskega andinizma. Sodeloval je pri številnih strokovnih planinskih priročnikih in vodniški literaturi. Je tudi soavtor vodnika Julijske Alpe in učbenika Hoja in plezanje v gorah. Tine je star 50 let, po rodu iz Bohinja.

Z njim se je pogovarjal Matej Šurc.

AR: Ali še plezaš?
Še! Zdaj sem neke vrste plezalski rekreativec.

AR: Kaj to pomeni?
To pomeni, da plezam brez večjih ambicij, da bi dosegel odmevne rezultate. To počnem za svoje veselje, ker niti nimam časa niti prave volje, pa tudi prestar sem za resnejše smeri.

AR: Do katere stopnje plezaš?
V tem trenutku sem sposoben naprej plezati petico. Sem pa lani v vrtcu (pod Bellevuem pri Bohinjskem jezeru) naprej plezal šestico. Ampak to bolj za štos.

AR: Kako si začel? Ali si najprej hodil v gore in potem iskal vedno težje ture?
Še preden sem začel plezati, sem po dolgem in počez prehodil praktično vse Julijce. Spoznal sem takorekoč vse klasične poti v naših gorah in to še preden sem začel plezati. Sicer me je za gore navdušil moj oče. Že kot smrkavca me je vlačil s seboj.

AR: Kako so reagirali starši, ko si začel plezati? So nasprotovali?
Sploh ne! Nasprotno. Večina alpinistov ima v začetku težave s starši in morajo skrivaj hoditi na plezarijo, moj oče pa me je celo spodbujal, da bi si s tem dobil soplezalca. In dejansko sem ga pozneje vzel s sabo v nekatere smeri. V Bohinju takrat alpinizem ni bil razvit, tako da tam nisem imel svoje druščine. Za tiste čase bi lahko rekel: »AO Bohinj - to sem jaz.«

AR: Ampak, preden si prišel v ljubljanski Akademik, si še precej plezal?
Ja, že deset let. Družil sem se z Jeseničani, z Ljubljančani. Šele okrog leta 1966 sem se priključil Akademcem.

AR: Ali si imel stalnega plezalca?
Včasih, za nekaj sezon že. Plezati sem začel leta 1958, torej približno v istem času kot Tonač Sazonov. Še preden sem prišel v Ljubljano, sem veliko plezal s soimenjakom Župančičevim Tinetom iz jeseniškega AO. Dolgo časa sva bila naveza z bratom Jožo, ko pa sem se pridružil Akademcem, smo bili večja klapa. Plezali smo drug z drugim, kakor je pač naneslo.

AR: Kateri so bili takrat vodilni alpinisti?
Naši vzori so bili, kot je znano, Mahkota, Juvan, Dular - ta se je takrat že ubil. Pozneje so prišli Ščetinin, Šrauf, Boro Krivic, Marjon, Mitja Košir in drugi, tisti, ki so takrat zelo dvignili raven našega alpinizma. Oni so v Alpah posegli po najtežjem; po Walkerju in podobnem.

AR: Je bilo čutiti rivalstvo med alpinisti različnih odsekov?
Ja, ampak, bolj za štos. Akademci in Matičarji smo se med seboj kosali, kdo je močnejši. Vendar smo imeli mi drugačen odnos do alpinizma kot ekipa iz Matice. Oni so resneje trenirali, zato so dosegali boljše rezultate, Akademci pa smo pri plezanju bolj iskali užitek.

AR: So kazali starejši alpinisti takrat kako užaljenost, ko ste jih mlajši presegli?
Sam tega nisem čutil. Poznam pa take primere. Na Jesenicah sem opazil, da poskuša starejša generacija mlajše nekoliko »držati nazaj«. Takrat je veljalo prepričanje, da je ukvarjanje z vrhunskim alpinizmom nekaj grozno nevarnega in nedosegljivega.

AR: Kdo so bili to?
Predvsem povojni alpinisti; Krušic, Župančič ... Sicer ni prihajalo do konfliktov, ampak, kdor se ni otresel njihovega vpliva, ni mogel ravno hitro napredovati.

AR: Kaj pa konkurenca med domačimi in tujimi alpinisti, ki so zahajali k nam?
Ja, tudi to se je dogajalo. Najbolj absurden primer je Cizljeva v Špiku. O tem piše Mahkota v Sfingi. Na žalost so imele tuje naveze pri nas svoje »agente«, ki so jim marsikaj prišepnili. Ne vem, zakaj. Ali so hoteli spodbuditi naše, da bi se bolj potrudili?

AR: Za tebe pravijo, da si alpinistični estet. Med drugim si preplezal okrog 50 prvenstvenih smeri. No, v tvoji (in Zamanovi) knjigi »100 najlepših vzponov« pa je mednje uvrščena samo ena tvoja prvenstvena - Centralna v Vršacu. Kako bi to pojasnil?
Nekaj mojim smeri bi že še lahko uvrstil v to knjigo, ampak vseeno bi bilo malo nerodno forsirati samega sebe. Res pa je, da se sam nisem spuščal v najbolj ekstremne sfere alpinizma. Moje najtežje prvenstvene segajo tja do V+, VI.

AR: Zakaj v knjigo nisi uvrstil Bohinjske, ki je po mnenju številnih alpinistov ena najlepših v Steni?
Brat Jože pravi, da je to največja napaka moje knjige, ampak to so že zasebne zadeve. Če bi bila najina smer v kaki drugi steni, bi bila verjetno uvrščena med 100 najlepših, v Triglavski steni pa vendarle ni v »špici«.

AR: Estetski kriterij je bil pri izbiri za to knjigo po tvoje najpomembnejši. Katere lastnosti mora imeti določena smer, da izpolnjuje ta kriterij?
Odkar plezam, sem se izogibal smeri, za katere sem že vnaprej vedel, da je skala slaba. Estetski kriterij pomeni dobro skalo, logičen naraven potek - da se ni treba posiljevati v čudnih previsih in zraven trpeti. Take smeri sem sam najrajši plezal in sem jih v tej knjigi in drugih vodničkih priporočal tudi drugim.

AR: Koliko časa si pisal vodnik Julijske Alpe?
Približno eno leto. Seveda sem gradivo zbiral precej dlje.

AR: Si sam prišel na to idejo?
Ne. Dobil sem naročilo PZS, ki sem se ga sprva zelo otepal. K temu in k pisanju na splošno me je največ spodbujal Savenc.

AR: Zdaj, pripravljate četrto izdajo. Po koliko letih je treba, po tvoje, dopolniti ta vodnik?
Prvo izdajo smo pripravili leta 1973. To pomeni, da je razlika med posamezno izdajo od šest do sedem let. Kar primerno!

AR: Ali je veliko popravkov?
Ogromno. Spremeniti je treba nekatere napake od prej, veliko pa je tudi novega. Precej preglavic nam povzročajo gozdarji z novimi cestami ...

AR: In lovci - so z njimi tudi težave?
Ne, saj jim nisem naredil veliko škode. Nekaj lovskih poti sem že opisal, vendar jih bom v tej izdaji še več in upam, da se ne bodo preveč pritoževali.

AR: Kaj pa pripombe planincev?
Nekaj planincev je vzelo pod drobnogled moje opise in so mi pošiljali zajetne kupe popravkov - dobronamernih, seveda.

AR: Od kod si črpal gradivo za vodnik?
Do leta 1972, ko sem se lotil pisanja, sem dodobra poznal Julijce. Dvomim pa, da bi sploh kdo kdajkoli prehodil vse te predele. Sam sem prekrižaril od 80 do 90 odstotkov Julijcev na slovenski strani, na italijanski strani pa precej manj. Skupaj sem torej prehodil okrog 70 odstotkov. Imel sem tudi cel kup sodelavcev, strokovnjakov za lokalna področja. Prebiral sem stare članke, vodnike. Tudi zdaj veliko delam na tem, saj bo četrta izdaja vodnike po Julijcih praktično nova knjiga.

AR: Ali bo izšel v predvidenem roku?
Jaz sem rokopis že oddal. Zdaj je v uredniški obdelavi pri Savencu. To je največ odvisno od drugih, založnikov, tiskarjev ... Ta vodnik naj bi izšel v paketu skupaj s Karavankami, Kamniškimi in Savinjskimi Alpami - in to v počastitev 100-letnice planinske organizacije. Vendar onadva doslej (do 15. februarja, op.p.) še nista »zunaj«, tako da dvomim, da bodo vsi trije nared že letos.

AR: Ti si tudi dober poznavalec Andov in eden prvih Slovencev, ki je utrl pot v to južnoameriško gorstvo?
Prvič smo bili v Andih leta 1964. To je bila nasploh prva slovenska, takrat še jugoslovanska državna odprava v Ande; točneje v bolivijsko Cordillero Real. Bilo nas je šest, odpravo je vodil Sandi Blažina.

AR: Kako bi takratne vzpone ocenil glede na ostale dosežke v Andih?
Če lahko našo odpravo označim zasebno, je bilo to zame nekaj najlepšega, kar sem doživel v gorah. Bila je zares očarljiva pustolovščina. V Cordillerah sem se počutil kot Kugy v mladih letih, ko je začel odkrivati Julijce. Vse je bilo še v glavnem nedotaknjeno. Na vrhove smo se vzpenjali po klasični maniri. Iskali smo najlažje poti na deviške vrhove. V skupini Condoriri, ki smo si jo izbrali, smo osvojili praktično vse pomembne vrhove. Med drugim smo se na alpski način povzpeli na zelo visok vrh Illampu, 6400 metrov. Ta vzpon je med andinisti v tistem času precej odmeval. Odprava je bila zelo uspešna. Ko smo šli drugič tja, smo imeli nesrečo; ubil se je član naše odprave Igor Golli in nismo dosegli zastavljenih ciljev. Pozneje sem šel v Ande še dvakrat, ampak bolj zasebno, kot uživač.

AR: V Himalajo pa nisi šel nikoli. Kako to?
Kot sem že povedal, nikoli nisem posegel v najvišje sfere alpinizma. Vendar bi lahko šel tudi v Himalajo, saj so me tja tudi vabili.

AR: Kdaj?
Ko so šli na Everest, mi je Škarja predlagal, naj grem zraven. Ampak meni nikoli niso odgovarjale velike, napol vojaško organizirane odprave. Morda sem prevelik individualist.

AR: Ali ni želja vsakega »tazaresnega« alpinista, videti Himalajo?
No ja, če bi se hotel »zagrebsti« in dovolj natrenirati, bi se že lahko udeležil kake takratne velike odprave. Toda verjetno bi se počutil bolje pri sodobnem načinu plezanja v Himalaji, za kaj takega pa sem zdaj že prestar. Sicer pa ... še vedno grem lahko tja. Na svoj način, tako da sem tam svoboden in plezam po svojih željah. V tistih časih, ko sem bil v formi za večje stvari, pa nisem šel. So me pač zasvojili Andi. Veliko sem sanjal, da grem spet tja.

AR: Praviš, da si samotar. Torej, tudi solo plezalec?
Resda sem ogromno plezal sam, toda ničesar posebno težkega. Moj najtežji solo vzpon je Rumena zajeda v Koglu. Saj je težka, ampak takrat je bila že večkrat solirana. Brez varovanja sem plezal največ do »štirice«, pri težjih vzponih pa sem se navezal.

AR: Kako so pred desetletji v planinski in alpinistični srenji gledali na solo vzpone?
Sam nisem bil na udaru, ker se nisem lotil ekstremov, kdor pa je že v tistih časih, v šestdesetih, sedemdesetih soliral razne »Čope«, »Aschenbrennerje«, pa je velikokrat doživel precej kritik; češ da so to neodgovorna, celo samomorilska dejanja. Po moje so to govorili največ tisti, ki niso dobro poznali sodobnih tokov alpinizma. Kolikor vem, se pri solo vzponih ni zgodilo veliko nesreč. Gotovo jih je bilo nekaj, ampak ne toliko, kolikor so nekateri solo plezanje razglašali za nevarno. Zdi se mi, da so se solisti dobro zavedali svojih dejanj in da so bili večinoma odlično izurjeni.

AR: Solistični podvigi slovenskih alpinistov, Česna, pa tudi Svetličiča, navsezadnje dokazujejo pravo smer - to je kakovostni vrh.
Ja, kdor hoče danes narediti nekaj zares vrhunskega, mu niti ne preostane drugega. Ko so Rusi kmalu po Česnovem podvigu v Lotseju preplezali ekstremno prvenstveno, skorajda nihče ni vedel za to, čeprav je bila menda njihova smer tehnično precej težja kot Česnova. To je stopnjevanje: Najprej napreduješ v težavnosti, nato greš pozimi, sam ... Le tako alpinizem »porivaš naprej«. Sam tega nisem počel; plezal sem pač za svoje veselje.

AR: Ti si profesionalni glasbenik. Kako usklajuješ gorništvo in igranje violine?
Kot glasbenik imam razvit čut za estetsko gledanje naveze. Zato v hribih iščem bolj lepoto kot pa skrajne nevarnosti in napor. Na ta način usklajujem glasbo in gorništvo. Druga taka povezava pa je, da se nikoli nisem smel lotiti kakih skrajnostnih zimskih vzponov, da ne bi dobil zmrzlin po rokah. Po današnjih merilih ne bi mogel postati dober plezalec. Ta šport zahteva tako trenirane prste, da bi bilo to preveč za prste glasbenika, od katerega se danes zahteva vrhunske finese. Sicer pa moj alpinizem ni bil tako vrhunski, da bi si preveč poškodoval roke, čeprav sem včasih, po kakšni Paklenici prišel v službo z rokami v žepu, ker so bile ena sama odrgnina.

AR: V tolikih letih ukvarjanja z alpinizmom si gotovo imel hude preizkušnje. Ali ti je kakšna ostala še posebej v spominu?
Moji najtežji trenutki so bili vsekakor v Druju, v Bonattijevi smeri. S soplezalcem Borisom Grudnom naju je ujela nevihta. Za las je manjkalo, da se vzpon ni končal tragično.

AR: Bi lahko opisal to svojo epopejo v Druju?
Bilo je leta 1965. V Chamonixu se nas je zbrala številna plezalska druščina.
Z Borisom sva odšla v smer precej lahkomisleno, brez dobre teoretične priprave. V navpičnici naju je ujelo slabo vreme, zato sva nekaj dni takorekoč obvisela v steni. Nato se je vreme nekoliko umirilo, tako da sva uspela priplezati do majhne police, na kateri sva lahko vsaj sedela. Polica je bila komaj kakih 100 metrov pod vrhom. Vendar se je vreme znova poslabšalo; tri dni je je nepretrgoma snežilo in stena je postala popolnoma zaledenela. Bila sva preveč izčrpana, da bi lahko sama izplezala.

AR: Ali so vaju reševalci potegnili ven s pomočjo helikopterja?
Ne. Do naju sta priplezala dva reševalca, in sicer po neki prečnici. Napeli so fiksne vrvi in naju na ta način spravili iz stene.

AR: Kako pa so reševalci vedeli, kje sta?
Mitja Košir in Janez Zorko sta prišla pod steno. Midva sva jima zavpila, kje sva in da ne moreva nikamor. Menda do takrat v Chamonixu ni bilo tako velikopoteznega reševanja. Reševalci so bili večinoma pripadniki vojaške alpinistične šole, vendar pa naju ti niso mogli rešiti, zato so poklicali na pomoč štiri najboljše chamoniške vodnike. Na žalost sta se oba reševalca, ki sta prišla do naju, pozneje v gorah smrtno ponesrečila.

AR: Koliko dni sta bila v steni?
Osem dni. Dva dni sva plezala, dva dni sva visela na lestvicah, potem pa še štiri dni sedenja na polici. Na srečo sva bila dobro opremljena, tako da začuda nisva staknila zmrzlin. Hrane pa zadnje tri dni nisva imela. Jedla sva sneg.

AR: Kakšno pa je bilo vreme med reševanjem?
Na dan reševanja je bilo vreme dokaj ugodno, čeprav je bila stena popolnoma okovana v led. Če bi midva vedela za tisto prečnico, po kateri so plezali reševalci, bi morda sama izplezala. Najina napaka je bila, da se nisva bolje pripravila. Niti nobenih opisov nisva podrobneje preštudirala. Čeprav sva bila fizično dobro pripravljena, je bil to najin prvi vzpon v granitu.

AR: Kako si reagiral, ko si spoznal, da si bližje smrti kot življenju.
Težko bi obnovil tiste občutke, saj je od tega že skoraj 27 let. Takrat, ko sva bila že skoraj prepričana, da ni več rešitve, sva se povsem normalno pogovarjala. Imela sva poglobljene filozofske debate pa tudi povsem banalne zadeve o tem, kaj sva počela v življenju. Telesno sva bila resda povsem izčrpana, sicer pa pri zavesti. Imela sva tudi razne halucinacije. Vsaj mene so obhajale čudovite sanje. V njih sem videl idealno pokrajino, polno varnosti in sonca. Potem sem ugibal, ali sem res na varnem, ali pa nekje v steni, od koder ni rešitve. To je bilo že v skrajnih trenutkih, zadnjo noč, preden so naju rešili.

AR: Vaju je kdaj zagrabila panika?
Ne. Začuda dobro sva se držala. Če bi naju zagrabila panika, bi to pomenil konec. Potem sva telesno hitro prišla k sebi, vendar se dlje časa nisem mogel skoncentrirati, tlačila me je mora in podobno.

AR: Kako je z orientacijo pri plezanju?
Sposobnost orientacije je deloma prirojena, v veliki meri pa si jo gornik pridobi z izkušnjami. Z vajo v naravi - ne iz učbenika.

AR: Napisal si vrsto plezalnih vodnikov, tehnične priročnike, skratka strokovno literaturo. Razmišljaš, da bi napisal tudi leposlovno knjigo?
Razmišljal sem predvsem, da bi popisal moja potepanja po Andih.

AR: V zadnjem času je v Sloveniji izšlo veliko število gorniških knjig. Kaj praviš na to?
Meni se zdi imenitno, da alpinisti pišejo knjige. Nobeden ne pričakuje, da bi bile to kake posebne umetniške izpovedi, kajti ni vsakdo Kugy ali Nejc Zaplotnik. Če že nisi umetnik, moraš imeti izredna doživetja. Zato se tudi sam branim takega pisanja, saj nisem imel takih epohalnih uspehov, ki bi zaslužili knjigo. Tako imam za zdaj do tega precejšnje zadržke. Res pa je, da v vodnikih, ki sem jih napisal ni samo gola faktografija, ampak je med vrsticami zaznati moja osebna doživetja na poteh, ki jih opisujem. Ne vem, kako je to ljudem všeč, ampak moje mnenje je, da mora biti vodnik ne samo informator, ampak tudi svetovalec in navsezadnje neke vrste reklama - čeprav tudi marsikatero pot ali smer, ki je grda, krušljiva, raje odsvetujem.

Za G-L pripravil: Genadij Štupar


Tine Mihelič
(20. maj 1944 — 2. oktober 2004)


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti